Sorodna novica "Če smo iskreni s seboj, vemo, da bi bili lahko mi tisti, ki odvrnemo pogled od prometne nesreče"

Markantni prizor, iz katerega se je rodila ideja za Odrešitev za začetnike in s katerim nas Sonja Prosenc že na začetku potegne v svoj tretji celovečerec, je eden tistih, ki ostanejo v spominu: nemočna družina ob cesti poklapano stoji ob svojem starem avtomobilu, ki mu izpod pokrova švigajo ognjeni zublji. Mimo se v počasnem posnetku – ali pa samo zelo upočasnjeno, da bi bolje videli, kot je pač v slovenski navadi – vozijo avtomobili; ljudem v njih niti na pamet ne pride, da bi ustavili in priskočili na pomoč. V enem od njih so tudi Kraljevi, ki jih je incident spomnil predvsem na to, se izkaže pozneje, da bi bilo pametno preiti na električen avtomobil. ("Taki, kot je naš, hibridni, so v resnici najbolj nevarni!"). Ob tem imajo Kraljevi v avtu intervju s Slavojem Žižkom o begunski krizi privit dovolj na glas, da je nemogoče zgrešiti poanto. Družba, ki je zaradi politike, zgrajene okrog protimigrantske retorike in podpihovanja strahu, v nenehnem krču paranoje in negotovosti, se zna odzvati na en sam način: z obračanjem navznoter in postopnim zdrsom v solipsizem.

Družina Kralj tako postane šolski primer ograjevanja pred zunanjimi vplivi. Preselili so se v odročno gozdno idilo in si v njej postavili minimalistično, moderno pametno hišo. Njihova rezidenca je novodobna palača iz stekla in betona, ki priča o izbranem okusu – in družbenem statusu – lastnikov. (Njihov priimek v sebi nosi nemalo simbolike.) Če že ne na zapor, pa hiša vsaj malce spominja tudi na vivarij – zaprli so se pred svetom, ki ga še vedno lahko budno nadzirajo izza debelih stekel in alarmov. A kaj, ko tudi narava opazuje njih ...

In koga vidimo mi? Aleksander (Marko Mandić) je falirani pisatelj, predvsem pa sanjač, ki ga obseda ideja o turističnem potovanju v vesolje. (Pedantno izpolnjuje prijavnice in sestavlja biografijo svoje "popolne družine", ki naj bi mu pomagala zmagati na natečaju za družinski izlet s planeta.) Njegova žena, ledena kraljica Olivija (Katarina Stegnar), ima ne čisto jasno določeno kariero galeristke, vplivne prijatelje v umetniškem svetu (Konstrakta) in ohlapne predstave o naslednjem "velikem" projektu. Njuna hčerka Agata (Mila Bezjak) ima najstniško strupen jezik in muhast temperament, a je zelo očitno globoko osamljeno dekle, ki se mora šolati na domu. V to družinsko celico bo vdrl tujek: Julien (Aliocha Schneider), Aleksandrov sin iz prejšnje zveze, ki ga je pater familias po dobrih dvajsetih letih očitno sklenil spoznati in ga povabil na obisk. Že prva skupna večerja razblini morebitne sanje o moderni družini; Olivija je vidno sumničava do fantovih "namer", Agata dreza in provocira v že tako napetem ozračju, Aleksander pa si – v čigavo korist? – obupano prizadeva ohranjati utvaro družinske idile.

Še preden se Julien, na prvi pogled edini družbeno prilagojeni Kralj, lahko zares vpraša, v kakšnem cirkusu je pristal, se zgodi nov vdor: družina iz gorečega avtomobila (Jure Henigman, Judita Franković, Borja Repe Novak) stoji na njihovem pragu in zelo nedvoumno razbija po vratih. Kdo so zdaj ti ljudje, ki od Kraljevih očitno pričakujejo pomoč, ki jo ti le zelo stežka nudijo? Z našimi stereotipnimi predstavami o "migrantih" se ne skladajo, so pa morda ilustracija stanovanjske in ekonomske stiske, s katero se danes spopada večina čisto običajnih mladih družin. Čeprav se (tudi zaradi prisotnosti dveh znanih igralcev) zdi, da bo trk med družinama osrednje gonilo zgodbe, jo Prosenc zavije v drugo smer. Prišleki na naše nouveau riche protagoniste reagirajo malodane z gnusom in poskušajo kar najhitreje pobegniti od njih, za Kraljeve pa srečanje sproži niz dogodkov, ki bo postopoma razkril vzroke za njihovo odtujenost in osamljenost.

