Suženjstvo in rasna politika sta v Hollywoodu od nekdaj občutljivi temi - zakaj se je torej ne bi lotil nekdo, ki se ne obremenjuje z arbitrarnimi koncepti zdrave mere in dobrega okusa? Quentin Tarantino gre seveda (vedno) še korak dlje: svojo zgodbo usidra v polje vesterna, tega protoameriškega žanra poveličevanja lastne mitologije, in ga uspe - neverjetno - križati celo z enim izmed mitov stare celine, Pesnitvijo o Nibelungih. Končni kolaž je tako napol pravljična epopeja o reševanju princeske Broomhilde von Shaft (krasna transkripcija nemške Brünhilde plus referenca na temeljni film t. i. "blacksploitation" žanra) iz krempljev ogenj (tj. rasistične norosti) bruhajočega južnjaškega despota.
V krvavi "gravž" nas seveda ne popeljeta ravno tipična viteza na maščevalnem pohodu. Natančneje: Dr. King Schultz (Christoph Waltz), zobozdravnik-ampak-v-resnici-lovec-na-glave, z malce "konverziranja" (in precej več streljanja) osvobodi sužnja Djanga (Jamie Foxx). Vedno fantastični Waltz nam tukaj ponudi bolj ali manj zvesto reprizo polkovnika Hansa Lande: za njegovo držo rahlo afektiranega, našopirjenega in elokventnega dandija se skriva hladna, učinkovita krutost - le, da je tokrat zasidran na diametralno nasprotni strani moralnega spektra. (Tarantino se, tako kot že v Neslavnih barabah, ne obremenjuje z vmesnimi, "sivimi" niansami: kristalno jasno je, kdo so zlobci, in njihova kazen bo, če že brutalna, vsaj pravična.)
Čeprav se preživlja s tem, da lovi in pobija iskane zločince, je Dr. King (sic!) torej eden izmed "poštenih" fantov: strelja samo v samoobrambi (ali če se pogajanja preveč zavlečejo); "traparije" o večvrednosti bele rase se mu sicer zdijo smešne, a ni nad tem, da bi se okoristil s konceptom suženjstva: "Potrebujem vašo pomoč, če ste v položaju, da me ne morete zavrniti, toliko bolje," pripomni med srkanjem piva z Djangom. "Ampak kljub temu ... imam slabo vest."
V zameno za svojo svobodo mu mora Django pomagati identificirati in pokončati zloglasne brate Brittle, na glave katerih je razpisana nagrada. Ko je to opravljeno, skleneta kultivirani nemški doktor in Django svoje sodelovanje podaljšati čez zimo, nato pa skupaj rešiti Djangovo ženo Broomhildo (Kerry Washington) iz krempljev zlobnega frankofila, misisipijskega plantažnika Calvina Candieja (Leonardo DiCaprio). Na njunem pohodu jima pot med drugim križa tolpa čudovito nesposobnih kukluksklanovcev (njihovo pričkanje okrog tega, ali kaj vidijo skozi luknje na kapucah ali ne, je eden bolj duhovitih prizorov v filmu) in Don Johnson kot oranžno zapečeni plantažnik Big Daddy.
Vdani tarantinofili, ki bodo šli v kino po novo dozo svoje "najljubše droge", ne bodo razočarani: čudovito tempirane akcijske sekvence, visokostiliziran kič, fantastično - in popolnoma anahronistično - glasbeno podlago (resno: sužnji na neki točki korakajo v ritmu hip-hopa), provokativne dialoge in seveda radodarno razmetavanje s trupli se da mirno odkljukati.
A kaj ko Tarantino tokrat še malo bolj kot po navadi podleže svojemu naglavnemu grehu samoljubja: tako zelo je navdušen nad samim seboj in svojo genialno idejo posnemanja eksploatacijskih B-filmov, da se zdi, da na trenutke kopičenju obskurnih referenc daje prednost pred ohranjanjem kompaktnosti zgodbe. Težko si predstavljam, da je režiserjev "cameo" v vlogi preprodajalca sužnjev z nepojasnljivim avstralskim naglasom služil čemur koli razen njegovi lastni samopašnosti. Posledično je film vsaj pol ure predolg in v stopnjevanju do predvidljivega, risankasto pretiranega razpleta - kar pa je res šokantno - celo rahlo dolgočasen.
