Neomajna integriteta 66-letnega finskega veterana Akija Kaurismäkija vsakokrat ustvari vtis, da je poiskal idealno – ali pa morda celo edino mogoče – formo za zgodbo, ki jo je hotel povedati. Kritika Jesensko listje slogovno uvršča k režiserjevi neformalni "delavski trilogiji" s konca osemdesetih; tudi v filmih Sence v raju (1986), Ariel (1988) in Dekle iz tovarne vžigalic (1990) se mezdni delavci opotekajo iz ene službe v drugo, v iskanju naslednje pijače in morda vsaj bežnega človeškega stika.

Tudi tokrat je to zgodba o ljudeh z roba: Ansa (Alma Pöysti) in Holappa (Jussi Vatanen) sta utrujena, spregledana posameznika, ki ju k tlom tiščita neizogibna realnost socialnega dna in lastna plašnost. A nato – prvi vzgibi ljubezni. In kar naenkrat imata tudi Ansa in Holappa nekaj, kar lahko izgubita, nekaj, za kar je vredno vztrajati.

Ona je skladiščnica v veleblagovnici, on je gradbeni delavec. Oba bosta odpoved dobila večkrat, kot lahko preštejemo na prste ene roke, in tudi sama svoje službe dojemata kot zamenljive. Okoliščine človeka ne opredeljujejo, sugerira Kaurismäki, opredeljuje ga njegov odnos do okolice. O Ansi izvemo vse, kar moramo vedeti, ko se izkaže, da je posebej za prvi skupni obed s Holappo šla kupit krožnike in pribor (sama je navajena jesti kar iz pogrej-in-pojej aluminijastih folij). O Holappi prav tako izvemo vse, ko se izkaže, da je izgubil listek z njeno telefonsko številko: stal bo na uličnem vogalu pred kinodvorano, kjer jo je nazadnje videl, dokler ne bo spet prišla mimo.

Vseeno pa Kaurismäkijev svet ni pravljična dežela idealiziranih malih ljudi – za empatijo in solidarnost se je vedno znova treba zavestno odločiti; varnostnik, ki Anso zatoži delodajalcu zaradi kraje pretečenega sendviča in jo tako spravi ob službo, se je že odločil drugače. Prav tako se drugače vsakodnevno odloča svet, kot razberemo iz poročil o vojni v Ukrajini, ki se valijo iz starega radijskega sprejemnika v Ansini kuhinji.

Kaurismäki v film natrosi bodice na račun kapitalistične eksploatacije delavcev: Holappa, ki je sicer zapit in ne skriva, da se niti skozi delovni dan ne zmore prebiti brez steklenice žganice, je odpuščen šele, ko se pri delu poškoduje – in to ne po lastni krivdi; takrat je alkoholizem priročen izgovor, da ga gladko in brez posledic odžagajo.

O tem, kako turoben je svet, priča tudi prvi zmenek naših protagonistov: v kinu si ogledata postapokaliptično zombikomedijo Mrtvi ne umirajo. "Nikoli v življenju se še nisem toliko smejala," na koncu mrtvo hladno pripomni Ansa in težko je vedeti, ali se je Kaurismäki hotel pokloniti svojemu vzorniku Jimu Jarmuschu ali pa brije norce iz Američanovega ponesrečenega izleta v komedijo – Jarmuscheva satira na temo kulturnega razkroja ni bil film, ob katerem bi se veliko ljudi krohotalo. Morda pa je epizoda le poklon moči filmski umetnosti, ki ponuja pobeg iz še tako mizerne resničnosti. Navsezadnje je ozadje posameznih kadrov polepljeno s plakati filmskih klasik (Bressona, Godarda, Viscontija), ki samo še poudarijo razkorak med eskapizmom filmske ljubezni in realnostjo krhkih človeških odnosov.

V filmu, ki traja pičlih 80 minut in je bil – kot vedno – posnet na 35-milimetrski filmski trak, Kaurismäki svoje estetsko stališče začrta jasneje in odločneje kot preostali "umetniški kinematografiji" včasih uspe v dvakrat daljših epopejah. Verjetno ni veliko živečih cineastov, ki bi imeli tako prepoznaven in izčiščen vizualni slog kot on; identificirali ga boste po lakoničnih dialogih, ekspresivni rabi barv in ponotranjeni, zadržani igri.

Vse se seveda začne in konča z režiserjevim stalnim sodelavcem, direktorjem fotografije Timom Salminenom, ki tudi v največji temi obupa poišče poetične sopostavitve modrih in rumenih odtenkov in ki prizore v zadimljenem lokalu spremeni v učno uro svetlo-temnih kontrastov; na trenutke se zdi, da smo zakorakali v barvito melodramo Douglasa Sirka.

Tudi avtorjeva ljubezen do sentimentalne glasbene podlage ni nova – slišali boste finski tango, pa tudi sestrski duo Maustetytöt, balade in celo karaoke izvedbo Schuberta (čeprav "mačo tipi ne pojejo", kot zagodrnja Holappa).

Velik kompliment avtorju je, da njegova blaga ironija in slogovna distanciranost ne učinkujeta bodisi kot sarkastični posmeh ali pa kot popreproščena naivnost. Jesensko listje je portret urbane osamljenosti, kakršno je na svojih platnih lovil Edward Hopper, pa tudi humanističen slavospev človeški zdržljivosti in empatiji. Kaurismäki vidi ljubezen kot ultimativno gesto upora proti temi, ki požira svet, in proti brezbrižnemu sistemu, ki temelji na teptanju najšibkejših.

Novi film ne predstavlja odmika od cineastovega predhodnega opusa, nas pa s precizno eleganco vrača v svet, ki nam ga je približal prav on.

Ocena: 4+