Narodna galerija je priznanemu dramskemu in filmskemu igralcu zaupala predstavitev zapuščine, ki jim jo je zapustila slikarka Metka Krašovec. Umetnica se je sredi leta 2016 odločila, da svoja dela v hrambo zapusti galeriji, ki časovno sicer pokriva nekoliko starejše ustvarjalno obdobje in zato morda njenih del v tej ustanovi ne bi pričakovali, a ne pozabimo, da ni edino umetniško ime 20. oz. 21. stoletja, ki je galeriji izkazalo takšno zaupanje. Slikarka je imela po besedah direktorice galerije Barbare Jaki ob predaji del le eno željo – da so umetnine na voljo raziskovalcem.

Umetnica jim je dve leti pred smrtjo podarila 251 del, v katerih so zastopane tako rekoč vse faze umetničinega ustvarjanja, zato je zapuščina zaokrožen pregled njenega celotnega opusa. V galeriji, kjer si prizadevajo pridobljene zapuščine vselej čim prej predstaviti javnosti, so se znašli pred izzivom.

Kako po veliki retrospektivi V Moderni galeriji leta 2012 in vrsti manjših razstav za tem drugače predstaviti opus Metke Krašovec. Odgovor je ležal v intimi, komorni predstavitvi manj znanih del, drobnih risb, ki so v 80. letih povsem nepričakovano vznikle in se brez pravega zavedanja pojavile na listih umetnice.

V duhu med obiskovalci dobro sprejetega projekta Kustos za en dan, ki ga galerija prakticira že nekaj let, so h kuriranju projekta povabili Metkinega generacijskega sodobnika Radka Poliča – Raca, ki je umetnico poznal, prav tako njena dela, še bolj pa nemara zapuščino njenega življenjskega sopotnika Tomaža Šalamuna.

Umetnika, torej slikarko in pesnika, ki sta, kot je Metka Krašovec sama zapisala, "uspešno sobivala in ustvarjala 36 let", je Polič postavil v dialog. Vanj pa vstopil tudi sam kot tretji člen: generacijska sorodna duša (Metka Krašovec in Tomaž Šalamun sta oba rojena leta 1941, Radko Polič pa leto pozneje) kot glas umetnika, ki prinaša lastno razmišljanje o Tomažu Šalamunu in Metki Krašovec. "Preko Tomaža spoznavamo Metko ali preko Metke Tomaža", pravi in razstavo pa opiše kot "spoj žive besede, brane besede in risbe".

Nenadno vznikle risbe
Izbor je začel pri likovnih delih Metke Kraševec, šele zatem je nadaljeval s Šalamunovo poezijo. Kar 62 knjig obsega, a v resnici je Polič Šalamunove pesmi dobro poznal, se navsezadnje z njim srečal že pri svojem delu (omenimo le performans ob Šalamunovi 70-letnici) in nasploh občudoval liriko tega poeta filozofa z neverjetnim razponom razmišljanja, kot ga opisuje. Ko je Polič pogledal Metkine risbe, te niso bile daleč od filozofski misli Šalamuna. Zazdelo se mu je celo, da jih pojasnjujejo. In zares je Tomaž Metki nekoč dejal, da so ga njene risbe navdihnile. Kar je slikarko opogumilo, da je z nepričakovanimi risbami, ki se jih je sama prestrašila, na pravi poti. "Verjel je v to, kar delam, pravzaprav še bolj kot jaz, ki sem vedno polna dvomov," je Metka Krašovec zapisala v spremnem besedilu knjige Šepetanja (Mladinska knjiga 2017), kjer sta njuni umetnosti skupaj zaživeli na knjižnih straneh. In še: "Brez njegove podpore bi se verjetno ustrašila novosti, ki so si izborile mesto v mojem delu. Njegova podpora risbam v osemdesetih letih je bila ključna, nikoli se ne bi upala priti z njimi v javnost, če ne bi pokazal tega navdušenja."

Polič pri izboru ni sledil kronološkemu sosledju del, niti se zmenil za naslove risb ali tehniko, zanimala ga je podoba kot takšna, ki jo je izbiral povsem intuitivno. To navsezadnje tudi sovpada z ustvarjalnim procesom, ki je pripeljalo do nastanka risb, ki jih je Metka risala skoraj spontano, brez vsakršnega pravega načrtovanja. "Enostavno sem pustila, da se je materializiralo, kar se je hotelo," je zapisala umetnica o risbah, ki so začele nastajati, ko je v slikarstvu prišla do krize. Risb ni vodila zavestna misel, ampak so nekontrolirano vrele na dan.

"V tem vidim sorodnost Tomaževemu načinu pisanja, ko se je enostavno odprl in dovolil, da so stavki z intenzivno avtoriteto prihajali k njemu. Jaz sicer nisem imela te milosti, da bi me risbe zbujale, tako kot njega stavki, zbujale in bi jih morala narisati. Sem se pa vsak dan usedla pred papir, položila svinčnik ali pero ali barvico in pustila, da se je sprožil proces, podoben neki vrsti meditacije. Dokler sem bila v tem toku, so risbe prihajale, ko se je tok ustavil, sem nehala."

