Ob ogledu priredbe sem se nehote spomnil na Dan, ko bo obstala Zemlja. Gre za zelo dober znanstvenofantastični film, ki ga je leta 1951 režiral Robert Wise. Seveda ne morem trditi, da je bil to eden najboljših filmov vseh časov, vsekakor pa je bil zanimiv in kakovosten, v svoj žanr pa je prinesel veliko prepotrebne svežine. Povsem enake misli so me preletevale ob Karate Kidu, simpatičnem mladinskem filmu iz leta 1984.

Vse stavili le na posebne učinke
Ob današnji kreativni suši v Hollywoodu in obdobju reciklaž, predelav, nadaljevanj in predzgodb vsekakor ni presenetljivo, da sta oba omenjena filma dobila sodobnejšo različico. Med tema pa obstaja ogromna razlika. Pri predelavi ZF-filma so ustvarjalci vse svoje ase stavili na napredek v tehnologiji, ki je v 57 letih močno zaznamovala industrijo, a so pri tem pozabili na vsebino, ki je pod režisersko taktirko Scotta Derricksona povsem izpuhtela. Končni vtis je bil (kljub 240 milijonih dolarjev dobička) izjemno slab.

Karate Kid ima obe temeljni pravili
Drugačen izplen pa ponuja priredba Karate Kida, v katerem se je režiser Harald Zwart držal obeh temeljnih pravil "kvalitetne reciklaže": poklon izvirniku in svež pridih, ki sploh osmišlja nastanek priredbe. Zgodba zvesto sledi izvirniku, vseeno pa ima nekaj svojih prijemov. Glavni junak Dre Parker (Jaden Smith) skupaj z mamo (Taraji P. Henson) odpotuje na Kitajsko, kamor ju odpelje njena premestitev v službi. Zaplet (enako velja za razplet) je povsem podoben izvirniku - na Dreja se spravi skupina nasilnih vrstnikov, ki fanta dobro obdela in mu nažene strah v kosti. Nepričakovano roko priložnosti mu ponudi hišnik Han (Jackie Chan), ki mladeniča uvede v svet kung-fuja in s tem raziskovanje samega sebe. Seveda, ni potrebno ponavaljati, da se zgodba konča na velikem turnirju, kjer se mora Dre v finalu spopasti s svojim mučiteljem Čengom (Dženvej Vang).

Zgodba zvesto sledi izvirniku
Pristno sledenje izvirniku se morda zdi neizvirno in dolgočasno, saj poznavanje izvirnika briše možnost presenečenja. A pod črto - to je vseeno dovolj za nadpovprečen žanrski izdelek (sploh iz vidika priredbe). K temu pripomore fotografija, ki Kitajsko slika tako v podobi betonske džungle kot pisane in bogate narave. To je hkrati lepa prispodoba za razvoj posameznika, ki išče osebno odrešitev. Premik iz črno-belega eksteriera v pisanega pomeni premik iz pasivne vloge v aktivno, kar bi moralo nazadnje veljati za vsako reševanje težav, ki morijo in izzivajo slehernika.

Smith zasenčil Chana
Jackie Chan svojo vlogo odigra bolj kot ne rutinsko in ga v tem pogledu le stežka primerjamo z življenjsko vlogo Pata Morite, ki je prejel celo nominaciji za oskarja in zlati globus. Prijetno presenečenje pa pomeni nastop Jadena Smitha, ki ni pokazal le telesne spretnosti, ampak je v nekaterih prizorih (denimo v razbitem avtu) nakazal razkošen igralski talent. Kri očitno res ni voda ...