Veliki Gatsby je od prvega pa do sklepnega kadra skoraj karikirano stiliziran in teatralen film: navsezadnje režije ne zaupaš Bazu Luhrmannu, če v filmu nočeš fanfar in ognjemetov (kadar je Avstralec kaj manj kot do konca ekscesen, je hromeče dolgočasen; glej: Avstralija). Izbira Luhrmanna vsaj konceptualno morda ni bila popolnoma zgrešena: tudi Fitzgeraldov kultni roman ni toliko poskus realističnega pisanja kot bolj lirična alegorija, parabola o ameriškem snu in tem, kako grdo je na cedilu pustil vse, ki so mu slepo zaupali. (Je pa nekakšna ironija v tem, da je zgodba o (pre)visoki ceni razkošnega življenja posneta tako ... razkošno.)
Že sama predimenzioniranost celotne produkcije je dovolj, da prvo uro ne moreš odvrniti pogleda od platna. A vseeno se človek ne more otresti občutka, da je bil film, pa naj bo še tako vizualno osupljiv in megalomanski, posnet po liniji najmanjšega odpora. Namesto da bi Luhrmann roman, ki v pičlih sto strani z minimalnimi sredstvi spravi za celo življenje strasti in neizrečenega hrepenenja, osvetlil z nove plati ali mu dodal svoj avtorski pečat (kot je to znal storiti s Shakespearovim Romeom in Julijo), se zadovolji zgolj z zvesto vizualizacijo napisanega.

Jasno je, da je popolnoma v svojem elementu, ko je treba pričarati vzdušje dekadentnega razkošja "dobe džeza". Pri ustvarjanju svojega kalejdoskopa razpuščenih sekvenc brezskrbnega življenja se je močno (in učinkovito) oprl na Tiffanyjeve draguljarje, krojače iz Prade, Brooks Brothers in Miu Miu, Rolls-Royceov vozni park ter navsezadnje na fantastično anahrono hiphop glasbeno podlago, za katero gredo zasluge Jay-Z-ju (delujeta tudi pametno plasirani, posebej za film napisani pesmi Florence Welch in Lane del Rey). Skoraj absurdno kopičenje vizualnih ekscesov v enaki meri osupne in povzroča rahlo morsko bolezen - in si morda celo zasluži 3D-obdelavo, ki je doslej pri neakcijskih filmih nismo bili navajeni.

Gostje, ki se usodnega poletja leta 1922 trumoma zgrinjajo v orjaško vilo na Long Islandu, o svojem skrivnostnem gostitelju, Jayu Gatsbyju (Leonardo DiCaprio), ne vedo ničesar: je vojni junak, mafijec, nemški vohun ali plačan morilec? Že samo ugibanje njihovemu veseljačenju dodaja sladek priokus prepovedanega - a resnica je veliko bolj preprosta: "na Oxfordu šolani" džentelmen v belih lanenih oblekah in iz ugledne družine je v resnici James Gatz, revni pritepenec iz Severne Dakote, ki svojih bahavih zabav ne prireja iz samopašnosti ali uživaštva, pač pa zato, da bi z bliščem in truščem na svoj prag morda nekoč le privabil davno izgubljeno ljubezen, Daisy Buchanan (Carey Mulligan). V zadnjih petih letih, ko se je Gatsby boril v prvi svetovni vojni in bil nato zaposlen s kopičenjem svojih milijonov, mu je Daisy namreč speljal Tom Buchanan (Joel Edgerton), premožen arogantnež, ki Daisy bolj ali manj odkrito vara z lahkoživo Myrtle Wilson (Isla Fisher), ženo lokalnega avtomehanika Georgea (Jason Clarke).

Daisy in Tom zdaj živita v lagodju "starega denarja" na East Eggu, naravnost čez zaliv od nouveau riche bahaštva West Egga, kjer se bohoti oblegana Gatsbyjeva graščina. S svojega pomola njen lastnik vsak večer čez vodo opazuje svetilnik na Daisyjinem rtu, zeleno luč, ki je hkrati vabilo in svarilo in ki zanj simbolizira različico lastnega življenja, ki mu je spolzela med prsti (ter za katero upa, da jo še vedno lahko dobi nazaj).