Nad ameriškimi mediji, ki so v dneh po premieri histerično šteli omembe "besede na n-" (Variety jih našteje 109) in v šoku po tragediji v Newtownu znova odpirali debato o škodljivosti nasilja v filmih, smo tukaj večinoma prizanesljivo zavijali z očmi. Pa res upravičeno? Čeprav bi me težko prepričali, da bo teatralno špricanje (zelo očitno) umetne krvi in grmadenje trupel v strelskih obračunih trajno zatravmiralo kogar koli nad osnovnošolsko starostjo, pa je v Djangu prisotna še ena, precej bolj zlovešča vrsta (rasnega) nasilja: kopičenje ekscesnih prizorov bičanj, (skorajšnje) kastracije in seveda nesrečnega pobeglega sužnja, ki ga raztrgajo psi, služi kot gladiatorska zabava ne le za sadiste v filmu, ampak posredno tudi za vse nas v kinodvoranah. Daleč od tega, da bi se strinjala s pozivom k cenzuri in valjenjem krivde za strelske poboje na popkulturo, toda priznati je treba, da na Tarantinovem lahkotnem mešanju brutalnosti in zafrkancije na trenutke je nekaj srhljivega.
Leonardo DiCaprio, ki v kader prikoraka šele v drugi polovici filma, kot gnilozobi navdušenec nad gladiatorskimi boji sužnjev, ki svojima gostoma na plantaži Candyland razlaga bizarne frenološke rasne teorije o pokornosti črncev, je v odlični formi. Še boljši je (po zaslugi nekakšne protetike skoraj nerazpoznavni) Samuel L. Jackson kot pretkani Stephen, Candyju pasje vdani in popolnoma indoktrinirani ostareli hišni suženj, ki se (in to je morda najbolj subverzivni element filma) pravzaprav izkaže za glavnega zlikovca: njegova suženjska mentaliteta je vsajena tako globoko, da v gospodarjevem krvoločnem interesu ravna še, ko mu ta sploh ne diha za ovratnik.
Še najmanj izrazit v tem impresivnem igralskem naboru je pravzaprav sam "D je nemi" Django: Jamie Foxx, čigar lik se v filmu iz vklenjenega sužnja v prvem prizoru povzpne do samostojnega "podjetnika" v zadnjem, nikoli zares ne preseže klasične tarantinovsko-kavbojske drže "badass motherfu**erja"; preglasi ga celo lastna kričeče modra satenasta obleka s pentljami - kaj šele Waltz s svojim zadovoljnim vihanjem brkov.
Glavna težava Djanga brez okovov je, da - če odmislimo par fantastičnih igralskih dosežkov in dobrih glasbenih izborov - ni niti približno tako briljanten in pogumen film, kot Tarantino očitno misli, da je. Seveda je šokanten, toda ali nam res pokaže kaj, česar od Tarantina ne bi pričakovali? Naj nas presune tistih 109 omemb "zamorcev"? Po ogledu Djanga se zdi, da Tarantinova ideja o upokojitvi po desetem filmu morda ni čisto napačna - nismo še tam, toda ni si težko predstavljati prihodnosti, v kateri snema samo še ponavljajoče se, samoreferenčne kolaže svojih stalnih prijemov.
Če bi se znal režiser v montaži samokritično ločiti od vsaj pol ure materiala, bi morda dobili malo manj prenapihnjen film, ki bi poleg občasnih skečev s KKK-jevci premogel tudi kakšen tehten uvid v rasno politiko (sodobne) Amerike.
Ocena: 4, piše Ana Jurc
Django brez okovov (Django Unchained) |
ZDA, 2012 Žanr: vestern Premiera: svetovna - 25. 12. 2012, slovenska - 17. 1. 2013 |
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje