Od stripov, animacij in videoiger do dveh igranih filmov iz let 2004 in 2008, ki ju je režiral mehiški mag Guillermo del Toro in v katerih je v naslovni vlogi nastopal Ron Perlman. Najbrž nikoli ne bomo v resnici izvedeli, kakšni dogovori in igre v ozadju so jima preprečili, da bi vsaj končala trilogijo, v katero sta vložila leta priprav.

Nosilci avtorskih pravic so se namreč odločili, da vse skupaj raje začnejo znova. Film Hellboy režiserja Neila Marshalla popolnoma prezre svoja predhodnika in se med drugim spet posveti razlagi rojstva polčloveka in poldemona. Ta med odraščanjem zavrže svoje peklensko sorodstvo in se odloči za življenje in delo na strani človeštva, in sicer v podtalju javnega sektorja, natančneje, znotraj biroja za paranormalne preiskave.

V novem filmu Hellboy to pomeni dolg boj proti demonski Krvavi kraljici, ki jo je pred stoletji razkosal in pospravil nihče drug kot Kralj Artur, zdaj pa jo mračne sile znova obujajo v življenje. No, to je vsaj nekakšna rdeča nit zgodbe; vmes se bo naš Hellboy srečal še s številnimi nenavadnimi stvaritvami, spočetimi v labirintih digitalnih megaprocesorjev. Kot večina superjunakov pa bo tudi resignirani Hellboy med nalogo moral razrešiti nekaj dvomov in dilem glede svoje identitete.

Če primerjamo prva dva celovečerna filma, je v tretjem vsega veliko več; del Toro je ustvaril šarmantno, a malce resnobno podobo superjunaka s smislom za samoironijo. Letošnja različica je neprimerno bolj bombastična, hrupna in eksplozivna, med brizganjem krvi in cefranjem notranjih organov pa se protagonistove zajedljive replike kar izgubijo. Avtorji so se odločili za več poudarka tistih prvin, ki so značilne za grozljivke, kar je povsem legitimna odločitev. Ampak Hellboy si kot lik vseeno zasluži nekoliko več prefinjenosti; lahko pa da je vse skupaj nekakšno ne čisto namerno posvetilo okornim grozljivkam iz osemdesetih let.

Zdi se, da so med pripravami po receptu "preveč kuharjev pokvari obed" predvsem dodajali in dodajali prizore, like in zastranitve. Končni vtis je tak, kot bi opazoval računalniško igro, ki jo igra nekdo drug; če je še tako dobra, si navsezadnje le pasivna priča zabavi nekoga tretjega.

No, upamo lahko, da so se pri vsem skupaj zabavali vsaj ustvarjalci filma.

Iz oddaje Gremo v kino, ki ji lahko prisluhnete spodaj.