Pomislimo samo na vse pogostejše igranje "v praznini", pred t. i. zelenim platnom, značilno predvsem za visoko proračunsko produkcijo. Pa vendar se zdi, da je tisto najpomembnejše, kar ga zadeva, ostalo bolj ali manj nespremenjeno. Skratka, če malce poenostavimo, status igralca, njegovo razmerje z režiserjem, njegove poklicne dileme in družbena percepcija igralskega poklica se niso prav bistveno spremenili.

Sorodna novica Hrvaški zvezdnik Goran Bogdan: "Če si igralec, ne moreš biti stoodstotno razumen in racionalen človek"

Pa vendar: javna percepcija igralca in njegovega poklica se danes zdi vse bolj popačena. Na eni strani gledalce zanima le zvezdniški "rejting" igralca, na drugi pa se že prav nasilno in brezsramno vdira v njegovo zasebnost in intimo. Vse, kar je vmes, pa se preprosto zavrže. A vmes so predvsem sam igralec osebno, njegova kompleksna osebnost, njegove dileme in frustracije. In prav sem je svojo kamero usmeril Miroslav Mandić in s svojim celovečernim delom, filmom Igram, sem, ki te dni vabi v ljubljanski Kinodvor, ustvaril eno najlepših posvetil glavnemu orodju režiserja za ustvarjanje čustev v filmski podobi – igralcu.

Mandić je svoje delo razdelil na tri epizode, sarajevsko, ljubljansko in zagrebško, kar mu je omogočilo, da je poklic igralca in tisto, kar ta prinaša posamezniku, ki se zanj odloči, pred gledalcem razprl, kolikor je le mogoče, celovito, da je k svoji temi pristopil analitično, na trenutke celo provokativno, hkrati s tem pa ohranil tudi sočnost, duhovitost in čustveno silovitost svoje pripovedi. Lahko bi namreč rekli, seveda ob nujni poenostavitvi, da se vsaka izmed treh epizod ozira k enemu vidiku, eni plati igralskega poklica.

Sarajevska, v kateri sledimo mladi Lini, ki si želi postati igralka, se loti predvsem vprašanja mistifikacije poklica igralca, popačene javne podobe tega poklica. Skozi duhovito in sočno zgodbo o mladenki, ki v sebi nosi strastno željo postati filmska igralka, Mandić spregovori tudi o značajski zrelosti in občutku za odgovornost osebe, ki se odloči za igralski poklic. Ljubljanska zgodba, v kateri se Niko, stalni član igralske zasedbe ene izmed gledaliških hiš, pripravlja na vlogo v filmu, spregovori o etičnih dilemah igralca. O tem, ali je prav, da na platnu odigraš brezdomca, če te izkušnje nimaš. Zadnja, zagrebška epizoda pa nas popelje na set žajfnice, v samo srce sklepnega prizora te, polnega patosa in tragične ljubezni, iz katerega pa nato glavni igralec ne more več izstopiti, zaradi česar svojo vlogo nato odnese tudi v zasebno življenje. Seveda z uničujočimi posledicami tako zanj kot za njegovo okolico.

Mandićevo delo Igram, sem je eno najlepših pretekle sezone. Je hkrati spoštljivi in iskreni poklon filmskemu igralcu. Ter navsezadnje prav boleče razgaljujoči premislek, ki pa svojo lepoto črpa prav iz svoje doslednosti.