Glavni adut najnovejše iz vrste komedij, ki skušajo postati "nova Prekrokana noč" (in to, če ne drugega, opravijo vsaj bolje kot Prekrokana noč 2), je torej to, da razumemo, kako se naši junaki počutijo, ko se jim pred očmi vrtijo prizori defenestracij sadistov, ki jim odmerjajo plače.

Nick (Jason Bateman) je uradniška mravljica v veliki korporaciji, tako izžet in
preobremenjen, da že pol leta ni imel spolnih odnosov z nikomer razen s samim seboj. Po letih prenašanja izpadov sadističnega šefa (Kevin Spacey) ga pri življenju drži samo še
misel na napredovanje - ki ga, uganili ste, seveda ne dobi. Kurt (Jason Sudeikis) ima sicer v svojem kemičnem podjetju za šefa sicer krasen očetovski lik (Donald Sutherland), ki pa se po nekaj kadrih zruši mrtev in vajeti avtomatično prepusti svojemu nakokiranemu, idiotskemu sinu (Colin Farrell), ki na družinsko podjetje gleda kot na svoj osebni bankomat. Zobni tehnik Dale (Charlie Day) se je medtem znašel v krempljih seksi zobozdravniške nimfomanke (Jennifer Aniston), ki ga hoče na vsak način posiliti, lahko tudi s pacientom pod narkozo za podlago.

"Ne, stari, tvoje ne zveni tako zelo grozno," na tej točki umestno pripomnita Nick in Kurt.
Kakor koli že, ker je bil scenarij očitno sad recesijske klime (čisto vse je bolje kot dati
odpoved), naše tri zgube sklenejo, da bi bila njihova življenja neskončno lažja, če njihovih
šefov preprosto ... ne bi bilo več. Pustimo za hip ob strani, da ni nobeden izmed njih naredil nič takega, da bi si resnično zaslužil smrt - tako ali tako je od prvega hipa dalje jasno, da so njihovi zatiranci preveč nesposobni, da bi jim trojni umor lahko dejansko uspel.

Za črno komedijo precej standarden repertoar šal in zapletov nad žanrsko povprečje dviguje izjemna igralska ekipa. Na eni strani so "šefi", ki so se dobili priložnost pozabavati s svojimi psihotičnimi platmi. Kevin Spacey kot manipulativni, paranoični sadist, nekakšna pisarniška različica Keyserja Sozeja, seveda blesti. Najbolj očitno v svoji vlogi uživa Colin Farrell, ki je kot pohotnež z odurno prečesano plešo in kilavimi kvazikaratejskimi brcami praktično neprepoznaven - kar pa ima obenem tudi svoje minuse: ker se je za komični učinek lahko naslonil na največji repertoar rekvizitov, mu ni bilo treba pretegniti nobene igralske mišice.

Najmanj prepričljiva od vseh treh je najbrž Jennifer Aniston, ki ji gre sicer vsa pohvala za to, da je vsaj enkrat izstopila iz svojega kalupa omlednih romantičnih komedij - a kar naj bi bilo komična različica Demi Moore v Razkritju, ni smešno preprosto zato, ker se Anistonova ... preveč trudi. Preveč prisiljeno seksi, preveč prisiljeno vulgarna. Obenem pa tudi tukaj v oči bije inherentni seksizem celega žanra: edina pomembna ženska lika v Kako se znebiti svojega šefa sta spolna nadlegovalka in pohotna prešuštnica, celotna Dalova "zagata" - fatalka ne more krotiti svojega poželenja po čisto povprečnem moškem - pa je tako ali tako šolski primer fantazije vsakega najstnika.

Še bolj kot igralski težkokategorniki izstopa osrednja zarotniška trojka. Tako Jason Bateman kot Charlie Day izhajata vsak iz svojega najbolj znanega televizijskega lika in ju obenem nadgrajujeta: čisto preveč podcenjevani Bateman je nekako še vedno stoični, razumski Michael Bluth (Arrested Development), Day pa neuravnovešeni, zaletavi Charlie (It's Always Sunny In Philadelphia). Še Sudeikis, ki ima prav tako zaledje v uspešnem sit-comu (krajše gostovanje v 30 Rock) se izkaže neopisljivo bolj kot v letošnji komediji Teden brez pravil.

A kar je prednost igralcev, se je izkazalo za hibo scenaristov: Michael Markowitz, John
Francis Daley in Jonathan Goldstein, ki so sodelovali pri serijah Becker, Shit my Dad Says in drugih, so skupaj spravili scenarij, ki prvo polovico filma naše zanimanje obdrži kot sosledje bizarnih situacij, a jih v drugi ne uspe nadgraditi v koherentno celoto. Povsem korektna, a nenavdahnjena režija Setha Gordona ne pomaga kaj prida.

Potem ko Kurt, Nick in Dale napraskajo skupaj dovolj denarja, da si - seveda na podlagi
predpostavke, da moraš, če potrebuješ strokovnjaka za kriminal, poiskati črnca - najamejo "svetovalca za umore" (Jamie Foxx), ki jim streže z veleumi tipa "Vse skupaj mora izpasti kot nesreča" in ki umazane naloge namesto njih očitno ne namerava opraviti.

Nadaljnjih kolobocij in končnega razpleta ne gre razkrivati, a po nekaj solidnih krohotih v prvi polovici filma je težko ne opaziti, kako hitro tempo vsega skupaj vodeni v čisto stripovski scenarij. Bateman, Sudeikis in Day, ki so film lastnoročno dvignili nad povprečje, bi si zaslužili kaj sočnejšega.

Ocena: +3; piše Ana Jurc