Z rekonstrukcijo del Set and Reset (1983) ameriške koreografinje in plesalke Trishe Brown ter Canard pekinois (1987), prve predstave Josefa Nadja, koreografa, rojenega v Kanjiži v Vojvodini, ki že desetletja ustvarja v Franciji, je skupina sodobnega plesa EnKnapGroup oživila dve pomembni plesni deli iz obdobja, ki je zaznamovalo nadaljnji razvoj sodobnega plesa. Ikonično delo Trishe Brown, umetnice t. i. ameriškega postmodernizma newyorških umetnikov iz 60. let 20. stoletja, ki ga je koreografirala v sodelovanju z eksperimentalnim vizualnim umetnikom Robertom Rauschenbergom in glasbenico Laurie Anderson in v katerem je svojemu raziskovanju elementarnega gibanja prvič pridružila fluidnost giba, je njena plesna skupina še zadnjič izvedla na evropski turneji Proscenium Works (1979–2011), na kateri so se ustavili tudi v Španskih borcih decembra 2015. Evropski kulturni prostor je Nadj, tudi vizualni umetnik, s Pekinško raco zapeljal z zanj značilnim osebnoizpovednim navdihom lokalnih mitologij domačega okolja, temačno atmosfero in odrsko dinamiko, materializirano skozi nasprotja in konflikte močnih podob; v predstavi je raziskoval minljivost življenja in obstoj na meji med življenjem in smrtjo oziroma ničem in z njo konec 80. in v 90. letih gostoval po vsem svetu.

Zdaj sta obe deli dobili novo, posodobljeno življenje, ki združuje močne avtorske vizije in izvirno koreografsko mišljenje z današnjim kontekstom in plesnimi telesi. Rekonstrukciji skupine EnKnapGroup, naslovljeni Set and Reset/Ponastavitev in Canard pekinois/Mračna zveza nista niti zgolj ponovitvi izvornih predstav niti ne zgolj hommage originalnima predstavama (in njunima avtorjema), temveč novi deli, ki opominjata na mojstrstvo izbranih del plesne zgodovine in izkazujeta svežino teh v novi preobleki. Tako je s skupino šestih plesalcev iz mednarodnega ansambla EnKnapGroup, edine stalne skupine za sodobni ples pri nas, na podlagi originalnih izhodiščnih motivov nastala povsem nova predstava Canard pekinois/Mračna zveza, Set and Reset/Ponastavitev pa sledi originalni koreografiji Trishe Brown, a na končno delo pomembno vplivajo tudi specifične karakteristike individualnih plesalcev.

Pravila in svoboda Trishe Brown
Ob strogo določeni strukturi predstave in plesnemu besedišču Trishe Brown je bistven del v procesu gradnje predstave improvizacija, kot je poudarila plesalka in plesna pedagoginja Kathleen Fisher, ena ključnih članic skupine Trisha Brown Dance Company, ki je s plesalci ustvarjala Set and Reset/Ponastavitev. Ponastavitve so se lotili najprej z učenjem in razumevanjem Trishine gibalne slovnice, ta nato obarva tudi plesalčevo nadaljnje delo z improvizacijo znotraj določene strukture in vnaprej postavljenih pravil. Tako se ohranja originalni material in se temeljna načela Trishe Brown spletejo z individualnostjo plesalcev v novo celoto. "Prvi korak je, da se naučiš jezika. Šele ko spoznaš Trishin specifični gibalni jezik, se lahko začneš v njem izražati," pravi Kathleen Fisher. Z metodo, ki jo je uporabljala tudi Trisha pri ustvarjanju svojih koreografij, plesalci postopoma vstopajo v sočasno skupinsko improvizacijsko situacijo. "Pravila so način, na katerega smo lahko skupaj," je pojasnila Kathleen Fisher, improvizacija tisto, kar izrazi individualnost plesalcev in ples napolni s svobodo. "Trishina metoda plesalce spodbuja, da razvijejo oseben odnos do plesnega materiala, do osnovne ideje, procesa dela in do soplesalcev, kar rodi nove variacije izvornega dela in unikaten gib. Ta gib pa se marsikje ravna po najintimnejših okoliščinah, ki jih posamezni plesalec prinese v skupino," je zapisano v gledališkem listu. Plesalci EnKnapGroup (EKG) – Luke Thomas Dunne, Ana Štefanec, Jeffrey Schoenaers, Lada Petrovski Ternovšek, Matea Bilosnić in Gilles Noël – so se s Trishino strukturo zlili profesionalno in lahkotno. Kratko plesno delo, ki združuje geometrični slog prostorske kompozicije in fluidni tek kinetične energije teles, je natančno in deluje živo ter igrivo tako v individualnih telesih kot skupinskih situacijah.

