Po štiriinpetdesetih letih, kar je najdaljša vrzel med originalnim filmom in njegovim nadaljevanjem, se je s svojim značilnim dežničkom naravnost iz oblakov spet spustila na filmska platna Mary Poppins, skoraj gotovo najbolj znana varuška dvajsetega stoletja. Vedno skrbno urejena, odličnih manir, a ne brez značilnega angleškega humorja, zahtevna, a zabavna, s svojo čudežno vedno prazno in hkrati vedno polno torbo je spet prišla na pomoč Banksovim otrokom, ki so v težkih časih pozabili na najpomembnejše – da je s ščepcem domišljije resnični svet veliko lažje prenašati.
Walt Disney si je že takoj po izrednem uspehu filma iz leta 1965, ki ga je imel za enega svojih največjih dosežkov, močno prizadeval, da bi avtorico slavne čudežne varuške P. L. Travers prepričal o nadaljevanju zgodbe, a je ideja kmalu izzvenela. Angleška pisateljica avstralskega rodu, ki ji Disneyjev živopisni risani filmski svet nikakor ni bil po godu in je menda močno obžalovala, da je sploh privolila v filmsko priredbo, je ostala neomajna in tako so ideje o nadaljevanju spet oživele šele po njeni smrti leta 1996. In zdaj je končno tu. Lepa, mlada, prav nič starejša, čeprav je dogajanje v filmu postavljeno petindvajset let pozneje, se Mary Poppins spet odzove nememu klicu na pomoč Banksove družine. Poleg že odraslih, a zato nič kaj veliko manj izgubljenih Michaela in Jane jo zdaj sestavljajo še trije Michaelovi otroci, ki so zaradi mamine smrti in hudih finančnih težav prisiljeni prezgodaj odrasti. Čarobnost, ki se je z maminim odhodom izgubila, Mary Poppins pa jo spet prinese s seboj, se kot lučka na koncu predora zasveti v otroških očeh in svet kaj kmalu postaja veliko bolj razigran, njihove tegobe pa ob številnih zabavnih dogodivščinah manjše in bolj obvladljive.
Kot je pri kultnih filmih običajno, bodo imeli največji navdušenci nad izvirnikom verjetno kar nekaj pripomb nad svežim nadaljevanjem, a ustvarjalcem se je spoj glasbenega, plesnega, animiranega in igranega odlično posrečil. Film z vsakim kadrom, potekom zgodbe, nenehnimi drobnimi pokloni in celo z nastopi igralcev, tako ali drugače povezanih s prvotno različico, izraža spoštovanje slavnemu predhodniku, a ga to ne ovira, da ne bi razvil svoje čarobnosti, ki na krilih glasbe in spektakularnih plesnih točk v slogu zlate dobe filmskega muzikala ponese gledalce v neke druge čase, v drugačno filmsko poetiko. Režiser Rob Marshall je imel srečno roko tudi pri zasedbi glavne igralke, saj je Emily Blunt požela odobravanje celo pri največjih skeptikih. Njena Mary Poppins je sicer nekoliko mehkejša, kar je menda bolj v skladu s knjižno predlogo, in v času splošne hiperprodukcije se bo najbrž težko vpisala med take legende, kot se je tista z Julie Andrews, a Bluntova je nalogo opravila več kot odlično in tako filmu Mary Poppins se vrača vdihnila čarobnost najslavnejše čudežne varuške.
Naj živi domišljija!
V jutrišnji oddaji Gremo v kino pa: z menda zadnjo vlogo Roberta Redforda, in v Cannesu nagrajeni prvenec belgijskega režiserja Lukasa Dhonta Dekle, ki ga v teh dneh vrtijo v ljubljanskem Cankarjevem domu. V izbranih kinematografih Art kino mreže si lahko ogledate še dokumentarec o operni divi Marii Callas. Oddajo lahko ujamete jutri ob 14.05 na 3. programu, jutri ob 18.15 na 1. progradmu in v nedeljo, 6. januarja, ob 02.15 na 1. programu Radia Slovenija. |
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje