Morilci cvetne lune, drama, ki jo je Martin Scorsese opredelil kot svoj "prvi vestern", je v isti sapi tipično scorsesejevski film in veliko več kot to. Vzporednice z njegovimi gangsterskimi klasikami so nezgrešljive; režiserja tudi tokrat zanimata tema moralnega razkroja in zlo, ki se razrašča v duši posameznika – zlo, ki se bo širilo, dokler ne zastrupi tudi družinskih in ljubezenskih vezi, ki so se prej zdele svete. Scorsese je doma na presečišču organiziranega zločina in ameriškega sna.

Tu so tudi njegovi stalni motivi moškega ponosa in napuha, prevare in seveda lažnih mitologij, iz katerih Amerika črpa svojo identiteto in ponos. Obenem pa so Morilci cvetne lune za velikega kronista narodove zgodovine tudi nekakšen "veš, poet, svoj dolg?": nobeno naključje ni, da so film promovirali kot "resnično ameriško zgodbo". Kaj je bolj prvobitno ameriško kot puljenje zemlje iz rok staroselcev, ne glede na žrtve in posledice? To ni samo ameriška zgodba, to je ultimativna ameriška zgodba, implicira Scorsese. Svoje nezanemarljive pripovedovalske sposobnosti je odstopil zgodbi trpljenja in genocida, ki jo je bilo treba povedati, in pri tem skušal po najboljših močeh decentralizirati svojo perspektivo avtsajderja. Bi bilo bolj prav, da bi zgodbo povedal staroselski filmski režiser? Brez dvoma, a zabavna industrija vrat preprosto ne odpira enako na široko za vse.

Film je ekranizacija istoimenske knjige iz leta 2017, v kateri je David Grann popisal serijo umorov v Oklahomi pred približno stotimi leti, ki so pomenili ne samo smrt več sto pripadnikov osaškega staroselskega ljudstva, ampak pa tudi množični, sistemski prenos "deležnine" – zaslužka od črpanja nafte na osaški zemlji – od Osagov v last njihovih belskih kolonizatorjev. Podnaslov Grannove knjige je Umori Osagov in rojstvo FBI-ja. Pomembna – in, po mojem, pravilna – odločitev je bila, drugi del tega podnaslova potisniti v ozadje: agenti novoustanovljenega FBI-ja se v filmu pojavijo šele po dobrih dveh urah. Film noče biti kriminalka, v kateri vrli "odrešeniki" iz Washingtona rešijo uganko in vzpostavijo red. Namesto tega se trudi našo pozornost obdržati pri kalvariji desetkanega osaškega ljudstva.

Vrnimo se na konec prve svetovne vojne, ki je Ernesta Burkharta (Leonardo DiCaprio) izpljunila v enem kosu, pa čeprav z uničenim črevesjem. Nekdanji vojaški kuhar, ki za težaško delo ni več sposoben, se v iskanju lahkega zaslužka po pomoč obrne na svojega strica, premožnega rančarja in lokalnega veljaka v Oklahomi, Williama Hala (Robert De Niro). "Lahko me kličeš Kralj," dobrohotno navrže stari, s tonom, ki daje vedeti, da ga je treba naslavljati točno tako. Hale ima svoj živinorejski imperij, a povsod okrog sebe vidi širne planjave osaškega rezervata, domnevno ničvredne zemlje, ki se je izkazala za zakladnico črnega zlata. Zaveda se, da se da z naftnim denarjem zgraditi veliko večji imperij kot z živino, in Hale definitivno koprni po bližnjega imetju.

Leta 1920 so Osagi veljali za najbogatejše ljudi per capita na svetu, kar Scorsese ponazori s kratkimi črno-belimi filmčki, ki hkrati zavzamejo belsko perspektivo spektakla ("Oh, poglej, Indijanci z luksuznimi avtomobili in dragulji!") in podčrtajo pomen dokumentiranja zgodovine. Čigave zgodbe, čigava življenja fotografiramo, popisujemo in hranimo za zanamce? Leta 1920 se je za trenutek zdelo, da Osagi prihajajo na prvi tir zgodovine. Najamejo si belsko služinčad in šoferje, se selijo v velikanske vile in se ovesijo s pritiklinami bogastva, kot bi storil tudi vsak drug narod pod soncem, ki bi ga nepričakovano dohitela blaginja.

Tako rekoč od prvega trenutka naprej pa je jasno tudi, kakšna tragedija se bo zgodila in kdo bo zanjo odgovoren. Scorsese gledalca ne podcenjuje s tem, da bi svojo adaptacijo zastavil kot uganko ali lov na morilca: z odprtimi kartami pokaže, na kaj Hale meri, ko nečaku in drugim mladim možem predlaga, naj se ženijo s pripadnicami Osagov. Te reve tako ali tako ne živijo dolgo, vzdihne, in po njihovi smrti bodo belci lahko podedovali nezamisljivo bogastvo. "Čas Osagov je mimo," resignirano ugotavlja Hale in pri tem zamolči to, da je mimo predvsem zato, ker je on sklenil, da bo nastopilo novo obdobje. Hale je filmski zlikovec z veliko začetnico, spletkar, ki za masko starčevske dobrodušnosti skriva brutalni obraz ameriškega belskega kapitalizma: kako naj zgradi svoje bogastvo, če ne na plečih podjarmljenih staroselcev?

Ernest, ki stricu na vse pretege zatrjuje, da ni bebec, ki ne bi razumel širše slike, je točno to – zelo zgodaj je nakazano, da je prav on tisti šibki člen, ki bo tako ali drugače zamočil celo spletko. DiCaprio odlično upodobi šibkega moža, čigar osnovno gonilo v življenju je ljubezen do žensk, viskija in denarja; ta njegova hiba bo razkrojila še poslednjo sled načelnosti ali moralnih prepričanj, ki jih je morda kdaj imel. Že v temelje njegovega zakona z Mollie Kyle (Lily Gladstone) je zato vpisan njegov konec: ko spremljamo prve flirtajoče nasmeške med njima, prvi zmenek in prve zasople poljube, vse skupaj učinkuje kot tista etapa grozljivke, v kateri junakinjo tiho moledujemo, naj ne sledi morilcu na drugo lokacijo. Mollie je inteligentna in ve, da "kojot hoče denar", a na Ernestu je nekaj, kar jo očara. Čeprav se tako mi kot ona zavedamo možakovih številnih pomanjkljivosti, je med igralcema dovolj kemije, da je lahko verjeti, da se, okoliščinam navkljub, rojeva – ljubezen. Morda celo takšna ljubezen, ki bo preglasila Ernestove nizkotnejše vzgibe.

To se seveda ne bo zgodilo: "Resnična ameriška zgodba", ki se pred nami razpleta skoraj tri ure in pol, je v resnici velika ameriška tragedija v počasnem posnetku. Naj vas 206-minutna dolžina ne odvrne: Scorsese nalašč repetitivno kopiči primere med seboj podobnih umorov, ki skupaj pričajo o tem, kako vseprisotne in sprejemljive so bile genocidne težnje vladajočega razreda. Zakaj bi se kdo trudil z alibiji in pojasnjevanjem sumljivih okoliščin, če lokalnih oblasti ne zanima raziskovati niti primerov samomora, kjer so se žrtve domnevno ustrelile v tilnik?

Temačno vzdušje še dodatno podčrta zlovešča glasbena podlaga Robbieja Robertsona, dolgoletnega Scorsesejevega sodelavca, ki je bil tudi sam staroselskega rodu; Morilci cvetne lune je bil njegov zadnji projekt, umrl je dva meseca pred premiero. V tradicionalne tolkalske ritme je vpletel izrazito sodobne elemente, ki opozarjajo ne samo na razsežnost, ampak tudi bližino osaške tragedije – ti umori so se zgodili pred pičlimi stotimi leti; še vedno obstajajo ljudje, ki jim je serija smrti v prejšnji generaciji usodno zaznamovala potek življenja. Scorsese je v ekipo pripeljal več svoji stalnih sodelavcev, tudi montažerko Thelmo Schoonmaker (bodite pozorni, kako hitro in v katerem trenutku slika prvič preskoči na Osaga, ki se davi z zastrupljenim viskijem) in direktorja fotografije Rodriga Prieta.

V Scorsesejevih filmih so ženski liki pogosto le skica, ki se uporablja za ponazoritev zasebnih življenj gangsterjev, o katerih v resnici govorimo. Mollie Kyle je morda najpolnokrvnejši ženski lik cineastovega opusa – deloma po zaslugi scenarija, še bolj pa zaradi neverjetne igre Lily Gladstone. Mollie je redkobesedna in enigmatična, a vseeno ni dvodimenzionalna shema, prej namerno ponotranjena uganka, okrog katere je zasidrano težišče celega filma. Prizor, v katerem Mollie Ernesta prisili, da z njo v miru uživa v divjanju nevihte, razkriva režiserjevo prevzetost nad njeno introvertiranostjo in molčečnostjo. Samo upamo lahko, da bo Lily Gladstone v letošnji sezoni nagrad vsaj toliko izpostavljena in opevana, kot bosta brez dvoma De Niro in DiCaprio.

Najspornejši del filma bo verjetno njegov epilog: v sklepnem prizoru Scorsese z nepričakovano spremembo tona kamero obrne proti sebi. Marsikoga bo zmotilo, da je majhno epizodno vlogico namenil samemu sebi – in res je to vdor v svet zgodbe, ki pa ni zgolj v službi pahljanja lastnega ega. Nasprotno: najbolj cenjeni ameriški cineast svoje generacije nam odškrtne vrata do svojih dvomov in samopreizpraševanj. Očitno ga mučijo etični zadržki v zvezi z žanrom stvarnega zločina, ki ga zabavna industrija že od svojih začetkov (radijskih iger) spreminja v spektakel. Prisotna je tudi samorefleksija: če je pomembno, čigave zgodbe Hollywood pripoveduje in na kakšen način to počne, mar ni bil tudi sam celo kariero del problema zatiranja marginaliziranih glasov? Da se kanoniziran umetnik pri (skoraj) 81 letih s takimi vprašanji sploh ukvarja, je že ogromno.

Ocena: 4,5