Ko se kamera (po dolgem zavlačevanju) prvič ustavi na "velikem" Gatsbyju, ki kot benevolenten vladar kraljuje nad eno izmed svojih zabav, trenutek skoraj nehote izvabi nasmešek: za hrbtom (rahlo retuširanega?) Leonarda Dicapria hkrati eksplodirajo ognjemeti in zadoni orkestralna simfonija. (Če morda kdo ni razumel veličastnosti njegovega lika.) DiCaprio s poosebljanjem šarmantnosti pač nima težav (če mu je že skrivnostnost malo manj pisana na kožo). Solidno se odreže kot človek, ki je svojo osebnost skrojil iz romantičnega hrepenenja in zeitgeistovskega povzpetništva, nima pa moči, da bi si zamislil prihodnost, v kateri se njegove sanje ne uresničijo.

Protiutež navdihnjeni DiCapriovi vlogi je Carey Mulligan, ki nikoli ne preseže omejujočih parametrov "lepe male trapice", ki jih je zanjo v roman vpisal Fitzgerald. Po drugi strani pa v resnici zelo šibka in narcisoidna Daisy, ki bolj kot v resničnem svetu živi v Gatsbyjevih romantičnih fantazijah, v primerjavi s kakšno Ano Karenino nikoli ni bila močna ženska vloga, v kateri bi igralka lahko pokazala dosti več kot čudovite oprave ter sadove ur in ur vaj charlestona; medlost tako ni zares krivda Mulliganove. Drugi liki so omejeni na golo shematičnost: Joel Edgerton je klišejski brezčuten robavs, Tobey Maguire (več o njem vsak hip) popolnoma nezapomnljiv, Elizabeth Debicki kot slavna igralka golfa Jordan Baker tipično "flapper" dekle, bollywoodski megazvezadnik Amitabh Bachchan pa je reduciran na epizodno vlogico judovskega gangsterja. Redki so trenutki, v katerih so igralci kaj več kot premikajoči se rekviziti v spektakularni filmski scenografiji.

Vezni člen med vsemi vase zaverovanimi posamezniki je Nick Carraway (Tobey Maguire), reven pisatelj, ki bi rad obogatel na borzi in ki živi v skromni hišici tik ob Gatsbyjevi posesti. Nick, ki ga Fitzgerald (in z njim Luhrmann) vpreže kot pripovedovalca zgodbe, je Daisyjin bratranec in Tomov sošolec z Yala. Morda edini večji scenaristični odmik scenarija od literarne predloge je v tem, da je Nick v filmu tudi okrevajoč alkoholik, ki se celotne zgodbe - iz terapevtskih razlogov - spominja izza varnih zidov sanatorija. Novi okvir, ki spominja na resnično Fitzgeraldovo usodo depresivnega alkoholika, celotni zgodbi dodaja rahlo moralistično noto.

Veliki Gatsby se bolj kot premišljena (re)interpretacija zgodbe, v kateri se da tudi 90 let pozneje najti relevantno sporočilo (morda o moralnem in etičnem bankrotu kapitalizma?), zdi kot vaja v slogu. Morda bi se Luhrmann, tako kot Gatsby sam, lahko vsaj za trenutek nehal skrivati za bučnim spektaklom in pustil zgodbi, da spregovori sama zase. (Ni mu dovolj, da nam pokaže zeleno luč na Daisyjinem pomolu - mora nam eksplicitno razložiti, kaj za Gatsbyja simbolizira in kako zelo je zanj pomembna.) Ko se dogajanje neizbežno približuje svojemu fatalističnemu koncu, film skoraj popolnoma izgubi intimen stik z gledalcem in se zateče v patetiko (kazanja Gatsbyjevega duha). Tako kot večno na obrobje potisnjeni Nick Carraway ostanemo hkrati "zunaj in znotraj", ne da bi zares uzrli veličino iz naslova.

Ocena: +3; piše Ana Jurc