Z iskanjem vzporednic seveda ne gre pretiravati: film je bil posnet, še preden je bil Roman Polanski septembra lani v Zürichu aretiran v povezavi s primerom posilstva, zaradi katerega na ameriška tla ni stopil že več kot trideset let. Predvsem pa režiserja kakšne posredne propagande ali pranja svojega imena ne moremo okriviti zato, ker je njegov "preganjani" lik, pa naj bo kriv ali ne, vse prej kot slika po krivem demonizirane nedolžnosti. Pierce Brosnan je v vlogi nekdanjega britanskega premierja kombinacijo nečimrnosti, oholosti in brezobzirnosti ter površinske priljudnosti, ki skriva hladno, kruto preračunljivost, zadel tako dobro, da se zazdi, da so ga pred leti v bondiadah morebiti prehitro postavili na stran "dobrih fantov".

Ewan McGregor kot jagnje med levi
Zdi se, da je našemu protagonistu, pomenljivo brezimenemu piscu tujih avtobiografij (poklic, ki mu v angleščini rečejo ghost writer), padla sekira v med: čaka ga kup denarja, če malce popravi in dokoča spomine nekdanjega britanskega premierja Adama Langa (Pierce Brosnan). Manjša težava: na razpolago ima le en mesec, ki ga mora prebiti v osami na (zelo evropsko delujoči) ameriški obali. Oh, in njegovega predhodnika je v sumljivih okoliščinah mrtvega naplavilo na bližnjo plažo.
Že negostoljubna, prevetrena zimska pokrajina, nad katero visi nenehno sivo nebo, in hladna modernistična geometrija hiše dajeta našemu naivnemu protagonistu (Ewan McGregor) na vsakem koraku vedeti, da ni prišel na počitnice. Poleg Langa sta v tem vakuumu zaprti še njegova žena (Olivia Williams) ter asistentka in očitno ljubica (Kim Cattrall), ki sta med seboj zapleteni v žolčno bitko za premoč.

Sumljivih je še cel kup drugih stvari, denimo to, da ga oropajo v hipu, ko stopi iz prostorov založbe, ki ga je za delo najela. Ali pa to, da je rokopis, ki je tako dolgočasen, da med prvim branjem zaspi z glavo na mizi, varovan kot največja državna skrivnost.

Še preden se lahko Lang in "Senca", kot mu največkrat rečejo, zares lotita dela, se okrog male enklave v Massachusettsu sesuje svet: Mednarodno kazensko sodišče (ICC) bo Langa obtožilo vojnih zločinov, češ da je odbril izročitev terorizma osumljenih britanskih državljanov Cii in je tako sokriv za mučenje zapornikov. Kako priročno, da ZDA mednarodnega sodišča ne priznavajo: Lang je torej, če noče v Haag, izgnan v Ameriko (kar je, kot zrcalno nasprotje resnične usode Polanskega, čudovito ironično).
Nobena skrivnost ni, da je bil Pisatelj v senci posnet s Tonyjem Blairom, ki se je za večino Britancev v zgodovino zapisal predvsem kot uslužen pribočnik Georgea W. Busha, pred očmi, obenem pa se ne gre slepiti, da filma večina ne bo gledala v prvi vrsti skozi prizmo režiserjevih lastnih težav z roko zakona.

Nazaj k zgodbi: "Senco" Langova mašinerija v hipu posrka vase. Še preden se dobro zave, kaj se dogaja, piše njegove izjave za javnost, se skriva pred jeznimi demonstratorji in se spopada s klavstrofobijo nenehne utesnjujoče prisotnosti dvestotih novinarskih kamer. Obenem se pojavljajo vedno novi namigi, da smrt njegovega predhodnika le ni bila tako nedolžna, kot se zdi, in da ima premier v pregovorni omari še kakšnega okostnjaka ali dva, ki ne smeta nikoli priti na dan.

Seveda ne moremo razkriti, kako se vse skupaj konča, a treba je povedati, da tako antiklimaktičnega, za lase privlečenega "ključa" skrivnosti kakšen sicer soliden triler že dolgo ni imel (Podobno naivnost lahko očitamo prizoru, v katerem protagonist po naključju potrka na vrata Elija Wallacha v vlogi opravljivega starčka, ki mu nato, glej no glej, postreže s ključnimi informacijami. Ali pa temu, da so podatki, ki enega izmed likov povezujejo s Cio, med prvimi zadetki popolnoma osnovnega "googlanja").

Nekaj scenarističnih prijemov, ki bi prej sodili v katero izmed dogodivščin Petih prijateljev, kazi predvsem stilsko dovršen triler (zaradi prečiščenosti ga nekateri kritiki primerjajo celo s Hitchcockovimi), v katerem je nasilje zelo strogo in premišljeno odmerjeno. Poleg nekaj odlično razdeljenih epizodnih vlog - ob Wallachu sta tu še popolnoma spremenjeni James Belushi in hladno grozeči Tom Wilkinson - velja pohvaliti (presenetljivo) izbiro Kim Catrall, ki jo je pravzaprav osvežujoče kdaj videti do vratu zapeto v enobarven kostim, in predvsem Olivie Williams, ki je kot Langova žena dovolj večplasten in kompleksen lik, da nikoli nimaš občutka, da veš, kaj se dogaja pod površjem.

Pisatelj v senci je brez dvoma dobro narejen film izkušenega režiserja, ki pa gledalca niti v najbolj dramatičnih trenutkih ne posrka vase popolnoma, kot je to nekoč zmogel, denimo, Chinatown.
Ocena -4; piše Ana Jurc