Leto, ki se izteka, se bo morda v retrospektivi izkazalo za nekakšno zatišje, za prehodno dobo med bombastičnim letom 2023 (spomnimo se samo norije okrog Barbenheimerja) in letom 2025, ki že zdaj obeta nekaj resničnih behemotov. S povzemanjem leta 2024 imam večje težave kot s prejšnjimi leti – zdi se, kot da tokrat ne izstopa noben tematski skupni imenovalec, nobena rdeča nit, ki bi koncizno povzela zeitgeist. Morda pa je rdeča nit prav v tej eklektičnosti, v nepristajanju na status quo in etablirani red stvari. Samo v takem ozračju namreč lahko tako kolosalno spodleti filmoma, za katera se je zdelo, da se jima kaj takega ne more zgoditi: Joker: Norost v dvoje Todda Phillipsa in seveda Megalopolis, življenjski projekt Francisa Forda Coppole.

V sezono nagrad, ki je tik pred vrati, se torej podaja res pisana druščina političnih dram, biografij, muzikalov in telesnih grozljivk. Resen favorit je muzikal Emilia Pérez francoskega veterana Jacquesa Audiarda, ki se meni ni zdel vreden uvrstitve na seznam najboljših. Enako si upam trditi za Žlehtnobo Johna M. Chuja in za Konec Joshue Oppenheimerja. (Morda pa samo ne maram muzikalov?)

Tudi letošnji MMC-jev seznam je krpanka mainstreamovskega filma, svetovne kinematografije, žanrskih izdelkov, dokumentarizma in animacije. Filmi so nabrani iz domače distribucije, domačih in tujih filmskih festivalov ter s pretočnih platform. Prav tako nimajo vsi letnice nastanka 2024: v nekaterih primerih so lanski filmi šele letos našli pot do naših kinodvoran ali zaslonov. Skušala sem upoštevati različne žanre in geografije, a nikoli ni mogoče zajeti/videti vsega. Dobrodošli bodo predlogi morebitnih spregledanih naslovov v komentarjih.

Če trideset filmov ni dovolj, dodajam še deseterico, ki je pod pragom ostala za las:

Beg na konec sveta (r. Nora Fingscheidt), Državljanska vojna (r. Alex Garland), Moja najljubša torta (r. Maryam Moghadam, Behtash Sanaeeha), Naseljenci (r. Felipe Gálvez Haberle), Rebel Ridge (r. Jeremy Saulnier), Božansko usmiljenje (r. Alain Guiraudie), Furiosa: Del sage Pobesneli Max (r. George Miller), April (r. Dea Kulumbegašvili), Valovanje (r. Gints Zilbalodis), Zver (r. Bertrand Bonello) in The People's Joker (r. Vera Drew).

Naslednji teden pa ne spreglejte seznama najboljših serij leta 2024!

30. Kako seksati (How to Have Sex, r. Molly Manning Walker, VB, 2023)

Na prvi pogled je Kako seksati predvsem portret hedonizma, ki gre z roko v roki z zgodbami o odraščanju; že namerno vpadljivi naslov zbuja asociacije na Ameriško pito in sorodne "provokativne" komedije. No, v resnici je prvenec Molly Manning Walker pomembna, iskrena analiza mehanizmov najstniške kulture ter kompleksnih nians pristanka in spolnega nasilja med mladimi.

Režiserka v zgodbi o uživaških počitnicah 16-letnih Londončank na Kreti namerno ne tematizira ogromnih travm, kakršne lahko mladim dekletom uničijo življenje ali pa jih vsaj nepovratno zaznamujejo. Giblje se v sferi stvari, ki se "dogajajo vsem", in s tem osvetljuje deprimirajočo pogostost spolnega nasilja. Zrcalo nastavlja heteropatriarhalnemu sistemu, kjer sta običajna odziva na spolno nasilje bodisi prelaganje krivde na žrtev ali pa zmanjševanje pomena tega, kar se je dejansko zgodilo.

Recenzija filma Kako seksati.

29 . Izzivalci (Challengers, r. Luca Guadagnino, ZDA, 2024).

Kljub občasnemu spogledovanju z grozljivko je italijanski mojster Luca Guadagnino predvsem kronist koprnenja in erotičnega poželenja. V ta predalček sodi tudi teniška melodrama Izzivalci: ljubezenski ménage à trois, kakršnega je nastavila že klasika Jules in Jim, pripelje v 21. stoletje. Tashi (Zendaya), Art (Mike Faist) in Patrick (Josh O’Connor) so svoja življenja podvrgli profesionalnemu športu, zaradi česar so nebogljeni v medčloveških odnosih in se ne znajo iztrgati iz svojega toksičnega trikotnika. Sta Art in Patrick zaljubljena v Tashi – ali drug v drugega? Je Tashi zaljubljena v katerega od fantov ali pa ji samo godi občutek moči? Je tenis v resnici glavni fokus njihovih življenj ali pa le ventil za neizživete frustracije?

Osrednji tezi drame se najbolj približa Tashijina mantra, da "tenis ni šport, pač pa odnos", njen adut pa so vročični, neklišejski prizori tenisa kot nadomestka za prepir/predigro/fizični obračun. Izzivalci so film brez pretirane globine, zna pa vrhunsko nagovoriti vsaj naše čute.

Filmska recenzija Izzivalcev.

28. Manas (Manas, r. Marianna Brennand, Brazilija, Portugalska, 2024).

Trinajstletna Marcielle (Jamilli Correa) z očetom, nosečo materjo in več sorojenci živi na otočku Marajó v delti Amazonke. Še za pragozd je to odročna in osamljena lokacija; edino okno v svet za otočane so tovorni splavi, ki počasi polzijo mimo. Na prvi pogled se zdi, da Marciellina družina živi v idilični, samozadostni simbiozi z naravo in od sadov džungle – a v resnici sta to prebijanje v revščini in izjemno patriarhalna družba, v kateri ženska velja najprej za očetovo, potem pa za moževo last. Ker tudi Marianna Brennand ne odvrne pogleda od tabuizirane teme spolne zlorabe otrok, je treba povedati naravnost: Manas tematizira incest in pedofilijo, kot ju dojema in doživlja 13-letno dekle. Čeprav zlorabe nikoli ne vidimo pred kamero in je tudi v dialogih omenjena le posredno, ni nobenega dvoma o tem, kaj se doma dogaja ne samo z Marcielle, ampak z večino njenih vrstnic. Mladoletna dekleta v šolo prihajajo visoko noseča, v njihovih učbenikih pa so "iz spodobnosti" skupaj zlepljene strani, ki bi jih naučile pravilna imena in funkcijo reproduktivnih organov. Podobno represivno je vzdušje doma: če je gledalec sprva besen na dekličino mamo, ki namerno ignorira vse mogoče svarilne znake, kmalu postane jasno, da je tudi sama žrtev, vklenjena v cikel zlorab in obsojena na tišino v družbi, ki njenega glasu ne upošteva. Grozote so v tej sredini tako zelo normalizirane, da na storilce nihče ne gleda kot na pošasti, ker "tako pač je", dekletom pa priporočajo, naj si čim hitreje poiščejo drugega ("dobrega") moškega in s tem nov dom.

Manas je srce parajoč film, ki osvetli univerzalno problematiko ranljivih žensk, in opozarja na ciklično naravo nasilja, ki zastruplja in lomi cele generacije otrok.

27. Dobra (Good One, r. India Donaldson, ZDA, 2024)

Dobra je zgodba o pohodništvu in taborjenju, na katero se sedemnajstletna Sam (Lily Collias) odpravi s svojim očetom (James LeGros) in njegovim dolgoletnim prijateljem (Danny McCarthy), dvema ločencema v srednjih letih. Avtorica izjemno subtilno stopi v čevlje protagonistke, ki je v tej neuravnovešeni dinamiki edina ženska, edina kvirovska oseba in okoli štirideset let mlajša od obeh sopotnikov; film je v marsičem blizu tihemu opazovalnemu slogu Kelly Reichardt (First Cow, Showing Up) in empatiji Debre Granik (Ne puščaj sledov).

Na prvi pogled "majhen" film o običajnih ljudeh prav z nepretencioznostjo učinkovito podčrta svojo poanto. V zgodbi, v kateri se na papirju zgodi zelo malo, je bil – kot se izkaže v retrospektivi – osrednji konflikt prisoten že od prvega prizora naprej. Razmerja ne klecnejo v enem koncu tedna, njihov počasni razkroj se je začel že veliko prej. India Donaldson ima neverjetno sposobnost opazovanja ljudi, ki nikoli niso enoznačno dobri ali slabi.

Recenzija filma Dobra.

26. Divja robotka (The WIld Robot, r. Chris Sanders, ZDA, 2024)

Dobrodošel odmik od hiperaktivnih računalniških animacij, natrpanih z gegi, situacijsko komedijo in vsesplošnim duhovičenjem. Ekranizacija mladinskega romana Petra Browna je na prvi pogled klasična parabola o solidarnosti in materinstvu, ki pa svoje sporočilo razvija ne samo na pripovedni, ampak tudi na vizualni ravni. Na eni strani je pragmatična, storilnostno naravnana robotka Roz, ki se je po brodolomu tovorne ladje znašla v zaraščeni divjini odročnega otoka. Na drugi strani je eklektična gozdna divjad, ki vsiljivko opazuje z nezaupanjem in strahom. Robotka je narisana v brezhibnem, spoliranem slogu visokoproračunskih animacij, medtem ko je za naravni svet prihranjena mehkoba, ki ohranja daljni odmev klasičnih risank. Ostri rez med obema svetovoma zbledi, ko se robotka začne učiti, kako biti nadomestna mama osirotelemu racaku; dva izobčenca se bosta morala povezati v improvizirano družinsko celico.

Divja robotka je zgodba o "sprogramiranosti", o tem, kako nam naše tovarniške nastanitve (v primeru Roz) in privzgojene maksime (v primeru vseh drugih) lahko v življenju včasih škodijo. Prebrisani lisjak je odraščal v prepričanju, da "prijaznost ni koristna za preživetje" – a če lahko Roz preseže svoj binarni genski zapis, se bo tudi on lahko naučil solidarnosti. Chris Sanders nam z Divjo robotko brez moraliziranja pokaže, kaj se lahko zgodi, če pustimo tehnologiji zavladati nad naravo. V času javnega diskurza o pasteh umetne inteligence je to sporočilo še posebej relevantno.

25. Sosednja soba (The Room Next Door, r. Pedro Almodóvar, Španija, ZDA, 2024)

Sosednja soba je 23. celovečerec Pedra Almodóvarja in njegov prvi v angleščini. Pot v Ameriko za Španca ne pomeni preloma z osrednjo temo njegovega zrelega opusa: dobili smo še eno umirjeno meditacijo o minljivosti in pomenu človekovega bivanja na svetu. Almodóvar je namreč letos praznoval 75. rojstni dan in iz njegovega ustvarjanja je že nekaj časa jasno, da se veliko ukvarja z vprašanjem lastne umrljivosti – in z zgodbo o pisateljici Ingrid (Julianne Moore), ki mora nuditi oporo prijateljici (Tilda Swinton), ki se poslavlja od življenja, je te ideje postavil v ospredje.

Naj se sliši še tako klišejsko, ampak Sosednja soba ni film o smrti – je film o vseh stvareh, zaradi katerih je bilo sploh vredno živeti. Izguba veselja za umetnost, za naravo in za ljudi, prezgodnje krčenje navznoter, ki včasih spremlja staranje, je tako ali tako že samo zase smrt pred dejansko vdajo telesa.

Čeprav jasno opozarja na absurd tega, da v večini držav na svetu neozdravljivo bolni ljudje nimajo možnosti, da bi (zakonito) odšli pod svojimi pogoji, Sosednja soba ni aktivističen, jezen film. Pokazati nam hoče, da so sijajen sončni zahod, dobra knjiga in objem ljubljene osebe enako dobri približki večnosti kot vsaka religija ali filozofija.

Recenzija Sosednje sobe.

24. Hudičeva kopel (Des Teufels Bad, r. Veronika Franz in Severin Fiala, Avstrija, Nemčija, 2024.)

Hudičeva kopel je postavljena v Avstrijo 18. stoletja, čas, ko je katoliška vera upravljala vse vidike življenja. V širokem naboru grehov je samomor veljal za enega najhujših. Ljudje, ki so trpeli za depresijo, so si tako življenje lahko vzeli samo … posredno. Njihov izhod je bil umor. Pred izvedbo obglavljenja, ki jih je doletelo kot kazen za zločin, so se namreč lahko spovedali, se spravili z Bogom in si odprli vrata v nebesa. V nemško govorečih deželah so imeli več kot 400 takih primerov in praviloma je šlo za ženske; njihove žrtve so bili najpogosteje otroci.

Hudičeva kopel na trenutke sicer uporablja filmski jezik grozljivke, a je predvsem karakterna študija, ki razpira tiho grozo na presečišču ruralnega življenja, duševne bolezni, verske dogme in represivne družbe. Je mogoče videti onkraj ultimativnega zločina, detomora, in v storilki uzreti človeško bitje? Jo je Bog res zapustil? V svoji bedi se je protagonistka skušala opreti na vero, a jo je pričakala le uničujoča teža religije. Film brez moraliziranja napelje na razmislek o patriarhatu, ki ženske sili bodisi v suženjsko podložnost možu, Bogu in skupnosti ali pa v radikalen upor. V popolnoma nesvobodni družbi je umor še zadnja mogoča gesta individualnosti.

Recenzija Hudičeve kopeli.

23. Zbiralec duš (Longlegs, r. Osgood Perkins, ZDA, 2024).

Zbiralec duš, ki so ga opisali kot hommage klasiki Ko jagenjčki obmolknejo, je spust v razrvani um detektivke na sledi serijskega morilca. V melanholičnem tonu in z zrnasto estetiko, ki spominja na filme sedemdesetih, razpoloženjska grozljivka groze ne uporablja kot metaforo za osebno travmo; zanima jo ideja, da je okrog nas vseprisotno zlo, ki se ga na vse pretege trudimo ne videti. Ne poskuša naslikati zaspanega predmestnega vsakdana pokošenih trat in nasmejanih otrok, v katerega je nenadoma vdrlo zlo v obliki psihotičnega morilca. Pred našimi očmi gradi svet, ki je do obisti prežet z zloveščo prisotnostjo teme in zla; serijski morilec Longlegs je samo manifestacija tega zla.

Čeprav pod skoraj nepremično protetično masko in belim gledališkim pudrom na prvi pogled ne boste spoznali Nicolasa Cagea, je to lik, kakršnega lahko odigra samo on: nepredvidljiv, blazen, maničen, ves čas na robu izbruha. "Longlegs" ni samo serijski morilec, Longlegs je bitje teme v človeški koži, ki se ga ne da doumeti in ki je nevarno tudi, ko je že vklenjeno v verigah. Longlegs je zlo, kakršnega tradicionalne klasifikacije zločincev ne predvidevajo in ki bo vedno korak pred roko zakona. Ko se Cage na neki točki v hipu otrese vseh čudaških manirizmov in namesto s priskutnim cviležem spregovori s svojim globokim, premišljenim glasom – šele takrat človeka zares zmrazi do kosti. Z bolj ukalupljenim, tradicionalno dostojanstvenim in "resnim" igralcem premisa preprosto ne bi funkcionirala.

Recenzija Zbiralca duš.

22. Seme svetega figovca (Dane-ye anjir-e ma'abed, r. Mohammad Rasoulof, Iran, Nemčija, Francija, 2024)

"Ženske, življenje, svoboda!" Geslo, ki so ga protestnice po tragični smrti Mahse Amini skandirale na ulicah Teherana, odmeva tudi v Semenu svetega figovca, skoraj triurni obsodbi nehumanega iranskega režima.

Novi film Mohammada Rasoulofa je skoraj nemogoče ločiti od političnega in družbenega konteksta, v katerem je nastal; zato je tudi izjemno nehvaležno iz perspektive kritika katalogizirati prednosti in pomanjkljivosti umetniškega dela, ki je predvsem pričevanje o kalvariji sodobnih Irank. (V film so vključeni tudi posnetki s telefonov, ki dokumentirajo policijsko brutalnost, prelito kri in trupla na ulicah Teherana. Je prav, da resnične smrti ilustrirajo zgodbe izmišljenih likov? Hibridna narava filma vsekakor odpira etična vprašanja.) Seme svetega figovca je parabola, ki širši diskurz o policijski državi in mehanizmih moči prenese v polje osebnega – kako se pošastnost represije odraža v kontekstu družine in vsakdanjega življenja?

Rasoulof se zavestno osredotoči na intimno sfero, na družino preiskovalnega sodnika Imana (Misagh Zare). Ko Iman ugotovi, da je po napredovanju po novem odgovoren za podpisovanje smrtnih kazni protestnikov, je šokiran, a sprejme svoje mesto kolesca v orjaškem mehanizmu države. Ne da bi se tega sploh dobro zavedel, postane orodje fašizma tudi v domači sferi, še posebej ko zasluti, da njegovi najstniški hčerki simpatizirata z valom feminističnih protestov po državi. Psihološka srhljivka, ki sledi, je Rasoulofovo svarilo, kaj se zgodi, ko ljudi enkrat potisneš čez rob njihovih zmogljivosti.

Recenzija Semena svetega figovca.

21. Jutri je še en dan (C'è ancora domani, r. Paola Cortellesi, Italija, 2023)

Priznana italijanska igralka in scenaristka Paola Cortellesi se je kot režiserka prvič preizkusila s črno-belo komično dramo v neorealističnem slogu. Jutri je še en dan, zgodba o vsakodnevnih stiskah žensk v povojnem Rimu, je bila lani v Italiji gledana bolj kot behemota Barbie in Oppenheimer. Satirična drama, ki se iz sedanje perspektive ozre na "zakon v italijanskem slogu", če parafraziramo klasiko Vittoria De Sice, spremlja Delio (Cortellesi), ki s stoičnostjo in upornostjo prenaša vsakdanje izzive pomanjkanja, skrbi za otroke in nasilnega moža, ki jo vsak dan že z jutranjo klofuto postavi na mesto, ki ji po njegovem mnenju pripada. Njeni dnevi minevajo v hitenju iz ene bedno plačane službe v drugo in v razmišljanju, kako bi svoji pravkar zaročeni hčerki pomagala do boljšega življenja, kot ga je imela sama.

Jutri je še en dan tako rekoč brezhibno poustvari neorealistični slog (pokloni se celo klasikama Tatovi koles in Rim, odprto mesto), obenem pa je žanrsko neverjetno gibek: z lahkoto prehaja med situacijsko komiko, romantično komedijo in mizerijo socialnega realizma. Prizore družinskega nasilja denimo koreografira kot črnohumorne plesne točke na glasbeno podlago italijanskih ljubezenskih balad in s tem subvertira gledalčeva pričakovanja. Grenkosladka zgodba se z nepričakovanim končnim obratom prevesi v portret opolnomočenja, Paola Cortellesi pa precizno poudari svojo poanto: patriarhalno nasilje še zdaleč ni zgolj domena zgodovine.

Recenzija filma Jutri je še en dan.

20. Will & Harper (r. Josh Greenbaum, ZDA, 2024)

Josh Greenbaum v dokumentarcu Will & Harper na izviren način pristopi k temi transspolne identitete. Willa Ferrella s Harper Steele povezuje tridesetletno prijateljstvo; istočasno sta se začela kaliti v ekipi oddaje Saturday Night Live; on je kariero nadaljeval kot igralec, ona kot scenaristka – a šele pred nekaj leti je javno potrdila svojo žensko identiteto. Po tej veliki spremembi se stara prijatelja podata na vožnjo od New Yorka do Kalifornije, da bi ugotovila, ali se je ob Harperini veliki novici njuno prijateljstvo na kakršen koli način spremenilo. (Kvarnik: ni se.) Harper, ki je včasih najraje preživljala čas po zahojenih beznicah in biljardnicah Srednjega zahoda, ni prepričana, ali ji dežela, ki jo ljubi, "vrača čustva" tudi kot transspolni ženski.

