Tom Ford nam v svojem drugem režijskem podvigu v resnici ponuja nekaj, česar v svetu visoke mode nismo vajeni: dve žanrsko popolnoma različni zgodbi za ceno ene. Prva se odvija v svetlih, minimalistično dizajniranih sobanah razkošnih vil in galerij; otožna Amy Adams tišino prebada z dolgimi, hrepenečimi pogledi. Druga zgodba je umazana, krvava in nasilna: Jake Gyllenhaal kot mož na misiji maščevanja v Zahodnem Teksasu.

Psihološka drama o tem, kako smo na koncu vsi žrtve ravno tistih odločitev, ki smo se jim hoteli ogniti, in srhljivka s pridihom vesterna. Meja med tema diametralno nasprotnima svetovoma se vse bolj in bolj briše, dokler se ne prepleteta v en sam vrtinec maščevanja, bolečine in obžalovanj. Tom Ford dokazuje, da je tudi sam izredno redka vrsta ptice: ne le velik modni oblikovalec, ampak tudi izjemen filmski umetnik, ki je na film prenesel svojo ljubezen do podrobnosti. Noben detajl v tej vizualno skoraj pregrešno razkošni melodrami ni naključen, a obenem tudi noben element ni zgolj v službi spektakla. Tudi najmanjši predmeti imajo svojo simbolično vrednost.

Susan (Amy Adams) je lastnica umetnostne galerije v Los Angelesu; poročena je z zagorelim, do popolnosti urejenim plejbojem (Armie Hammer) in živi v precizno opremljeni vili na Beverly Hillsu. (Tudi sama se zaveda, da se nam bo kot junakinja težko smilila. "Kakšno pravico pa imam, da sem nesrečna?," vpraša prijateljico na eni od petičnih zabav). Nekega dne prejme paket od Edwarda (Jake Gyllenhaal), nekdanjega moža, s katerim ni govorila že 19 let in kateremu je dvakrat strla srce: prvič, ko ga je zapustila, in drugič, ko mu je dala vedeti, da je po njenem prešibak, da bi uspel kot pisatelj. Zdaj ji je poslal rokopis svojega romana, noir kriminalko Nočne ptice, posvečeno prav njej. Medtem ko je njen mož "poslovno" (beri: z drugo žensko) odsoten, Susan zleze v posteljo s knjigo. (Da bo učinek mise en abyme še močnejši: cel film je adaptacija romana Tony and Susan Austina Wrighta).

Edwardov roman se od te točke dalje odvija kot zgodba v zgodbi: Gyllenhaal postane tudi Tony Hastings, družinski človek, ki se je z ženo (Isla Fisher) in hčerko (Ellie Bamber) nič hudega odpravil na izlet z avtom. V širni praznini Teksasa, kjer odpove tudi telefonski signal, se nanje (iz golega dolgčasa?) spravi trojica sadističnih redneckov, ki jih izrinejo s ceste. Po travmatični noči, v kateri se odvije najhujša mora vsakega očeta, se na prizorišču pojavi detektiv Andes (Michael Shannon), "tip, ki tukaj zadeve raziskuje". S Tonyjem razkrijeta podrobnosti ostudnega zločina, ki po čustveni in metaforični plati Susan nagovarja veliko bolj, kot bi si želela priznati.

Vzporednic med fikcijo in "resničnostjo" v resnici ni težko razbrati in še, če komu uidejo, jih podčrta glasbena podlaga Abela Korzeniowskega. V resnici nam Ford na trenutke pride skoraj preveč naproti: v galeriji, ki jo vodi Susan, se cel prizor odvije pred platnom, ki v mastnih črkah napoveduje: REVENGE.

Režiser je iz svoje igralske ekipe izvabil vrhunske nastope: Adamsova je veličastna kot melanholična Susan, ki tone v depresijo zaradi usode, ki jo je sama usmerila na napačne tirnice. Večino njenih čustev moramo razbrati brez besed - iz njenega izraza med branjem rokopisa - in Ford nikoli ne umakne pogleda od njenega stoičnega trpljenja. Igralka je tukaj dokončno prestopila v prvo igralsko ligo in prav "njena" okvirna zgodba je tista, ki Nočnim pticam vdahne melodramatično velikopoteznost. (Čeprav gledalca, in ravno v tem je Fordov veliki dosežek, enako pritegneta obe zgodbi.)

Lepotec Aaron Taylor-Johnson je skoraj neprepoznaven kot zaraščen, izprijen nasilnik, Michael Shannon pa dobi precej manevrskega prostora v svoji noirovski vlogi zakrknjenega detektiva. Na trenutke se zdi, da je celo preveč karikiran, a obenem nam ravno s tem sporoča, da igra lik v romanu, da je torej del zgodbe v zgodbi. (Laura Linney v vlogi natupirane teksaške matriarhinje dobi en sam prizor, a je v njem veličastna.)

Tom Ford, ki v Nočnih pticah z obema rokama grebe po mizeriji tistih najbogatejših in in tistih, ki nimajo ničesar (pri tem pa cinično pripomni, da tako ali tako "nihče ne mara tega, kar počne"), ne ustvarja larpurlartistične umetnosti. "Se kdaj počutiš, da se je tvoje življenje spremenilo v nekaj, česa nikoli nisi načrtovala?," Susan dahne kolegici. Film nam odmeri pljusk čiste, nerazredčene zlobe v jasni artikulaciji spoznanja: preteklost lahko vedno seže čez morje časa in se nam maščuje s tem, da nas spomni na mlajše, idealistične različice sebe, ki smo jih morali žrtvovati na tnalu uspeha.

Ocena: 5, piše Ana Jurc