Režiser Joachim Trier je svoj drugi film deloma ustvaril po romanu Izplamtevanje, ki ga je leta 1931 napisal francoski pisatelj Pierre Drieu la Rochelle. Zgodba govori o Andersu (Anders Danielsen Lie), ki je vrsto let užival mamila, zdaj pa se pri 34 letih skuša vključiti nazaj v družbo.

Anders v uvodnem prizoru stoji ob reki, v jakno si naloži kamne, k prsim si pritisne manjšo skalo in stopi v reko. Leta 1941 si je enako usodo izbrala znamenita pisateljica Virginia Woolf (kar lahko vidimo tudi na začetku filma Ure do večnosti). A Anders po nekaj sekundah le priplava na površje in se vrne v bližnji rehabilitacijski center. Njegovo odvajanje je pri koncu in eden izmed korakov je razgovor za službo. Osrednji junak se odpravi v Oslo, kjer opravi razgovor za pomočnika urednika pri neki reviji. Tudi Anders je bil, podobno kot Virginia, svoje dni mojster črk.

Zgodba je zgrajena preprosto, kar ji omogoča linearna naracija. Andersovo romanje po Oslu postopoma razkriva njegovo osebnost, značaj in razloge, ki so ga pahnili v objem odvisnosti.

Ko se Anders sprehaja po poteh svoje preteklosti, zaman čaka na rešilno bilko. Njegova starša sta se preselila v tujino, sestra se ne pojavi na dogovorjenem srečanju, prijatelji, s katerimi se sreča po dolgem času, pa ga gledajo prestrašeno. Ko svojo zgodbo prizna uredniku, temu zadrhti glas. In ko v New York zaman skuša priklicati edino pravo ljubezen, je vse bolj jasno, da deloma želi vreči sidro nazaj v življenje, a ga vsi (ne)hote porivajo nazaj na odprto morje.

Film se lahko pohvali z dobrimi monologi in dialogi. Tu in tam ponuja ustaljene krilatice. "Saj bo bolje," pove prijatelju, a že v naslednjem hipu v smehu doda: "Ne, ne bo." Med drugim velja pohvaliti nekaj izjemnih prizorov, kot je, denimo, njegovo prisluškovanje različnim pogovorom v kavarni.

Režiser se ves čas poigrava z gledalcem, saj z različnimi podobami namiguje na željo po odrešitvi, a te ni in ni. Oslo, 31. avgusta ni le zgodba izgubljenega fanta, ampak tudi zgovoren portret neke generacije.

Ocena: 5, piše: Slavko Jerič