S tem je seveda mišljeno, da vsak nov kuža v lastnikovo življenje vstopi po svoje, da s seboj prinese neke čisto nove izkušnje in da ne glede na to, koliko štirinožnih prijateljev je morda že bilo pred njim, svojega lastnika zaznamuje na čisto svojstven, unikaten način. Vedno znova in znova ...

Kaj pa o vsem tem menijo psi? Se oni sami kdaj pa kdaj vprašajo o svojem poslanstvu, o pravem smislu svojega pasjega življenja? Bailey, glavni štirinožni junak najprej knjižne uspešnice, zdaj pa tudi celovečerne filmske komične drame, se to sprašuje vse svoje življenje ...

No, vsa svoja življenja, če smo natančni. Bailey se namreč po tem, ko utrujen odživi svoje prvo dokaj srečno pasje življenje, spet skoti, tako rekoč se reinkarnira v novega pasjega mladička. In čeprav je navzven drugačnega videza in celo drugega spola, v sebi ohrani osnovni jaz in, kar je za zgodbo filma seveda odločilno, spomin na prvega lastnika Ethana. Zavedajoč se, da so med njima nekatere stvari ostale nedorečene, da mu ni uspelo povsem izpolniti svojega poslanstva, Bailey skozi različna pasja življenja išče vrnitev k zdaj že odraslemu Ethanu, spotoma pa, tako nekako mimogrede, razveseli še nekaj svojih vmesnih lastnikov. Ker, če nekoliko karikiramo, so psi seveda na tem svetu samo za to, da osrečujejo svoje lastnike ... Konec filma je, kakopak, srečen in tako popoln, kot bi si vsak, ki je kdaj svoje življenje delil s pasjim prijateljem, najbrž lahko le želel.

Precej manj popoln pa je sam film sicer odličnega švedskega režiserja Lasseja Hallströma, ki že več desetletij uspešno ustvarja tudi v ZDA, ljubitelje psov pa je pred slabimi osmimi leti navdušil s filmom o zvestem Hačiku z Richardom Gerom v glavni vlogi. A če je ganljiva priredba japonskega filma gledalce prevzela tako s srce parajočo zgodbo kot tudi s prepričljivo igro, Pasji smisel življenja ne premore ne enega in ne drugega.

Ponavljajoči se Baileyjevi odzivi in vedno enake opazke delujejo uspavalno, nepristno in izumetničeno, v zgodbi, ki ne presega povprečne popoldanske nedeljske družinske televizijske drame, pa le nekaj preračunljivo zastavljenih posameznih momentov naravnost klišejsko razgiba dogajanje – ob prezgodnji smrti pasjega ljubljenčka pač težko ostaneš povsem ravnodušen. Enako medlo na platnu deluje tudi igralska zasedba z Dennisom Quaidom vred, rahla izjema je le mlada Britt Robertson v stranski vlogi.

Pasji smisel življenja bo tako še vsaj nekaj časa bolje iskati zunaj temnih kinodvoran – na kakšnem travniku in v dobri pasji družbi, na primer.

Gaja Pöschl, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).