Ironija je, da bi bil Lov (Jagten) lahko posnet že precej prej - in precej pred poskusi, ki niso nikdar dosegli opevanega Praznovanja.
Vinterberg je v teh 15 letih posnel le peščico celovečercev, od tega večinoma samoljubne vaje v slogu, ki niso bile všeč nikomur razen njemu samemu (En mand kommer hjem, Draga Wendy, Vse za ljubezen; predzadnji, Submarino, je edini, ki se približa kakovosti, ki jo je Vinterberg nedvomno sposoben), pa čeprav je držal idejo za Lov v rokah že leta 1999.
Takrat je namreč na njegova vrata potrkal priznani danski otroški psiholog in mu predstavil zamisel za film o otrocih, potlačenih spominih in sodobnem lovu na čarovnice. Vinterbergu se ni zdelo vredno niti prebrati dokumentov - to je storil šele 10 let pozneje, iz vljudnosti, ker je sam iskal psihologa. In rojeni so bili zametki "antiteze Praznovanju", kot sam imenuje Lov.
Ujetost v majhni skupnosti
Primerjave med filmoma so neizogibne. Če je Praznovanje razkrilo zlorabe iz otroštva, ki v vsej svoji silovitosti izbruhnejo na dan sredi praznovanja 60-letnice družinskega patriarha, se Lov ukvarja s posledicami lažne obtožbe zlorabe. Oba filma razgalita vsa najbolj pritlehna človeška čustva in pokažeta, da je tudi tako vzorčna skupnost, kot je danska, dejansko prav tako obremenjena s človeškimi hibami, slabostmi in hinavščino kot vse druge.
Vinterberg Lov umesti na dansko podeželje v predbožični čas. Brezskrben začetek s posnetkom vaških mož, lovcev, ki konec jeseni proslavijo s skokom v ledeno jezero ob zvokih Van Morrisonovega Moondancea, nam predstavi Lucasa (vloga kariere sicer vedno čudovitega Madsa Mikkelsena), pred kratkim ločenega štiridesetletnika, ki po zaprtju šole dela kot vzgojitelj v vrtcu.
Svoje delo opravlja izjemno vestno, med otroki pa je priljubljen, zlasti mu je naklonjena Klara (izjemna igra debitantke Annike Wedderkopp), hčerka najboljšega prijatelja Thea (Thomas Bo Larsen), ki razvije otroško zagledanost vanj. Ko jo Lucas zavrne, se ona v otroški zagrenjenosti in osramočenosti obrne proti njemu in vzgojiteljici naplete, da ji je "pokazal tička".
Množična histerija
Od tu naprej film gledalca skupaj s svojim protagonistom požene v čustveni, tesnobni prepad. Laž se razširi po majhni skupnosti, vsi verjamejo Klari, "ker otroci pač ne lažejo, sploh pa ne o nečem takem", ljudi zajame množična histerija in paranoično videvajo znake zlorabe pri vseh otrocih, dolgoletni prijatelji se spremenijo v sovražnike, o Lucasovi nedolžnosti začne dvomiti še njegovo novo dekle, življenje se mu postavi povsem na glavo ter postane izobčenec v tesno povezani skupnosti, v kateri je živel vse življenje.
"Lov" iz naslova tako ni le tradicionalni lov na srnjad, ki "iz miši dela moške in iz moških miši", ampak novodobni lov na čarovnice.
Na tej točki film spominja na Hanekejev Beli trak ali pa Von Trierjev Dogville, le da je "zlo" v Lovu toliko bolj pretresljivo, ker se gledalci zavemo, da v podobni situaciji najverjetneje ne bi ravnali kaj dosti drugače od "zlikovcev" v Lovu. In v tem leži največja tragedija. Vsak izmed njih namreč skuša ravnati "prav", a rezultat je ravno obraten - nedolžnemu človeku storijo popolno krivico.
Lov je ob Ljubezni (Amour, Michael Haneke) verjetno film leta. Tako prefinjeno boleče in pretresljive analize danske družbe že dolgo nismo videli, Vinterberg je brezkompromisen, neposreden in nagovarja gledalca z vsakim kadrom (ko Lucas objema otroke, se počutimo nelagodno, pa čeprav že od samega začetka vemo, da je nedolžen). Pri tem mu v veliki meri poleg igralske zasedbe pomaga tudi izjemna fotografija Charlotte Bruus Christensen, ki daje filmu posebno ozračje s svojo subtilno igro svetlobe in sence.
Ogled obvezen.

Ocena: 5; piše: Kaja Sajovic