Tudi najbolj bežen poznavalec filmske umetnosti bo znal potegniti vzporednice med Odrešitvijo za začetnike in sodobno svetovno produkcijo: na prvi pogled se zdi, da je Sonja Prosenc v slovenski film pripeljala moderni žanr razredne satire, v kakršni briljira Ruben Östlund in ki je Parazitu Bong Joon-hoja prinesla oskarja za najboljši film. Glasbena podlaga, ki jo je podpisal duo Silence in ki (z vdori disonance) preigrava motive Purcellove opere Kralj Artur, močno asociira na porogljivi ton, ki ga v svoji analizi človeške krutosti in absurdov sodobnega življenja uporablja grški mojster Jorgos Lanthimos. V skladu s tem je tudi izčiščena, hladna fotografija Mitje Lična, ki vzpostavlja distanco do protagonistov in v vsakem prizoru lovi stroge, premišljeno simetrične kompozicije.

A ravno primerjava z Lanhtimosovo vizijo sveta, v katerem je človek človeku volk, nam pove, kako samosvoja avtorica je Prosenc. Če bi njeno zgodbo večina avtorjev brala kot družbenokritično parabolo z zeitgeistovsko poanto v duhu protikapitalističnega "Eat the rich", Sonje Prosenc moraliziranje in satira v resnici ne zanimata. Njeno polje delovanja je radikalna empatija, ki v protagonistih vidi več kot le predstavnike privilegiranega družbenega razreda. Pri tem nas ne sili v lažno sočutje z "ubogimi bogataši", le pokaže, da so povod za njihovo ravnanje osebne in družinske travme, ki jih pred okolico skrbno skrivajo. To niso pošasti – to so ranljive in pohabljene male živali, ne tako drugačne od zajčka, ki so ga pokopali na vrtu. Kraljevi so ujeti v precepu med lastnimi družbenimi vlogami in intimnimi ranami, s katerimi se bodo morali spopasti, če hočejo še kdaj funkcionirati kot družina.

Naslov, pod katerim se film predstavlja v tujini, Family Therapy, je (najbrž namerno) zavajajoč: ne pričakujte kake solzave skupne katarze in izpovedi družinske ljubezni. Vsak od protagonistov se bo moral iz svoje otopelosti in izolacije izkopati sam, kar v njih na dan naplavi tudi precej prvinske vzgibe in pripelje do provokativnih trkov z okolico.

Režiserka svoj film opisuje kot "tragikomedijo". Marsikaterega gledalca bo razočarala postopna sprememba tona, ki se iz začetne hudomušne ostrine prevesi v nekaj veliko manj preglednega ali lahko opredeljivega. Ob tem je treba vedeti, da je ustvarjanje Sonje Prosenc vedno v prvi vrsti odraz psiholoških stanj in ne linearna naracija zgodbe. V skladu s tem so tudi dialogi okleščeni, skopi, na trenutke nenaravni. Lahko je razumeti, zakaj sta vlogi zakoncev Kralj dobila Marko Mandić in Katarina Stegnar, dva igralca, ki izstopata po telesni izraznosti svojega nastopa; o njunem odnosu veliko več kot iz izrečenega izvemo na neverbalni ravni, iz nemega teatra dveh teles, ki že leta krožita, se odbijata in privlačita na isti orbiti.

S počasnim krušenjem obrambnega zidu okrog Kraljevih v njihovo stekleno kocko, najprej po drobcih in neopazno, potem pa sunkovito, vdira kaos neobvladljivega življenja. O tem trku poleg fotografije – Ličen v drugi polovici junake spremlja z veliko bolj intimne razdalje – pričajo tudi premišljena kostumografija, scenografija in oblikovanje zvoka. Dalo bi se argumentirati, da je film predolg in da v zadnji tretjini izgubi fokus; po drugi strani pa je pogumno, da avtorica vsaki zgodbeni niti prepusti svoj odprt konec in ne izsili lično popredalčkanih zaključkov. Odrešitev za začetnike je kljub svoji nedorečenosti precizen film, ki ostaja zvest avtoričinemu credu: gledalca nagovoriti z vizualnim jezikom, ki sugerira, ne pa tudi pojasnjuje, notranjo pokrajino človeka.

Ocena: 4+