Zmazek, ki se nominalno ukvarja s strašljivimi razsežnostmi južnoafriškega apartheida in njegovimi daljnosežnimi posledicami, ne premore niti toliko spodobnosti, da bi v glavno vlogo postavil črnca – namesto tega Whitaker odigra slabo prikrito vlogo sidekicka v klišejsko zastavljenem policijsko-detektivskem dvojcu. Na splošno se v filmu – ki deluje kot še posebej slaba epizoda Zakona in redu, vendar razvlečena na nekaj manj kot dve uri – kmalu izkaže, da je politično ozadje le slab izgovor za razkazovanje tetoviranih mišic Orlanda Blooma, slaboumne enovrstičnice in veliko rožljanja z raznovrstnim orožjem.
Brian Epkeen in Ali Sokhela sta policista, ki raziskujeta umor belke in prideta na sled grozljivemu poboju v času apartheida v Južnoafriški republiki, ki naj bi se zgodil zaradi nove sintetične droge na trgu. Epkeen, ki ga igra Bloom, je skupek klišejev, ki smo jih običajno vajeni iz hollywoodskih akcijskih filmov: je anti-heroj, nagnjen k alkoholizmu, ki ga režiser najraje ujame med ležerno vožnjo avta ob vpadljivi glasbeni spremljavi in ki neprestano žveči nekaj, kar je podobno zobotrebcu. Med neizprosnim flirtanjem z vsako žensko, ki mu prekriža pot pri domnevnem opravljanju policijsko-detektivskega dela, brezbrižno namigne, da je njegova preteklost temna in travmatična. To se mu očitno obrestuje, saj so na tleh njegove spalnice vsako noč nove ženske spodnjice – čeprav zares ljubi le svojo bivšo ženo. A če vse to v najslabšem primeru zveni kot nekaj trapasto smešnega, ob čemer se je mogoče vsaj ironično zabavati, se izkaže, da to še zdaleč ni edina težava filma Zulu.
Že omenjeni Forest Whitaker v vlogi Epkeenovega partnerja Alija Sokhele je namreč prava parada stereotipov, s katerimi zahodni film, pred njim pa že književnost, že stoletja neumorno obkladata svoje upodobitve črncev, Azijcev, Arabcev in Indijancev.
Skratka vseh domnevno homogenih skupin nebelcev (med katerimi se prav zlahka znajde tudi kakšen »Balkanec«). Temnopolte ženske v filmu so eksotizirane, stereotipno divje, misteriozne in seksualne, implicitno povezane s prvobitnim in naravnim, medtem ko Ali Sokhela dobesedno uteleša tolikokrat kritizirano popkulturno belsko emaskulacijo črnskih moških. Poleg tega je njegov lik le še ena inačica »plemenitega divjaka«, ki je preveč moder, miren in priljuden, da bi odgovornim zameril krvavo zgodovino rasizma Južnoafriške republike. »Preteklost je preteklost,« reče belcem, ki se mu čudijo, in ob tem citira Nelsona Mandelo. Njegovi beli sogovorniki so do južnoafriške zgodovine in družbe seveda kritični na ves glas – s tem pa kot ustvarjeni za mesto identifikacije za belo liberalno občinstvo filma, ki samo sebi velikodušno čestita za svojo strpnost, ob tem pa pozablja, da mora biti za vlogo odrešenika vendarle nekdo vedno tudi v vlogi žrtve.
Ob vsem tem preseneča, da je film uspel privabiti zvezdniška igralca, kot sta Bloom in Whitaker. Vse kaže, da ista stvar preseneča tudi njiju – iz njunih nastopov namreč veje nekakšna resigniranost – kot da bi bilo obema jasno, v kakšen obupen projekt sta se podala. Zulu je – poleg nekaj lepih posnetkov južnoafriške pokrajine – pač predvsem film, v katerem so ženske posiljene, pretepene in ubite, črnski moški pa obsojeni na vlogo nesebičnih žrtev zato, da se lahko beli moški igrajo detektive in rešitelje.
Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija, Radiu ARS.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje