Za pametno odločitev se je izkazalo, da trideset let po zadnjem divjanju Maxa Rockatanskyja za reboot franšize Pobesneli Max niso vpoklicali kakega mladega hollywoodskega wunderkinda, ampak prvotnega režiserja in scenarista Georgea Millerja. Avstralec je s svojim režijskim prvencem, Pobesneli Max: Cestni bojevnik (1979), menda posnetim za pičlih 350 tisoč dolarjev, bolj ali manj izumil post-apokaliptični film ceste (in spotoma kariero Mela Gibsona izstrelil v stratosfero), dve leti pozneje z nadaljevanjem zakoličil vrhunec svoje distopične trilogije in nato leta 1985 s tretjim delom za hip izpred oči izgubil prvotno vizijo: nasilje in divje pregone je zamenjal za pojočo Tino Turner in posnel občutno medlejši film. Tri desetletja je bilo treba čakati, da se je vrnil v prihodnost, in zdi se, da se je v tem času v njem nabralo ogromno ... besa.

Novodobno magijo posebnih učinkov je Miller tako učinkovito združil s klasičnim modelom pripovedovanja zgodbe, da Cesta besa ni samo bombardiranje otopelega gledalca z nabuhlimi vizualnimi ekscesi. Zvest ostaja skoposti dialogov, pokrajinam in osrednjemu konfliktu (pomanjkanje naravnih virov) prejšnjih filmov, a se hkrati brezsramno spogleduje z zabavnimi prijemi B-filma in sprejema izziv: Koliko akcije lahko en film sploh prenese?

Ena najpreprostejših premis akcijskega filma - pregon na kolesih - se pod Millerjevo taktirko prelevi v veličastno promenado sovraštva in maščevanja, hipertrofiran futuristični vestern in najbrž najboljši primerek svojega žanra v zadnjih letih. Čeprav film nikakor ni brez napak (dalo bi se mu denimo očitati popolnoma klišejski ljubezenski zaplet med dvema izmed stranskih likov in predvidljivo dramaturgijo skorajšnjega poraza, ki ga junaki v zadnjem hipu v svojo korist preobrnejo z velikopoteznim načrtom), po zaslugi Ceste besa Ultronova doba niti slučajno ne bo ostala v spominu kot blockbuster leta.

Miller tokrat svojo zgodbo razvije na ozadju veliko grotesknejšega, odvratnejšega sveta kot prejšnjič, a - premeteno - z minimalno količino ekspozicije in predzgodbe. Nerazloženi detajli in geste dajejo slutiti, da je svet Ceste besa še veliko bolj razvejan in razplasten, kot vidimo na platnu; vse, kar vemo o družbeni ureditvi in ekološki opustošenosti novega sveta, razberemo posredno (ne manjka na primer iznakaženih pritlikavcev, bohotne ženske pa imajo v vertikalni Citadeli pripete na molzne naprave - prizor ni ravno v skladu z vsesplošno taktno sterilnostjo hollywoodskih spektaklov, ki si nočejo krčiti ciljnih občinstev).

Že v prvem kadru je tu Max (Tom Hardy), samotni odpadnik, ki mu družbo delajo le mučni spomini in prikazni mrtvih, ki jih ni mogel obvarovati, ko je na svetu zaradi pomanjkanja vode zavladal kaos. Spoznamo tudi nasilne izrojence, ki v novem svetovnem redu vladajo civilizaciji; na njihovem čelu stoji iznakaženi, sprevrženi tiran Nesmrtni Joe (Hugh Keays-Byrne), ki si lasti vse zaloge vode in ima izčrpano ljudstvo zato v svojem primežu. Umazano delo za despota opravlja tolpa zločinsko razigranih nasilnežev, "vojnih dečkov", ki z mislijo na posmrtne naslade v Valhalli radostno umirajo za svojega vodjo. Ko v puščavi prestrežejo in ukrotijo Maxa, ga pripeljejo v prestolnico, kjer ga pri življenju ohranjajo kot enega izmed mnogih sužnjev, "vreč krvi" za transfuzije, s katerimi se očitno krepčajo kot s proteinskimi milkšejki.

Ujetnik se kmalu - kot sirena na premcu ladje - znajde pritrjen na streho drvečega avtomobila v konvoju, ki skozi puščavo preganja pobeglo Vladarico Furioso (Charlize Theron s pričesko poročnice Ripley v Osmem potniku). Ko je pobegnila iz Citadele, je v ogromni oklepni tovornjak namreč strpala Joejeve "trofeje za razplod", njegov osebni harem petih žena, med njimi Angharad (Rosie Huntington-Whiteley), visoko nosečo mater njegovega naslednjega sina. V tem trenutku smo torej že vstopili v "osrednji" pregon, ki se bo raztezal čez naslednjo uro in pol.

Namesto da bi tempo narekoval z nasneto glasbeno podlago, Miller v dirko na fantastičen način inkorporira diegetični zvok (torej tisti, ki je del zgodbe): na pošastno velika oklopna vozila je Joejeva vojska namestila tolkalce in kitarista, ki na licu mesta ustvarjajo gromečo, metalsko glasbeno podlago dogajanju. Direktor fotografije John Seale prisega na močno saturirane barve, ki se zgostijo okrog rumenega puščavskega peska in spektakularnih pirotehničnih eksplozij, ponoči pa se odloči za skoraj preveč stilistično obarvane modre filtre, ki dogajanju vdihujejo nezemeljski ton.

Glavno vlogo v filmu ima seveda bleščeči krom, a tudi Tom Hardy je omembe vreden protagonist: čeprav Max vsega skupaj izreče le nekaj stavkov, izžareva karizmo in svežino, vredno nove franšize. Keays-Byne je s pomočjo svoje obrazne protetike primerno zastrašujoč zlobec, Nicolas Hoult pa eden izmed fanatičnih "vojnih dečkov", ki spreobrnjenje in odrešitev - morda malce preveč nepričakovano in priročno - najde v objemu ene izmed pobeglih žena (igra jo Elvisova vnukinja Riley Keough).

Najboljše pri vsem skupaj pa je to, da Miller dogajanje začini z močno feministično, progresivno noto: vsi najzanimivejši in najbolj žilavi liki so ženskega spola, od uporne Furiose pa do žena, ki so odločene streti svoje suženjske okove in so vse prej kot uboge princeske, ki bi jih bilo treba reševati; tudi Max se je prisiljen ukloniti njihovi volji. (Seveda je žalostno, da je treba biti leta 2015 posebej hvaležen za zanimive ženske like v akcijskem filmu ...) Glavni osebi sta komplementarna lika, ki se proti koncu zbližata na podlagi vzajemnega spoštovanja in brez nepotrebne sentimentalnosti - a jasno je, da smo priča Furiosini, ne Maxovi zgodbi.

V kontekstu hollywoodskih spektaklov je Cesta besa dobrodošel oddih od porogljivega sarkazma, samoreferenčnih šal in ideološke konformnosti neštetih Marvelovih franšiz o superjunakih. Na eni ravni deluje kot enostavna zabava, na drugi pa je tudi bistra prevratna štrena, ki se ne zadovolji s serviranjem nesmiselnega nasilja in praznih eksplozij - pa čeprav je precej brutalnejša od prej omenjenih uspešnic. 70-letni Miller si je znotraj okvirov mainstreama izboril prostor za svojo delirično, mučno vizijo pekla.

Ocena: -5; piše Ana Jurc