Nenehno iskanje skrivnostnega
Metka Krašovec je večkrat priznala, da teh risb ni razumela in ni vedela, od kod prihajajo. A to je tudi tisto, kar jo je vznemirjalo – neznano, misteriozno, nekaj, k čemur se skušamo približati, pa vedno ne uspe. Nekaj podobnega je čutiti tudi na njenih platnih, ki kljub figuraliki niso nosilke pripovedi, ampak zven nečesa neubesedljivega. Tako risba kot slika sta, če si izposodimo slikarkine besede, način mišljenja in ne neka mimetika.

Kot njena velika figuralna dela niso zgodbe, tudi njene risbe niso ilustracije, ampak so na brezprostorju lebdeče podobe bližje sanjam, zamaknjenemu razmišljanju o življenju. "To so različni prebliski, kot v sanjah. Iz ene zgodbe letiš v drugo,” pravi Polič. “Ampak sanjaš počasi, ker slišiš pesem.”

Življenje in ljubezen
Igralcu je bilo pri izboru risb in pesmi vodilo predvsem dvoje: življenje in ljubezen. O obojem je verjetno razmišljal v smislu univerzalnosti, pa vendar takšna rdeča nit lepo sovpada tudi z življenjsko in umetniško zgodbo pesnika in slikarke, za katero je prvi vedno pravil, da sta si bila prav v 80. letih, ko so nastajale Metkine risbe in slike na papirju, najbližje in sta se takrat tudi inspirirala ob delu drug drugega.

Igralcu je bilo kljub izkušnjam interpretiranje Tomaževih pesmi ob Metkinih risbah (bral jih je vedno ob gledanju izbranega slikarkinega dela) velik izziv. Bilo je drugačno kot po navadi, pravi. “Igralci poskušamo s svojimi občutki in čustvi prezentirati pesmi. Potrudil sem se, da je bilo to kot neke vrste pogovor, dialog z gledalcem, s tistim, ki pride na razstavo. Na tak način mu šepetam in ga usmerjam," pove Polič.

Smrt kot začetek, upanje za popotnico
Igralec torej postavitev odpira z mrtvaško glavo na travniku pod drevjem z rožnatimi krošnjami, ki ga zvedavo sprašuje: "A bo kaj?"

Razstavo začenja s smrtjo, ne življenjem – ob to pa postavi Šalamunove verze "to je čedno / to je izredno čedno / to je tako čedno, da človek ostrmi ...". Vendar smrt je del življenja in s takšnim začetkom kustos ne vnaša pesimizma, ravno nasprotno, omogoča mu, da lahko konča z lučjo in upanjem.

Po sprehodu med risbami, ki igralcu aludirajo na Raj, Adama in Evo, s tem pa začetek človeštva, pa med erotičnimi podobami, ljubezenskimi spoji in dialogom med človekom in živaljo, sklene postavitev z edinim delom, ki ni risba: s platnom iz slikarkine znamenite rdeče faze sedemdesetih let (Tišina II (Cementarna), 1970, akril na platno 140 x 175 cm), na kateri vidimo velika odprta vrata, izza katerih seva žareča svetloba, ki obsvetljuje temo, v kateri stojimo. "Če bi začel na tem koncu razstave, pridemo v temo, če pa tu končamo, pa pomenijo vrata vstop v svetlobo, v rojstvo, nov dan in novo življenje."

Sorodna novica Metka Krašovec: Pri sliki je podobno kot z ljubeznijo. Ni stvar razuma. Se zgodi ali pa ne.

Tik pred koncem je v Šalamunovih verzih zajet osrednji podčrtaj postavitve. "Specifično je ista beseda kot kolosalno. / Najboljše, da zamižiš, da ne pride v oči." Ni torej pomembno, kaj smo videli, važni smo mi sami, saj se v nas reflektirata videna poezija in podoba, razmišlja Polič. "Važno je, kaj si sam odnesel, ne tisto, kar je na razstavi. Važno je, kaj je ostalo v nas, in ne to, kar visi na steni," doda in s tem pridaja dolgemu razmišljanju, o tem, komu v resnici pripada umetniško delo in njegova interpretacija.

Igralec gledalca na komorno postavitev pošilja ob spremljavi ptičjega petja, šumov gozda, narave, da izbriše trušč zunanjega sveta, obiskovalca pa zmehča in pripravi na tišino za intimno motrenje dialoga slike in pesmi, ki ga zapeljeta do lastne misli. Umetnost, naj gre za poezijo ali risbo, je zdaj v lasti gledalca, da jo doživlja po svoje. Če si še enkrat izposodimo Metkine besede, "tako kot je nanjo uglašen". Razlaga je odveč, saj gledalca včasih ohromi in mu ne da možnosti, da sliko začuti po svoje. Tudi Metkine risbe so prvi opazili pesniki, ne likovni kritiki, in včasih je pogled zunanjih, s teorijo in stroko neobremenjenih oči, dobrodošla spodbuda k drugačnim interpretacijam, predvsem pa doživljanjem.

Prisluhnite tudi: