Čeprav je prizor za gledalca, vajenega manj neposrednosti, ko gre za filmsko upodabljanje od hormonov prekipevajočih pubertetnic, do neke mere šokanten, se Alma (igralska debitantka Helene Bergsholm) pravzaprav ne oddaljuje tako zelo od povprečne najstnice. V šoli ni najbolj priljubljena, z mamo (Henriette Steenstrup) nikakor ne prideta na isto valovno dolžino, njen vsakdan pa je zapolnjen z romantičnim sanjarjenjem o Arturju (Matias Myren) in nenadzorovanimi fantazijami o seksu - s komer koli, kadar koli.

Stvari se še poslabšajo, ko jo na neki zabavi Artur dregne s svojim penisom, kar Alma takoj za tem zaupa svojima prijateljicama, Sari (Malin Bjorhovde) in Ingrid (Beate Stofring). S tem sproži "svoj osebni pekel", kot se izrazi, saj po šoli zakrožijo govorice, ki Almo potisnejo še bolj v vlogo dežurne izobčenke.

Norveški pristop proti ameriškemu
Dej mi, no! (Få meg på, for faen), igrani prvenec norveške režiserke dokumentarnih filmov Jannicke Systad Jacobsen, posnet po priljubljenem romanu Olaug Nilssen, bi v ameriški različici verjetno v najslabšem primeru zdrsnil na teritorij Ameriške pite, v najboljšem pa na teritorij Lahke punce (Easy A). Nepregledna vrsta bolj ali manj poneumljajočih najstniških komedij je namreč že obravnavala tematiko prebujajoče se spolnosti med najstniki, a skoraj kategorično so postavljali v ospredje fante, in še to na potenciran humoristični način, redko pa so predstavili še tisto drugo, manj prijetno plat spolnega zorenja.

Filmu Dej mi, no! uspe prav to - na osvežujoče neposreden način, ki pa nikdar ne zapade v šokiranje zarad šoka samega (kot denimo še en aktualni liffovski film z mladostniško spolnostjo v središču, srbski Klip), nam predstavi svet 15-letnikov z vsemi nerodnimi trenutki in osebnimi dramami vred, obenem pa si upa z iskrenostjo tako daleč, da v nekem trenutku obupani Almini mami uide, kako zelo ji gre hčerka na živce. Tematika spominja na še en skandinavski film, švedski Pokaži mi ljubezen (Fucking Åmål, 1998), ki je v središče postavil najstniški lezbijki iz malega švedskega mesta.

Odraščanje v malem mestu
Dej mi, no! je vseeno malce bolj karikiran in se včasih zdi skorajda kot pravljica v maniri Wesa Andersona. Kljub temu pa dobro dobimo občutek, kako je odraščati v puščobnem, mrtvem mestu, katerega repetitivnost režiserka poudari z nekaterimi premišljenimi detajli, ki rišejo podobo fiktivnega Skoddeheimena. Deklice, ki od začetka do konca filma v istem ritmu skačejo na trampolinu, avtomatični sredinec protagonistk, ko šolski avtobus zapelje mimo table s krajevnim napisom, soseda, ki od jutra do večera bulji v Almino hišo, prazna postaja, prazna trgovina, prazna cesta, Oslo kot obljubljena dežela.

"Nočem se zaljubiti, ker če se zaljubiš, postaneš gospodinja," reče Sara, ki se skuša na vse načine ogniti tej usodi, zato piše pisma na smrt obsojenim zapornikom v Teksas. Vrhunec njihovega najstniškega življenja predstavlja nekaj na skrivaj pridobljenih piv, cigarete na domačih zabavah in nenadejana sočna govorice o njihovi čudaški sošolki.
Tudi tema utesnjenosti v malem mestu in hrepenenja po pobegu iz njega ni nova, a Jacobsenova pokaže, da jo je mogoče obdelati z malce drugačnega vidika, predvsem pa razblinja filmske tabuje, da imajo težave z nadzorovanjem libida samo fantje.
Ocena: 4; ocenjuje: Kaja Sajovic