Tako so se leta 2005 Luc Jacquet in ostali ustvarjalci Popotovanja cesarskega pingvina resnično podali v "neznano", ko so se lotili svojega projekta. A za svoj pogum so bili večkratno nagrajeni: film, ki so ga snemali v "peklenskih" razmerah ledenih prostranstev Antartike, kjer so sledili paritvenim obredom enega najbolj prepoznavnih prebivalcev tistih krajev, cesarskega pingvina, je navdušil tako gledalce, ki so se odzvali v resnično velikem številu, kot tudi stroko, ki mu je namenila številne nagrade, med drugim tudi oskarja za najboljše dokumentarno delo tistega leta. Uspeh tega francoskega dokumentarnega filma je odmeval celo v Hollywoodu in tam spodbudil nekakšno pingvinomanijo, saj so se filmi s pingvini v glavnih vlogah kar vrstili: prišle so Vesele nogice (v več izvedbah), še prej Divji valovi in nazadnje se je za nastop s pingvini odločil celo Jim Carrey, saj je ob njih posnel film Pingvini gospoda Popperja.

Nič krivega pingvini so nam pričeli že počasi presedati, zato nas je novica pred kakšnim letom dni, da Jacquet pripravlja nadaljevanje svoje uspešnice, skoraj neprijetno presenetila. A ne za dolgo: treba se je le spomniti, kako čudovito zna Jacquet pripovedovati zgodbe o posameznih "likih" iz živalskega sveta. Pri nas smo si poleg Popotovanja lahko ogledali tudi čudoviti igrani film Deklica in lisica. Tako smo se tudi drugega dela Popotovanja lotili z veliki obeti.

A po prvih 20 minutah filma, pri katerem je resda takoj opaziti, da so se ga ustvarjalci lotili z naprednejšo, snemalno tehnologijo 4K, so naša visoka pričakovanja že skoraj povsem splahnela in prikradla se je bojazen, da si bomo znova ogledali isto, a le bolj kakovostno zgodbo. Gledalec namreč dobi občutek, da spet gleda iste prizore, isto zgodbo o jajcu, iz katerega se bo rodil novi predstavnik tega "plemenitega" rodu, le posneto iz drugih kotov in še bolj dovršeno. A že nekaj minut pozneje te bojazni odplaknejo valovi ledenega oceana, v katere takrat še plaho zre komaj rojeni "plemič". Zgodba se namreč iz pripovedi o paritvenih obredih in obnovi rodu obrne v povsem novo smer – proti oceanu, kamor mladega pingvina vleče njemu še nerazumljiva sila.

In prav to, da nam Jacquet tega cesarskega mladeniča predstavi kot "osebo", ki jo resda vodi predvsem nagon, a premore tudi lastne strahove in dvome, pa tudi pogum, je ena sijajnih domislic njegovega filma. Tako Popotovanje cesarskega pingvina postane nekakšna avantura samospoznavanja in samopremagovanja, avantura, ki tudi gledalcu omogoči povsem nove izkušnje in nova čudenja ob lepoti prostranstev Antarktike in njenih prebivalcev. In z občutkom, ki ga premorejo le veliki pripovedovalci, Jacquet v pripoved vtke tudi nekaj aktualnih ekoloških premislekov o posledicah človekove dejavnosti na to tako oddaljeno področje. Presenetljivo in znova osupljivo.