Minljivost in nadaljevanje Mračne zveze
Rekonstrukcije predstave Canard pekinois se je Josef Nadj lotil predvsem skozi izoliran motiv iz izvorne predstave. "So motivi in določeni materiali, ki izhajajo iz trajektorije časa. Enostavno se ni mogoče vrniti v čas izpred 30. let, zato ne bi mogel ponovno narediti iste predstave," je povedal Nadj. S predstavo se ni vrnil le k začetku svoje kariere, temveč tudi k resnični osebni zgodbi iz njegove rodne Kaniže, ki jo je transformiral v univerzalno umetniško temo. Spomine je tako rekonstruiral v novo zgodbo o minevanju in občutje onstranstva. Canard pekinois/Mračna zveza izhaja iz motiva tragične ljubezni mladoporočencev, ki se prehitro konča s smrtjo. Mračna atmosfera s tremi plesnimi dvojicami poudarja minljivost življenja ter odnos med življenjem in smrtjo. Nadj je ta motiv s plesalci razširil, variiral in raziskoval različne plasti te situacije. Pri tem ne gre za enostavno ilustracijo teme oziroma vsebine, temveč jo prenaša v metaforo na ravni močne vizualne podobe in (čustveno, zvočno, z medlo svetlobo) nasičene atmosfere, intenziteto pa dopolnjuje specifično "koreografsko slikanje", pri čemer so telesa in gibanje uporabljeni kot vizualni element odrskega prostora in njegove pripovedi, skupaj z uporabo rekvizitov – stol, miza – kot dialoških partnerjev v plesu. Kot je povedal po predstavi, plesno estetiko uporablja predvsem kot odziv na določeno idejo in bolj kot koreograf v tem smislu zavzema vlogo nekoga, ki skuša materializirati določeno odrsko vizijo. Polurno plesno delo, ki ga je ustvaril s skupino EKG, je tako zgoščena zgodba ponovne rekonstrukcije spominov in originalne predstave, a tudi izhodišče za nadaljnje sodelovanje Josefa Nadja in plesalcev EKG, ki bodo maja prihodnje leto predstavili premiero celovečerne predstave.

Pogled nazaj in naprej
Odločitev za rekonstrukcijo in zrela izvedba obeh del odločno združuje spomin kot jedro vsakršnega delovanja z v prihodnost zazrto sedanjostjo. Iztok Kovač, ustanovitelj in umetniški vodja EnKnapGroup, ustanovitelj in direktor Zavoda EN-KNAP in umetniški vodja Centra kulture Španski borci, je premierni večer napovedal z osebno anekdoto, ko si je kot mlad plesalec konec 80. let od očeta za nekaj dni izposodil "juga" in se odpeljal na plesni festival v Rotterdam ter prav tam ob ogledu obeh zdaj rekonstruiranih predstav ugotovil, da je ples nekaj, čemur bi se lahko profesionalno posvetil. A ni le plesni razcvet 80. let prevzel plesalca; Kovač je s svojimi predstavami v 90. letih zaznamoval evropski plesni prostor in svoje delovanje kmalu prenesel na domača tla.

Plesni večer, ki oživlja dela koreografov 80. let, je predstavljal tudi uvod v sezono 2017/2018, ki zaokrožuje prvo desetletje delovanja mednarodnega ansambla EnKnapGroup in edine stalne skupine za sodobni ples pri nas, ter 25 let Zavoda EN-KNAP, ki ga je Kovač ustanovil leta 1993 kot mednarodno plesno skupino En-Knap v belgijskem Leuvenu ter jo leto pozneje pod istim imenom legitimiziral kot produkcijski zavod v Ljubljani. Sezono 2017/2018 zato Kovač načrtuje kot obširen pogled v preteklost, sedanjost in prihodnost s serijo predstav, razstav in koncertov številnih domačih in mednarodnih ustvarjalcev, ki so v četrt stoletja soustvarjali zgodbo Zavoda EN-KNAP.

Za slovensko nevladno organizacijo takšno, kontinuirano in vidno, domače in mednarodno ustvarjanje nikakor ni majhen uspeh, kakor tudi ne za skupino EnKnapGroup, ki je s premiernim plesnim večerom navdušila občinstvo in ob tem (implicitno) pokazala še eno pomembno korelacijo v ozadju plesnega (oziroma vsakršnega) umetniškega delovanja. Kovač je skupino, ki jo sestavljajo na mednarodnih avdicijah izbrani plesalci, ustanovil naveličan nenehnih prekinitev, ki zaznamujejo naravo projektnega dela, in prav ta diskontinuiteta, negotovost ob vedno skromnejših razmerah in nezainteresiranost (kulturne) politike prevladujoče določajo današnjo zunajinstitucionalno umetniško sceno in onemogočajo redno profesionalno delo, ki je šele podlaga za kakovosten umetniški razvoj. Ali z besedami Denise Luccioni, francoske publicistke, ki je ob premieri EKG pripravila spremljevalni program in v gledališkem listu piše tudi o tem, kako so v Franciji občudovali in spodbujali Trisho Brown s številnimi produkcijami njenih del in rednimi povabili na največje festivale, prav tako pa izredno hitro sprejeli nov plesni jezik Josefa Nadja: "Kako je lahko ples dosegel tako viden status in postal, kar je postal, s tem pa podžigal zavist koreografov, plesalcev in drugih umetnikov po vsem svetu? Vse, kar se je moralo zgoditi, je bila francoska izvolitev socialističnega predsednika Françoisa Mitterranda, ki je na položaj pripeljal strastnega ministra za kulturo, Jacka Langa, ta pa je podvojil proračun svojega resorja. Pred tem so francoski plesalci raje odhajali tujino, da bi ubežali francoskemu kontekstu tistega časa." Če želimo razmišljati tudi o prihodnosti in v njej še profesionalno umetniško delovati in (z) umetnost(jo) doživljati, tega pač ne gre zanemariti: "Kombinacija političnih odločitev in močnega stremljenja k spremembam v začetku in sredi osemdesetih let v Franciji se je izkazala za plodno izhodišče, iz katerega so vzklile nove plesne oblike in jeziki."