Susanne Bier (Brata) je začela kot predstavnica Dogme, zdaj pa se pogosto sprehaja po njenem robu. Podobno je tudi s Po poroki, kjer režiserka na tehtnico postavi pomembne vrednote, med katerimi izstopata družina ter moč besede oziroma trdnost prepričanja.

Film se s številnimi nepričakovanimi zapleti večkrat dotakne celo soap-opere, a režiserka v ključnih trenutkih zna potegniti zavoro in zgodbo zaokroži v smiselno celoto. Eden redkih filmov v zadnjem času, ki se ga splača ponovno ogledati.

Po poroki je bil na letošnjih oskarjih nominiran za tujejezični film. Ta kategorija je bila letos izjemno močna, nagrado pa si je še ob Favnovem labirintu prislužil Življenje drugih.

Ocena: +4; piše: Slavko Jerič