Oba protagonista sta neverjetno duhovita in spontana, kar pomeni, da imamo dobro družbo za odisejado med bari konservativne Amerike, kjer Harper išče svoje novo mesto v svetu. Nima se smisla pretvarjati, da je njun eksperiment popolnoma znanstven: jasno, da se ljudje vedejo lepše in bolj vljudno, kadar imajo poleg transspolne osebe pred seboj tudi kamero in hollywoodskega zvezdnika. (Prijatelja sta celo dogovorjena, da bo Will s svojim "slavnim frisom" prišel razelektrit situacijo, če se bo Harper kdaj počutila ogroženo.) Še posebej v Teksasu dobimo izrazit občutek, da bi se stvari v odsotnosti kamere razpletle zelo drugače – tako pa so transfobi večino strupa prihranili za tvite.

Will & Harper morda ni ravno univerzalen dokument transspolnosti v sodobni Ameriki, je pa dobronameren in human poklon prijateljstvu in kvirovski identiteti, delen "odpustek" za nerodna vprašanja, če so ta zastavljena v dobri veri. Če v podobno dobronamernem duhu sklepamo, da večina sovraštva izvira iz nevednosti, je Greenbaumov projekt koristen in nujen film.

19. Anora (Anora, r. Sean Baker, ZDA, 2024).

Anora je komična odisejada družbeno mobilne slačipunce, ki se je primožila v rusko oligarhijo. Opus Američana Seana Bakerja – govorimo predvsem o filmih Tangerine (2015), Projekt Florida (2017) in Rdeča raketa (2021) – je sinonim za veristična, humana dela, ki si prizadevajo za destigmatizacijo spolnih delavk in delavcev. Anora, ki mu je prinesla zlato palmo v Cannesu in dokončno zacementirala njegov mainstreamovski uspeh, v njegov kanon v resnici ne prinaša ničesar novega. Avtor, ki si je s portreti delavskega razreda in marginaliziranih likov ustvaril kulten nišni status v ameriškem filmu, uporablja svoje klasične prijeme, le da zdaj na bolj komunikativen, najširšemu občinstvu všečen način.

Film uporabi vse trope, znane iz Čednega dekleta: bogat poslovnež, duhovita in inteligentna spolna delavka ter ponudba vsote, ki bi lahko takrat Julii Roberts kot Vivian, zdaj pa Anori (Mikey Madison) spremenila življenje. Baker teh klišejev ne dekonstruira ali subvertira, uporabi jih le kot podlago za t. i. screwball komedijo, ki jo razvije v drugem dejanju filma. Nekje na ravni neizrečenega se skriva poanta o popolni nemoči delavca v soočenju z ultrabogatimi, a jo Anora razelektri z obratom v romanco.

Filmska recenzija Anore.

18. Proslava (Proslava, r. Bruno Anković, Hrvaška, Katar, 2024.)

Proslava je zmagovalni film letošnjega festivala v Pulju, debitantski celovečerec hrvaškega režiserja Bruna Ankovića in ekranizacija razvpitega romana Damirja Karakaša. Čeprav tematizira večno aktualno tematiko tragedije druge svetovne vojne na ozemlju Balkana, pa je Proslava vse prej kot klasičen film o partizanih in ustaših. Brez zavzemanja ideološke pozicije ali zatekanja k preprostim, kategoričnim obtožbam Anković naslika večgeneracijsko zgodovinsko fresko, ki jo konkretizira z zgodbo mladeniča, ki se je v drugi svetovni vojni postavil na napačno stran zgodovine. Pripoved je razbita na poglavja, ki nelinearno preskakujejo v času, a po začetni gledalčevi dezorientaciji se tak pripovedni način izkaže za skrajno poetično ilustracijo cikličnosti človeške zgodovine.

Čeprav film tematizira ustaške vojake, ki se po vojni skrivajo v gozdu, preproste vaščane, ki se leta 1941 veselijo ustanovitve NDH-ja, ne da bi zares razumeli širšo politično sliko, in bedo dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko so bili ljudje v Liki zaradi lakote prisiljeni v skrajna dejanja, njegov cilj ni golo identificiranje zametkov sovraštva, nacionalizma in vojne sle. Pokazati hoče, kako lahko je v vrtincu velikih zgodovinskih dogodkov izgubiti vajeti lastnega življenja.

Vključitev črno-belih arhivskih posnetkov mladeničev, ki navdušeno slavijo Anteja Pavelića, film aktualizira in ga naveže na čas ponovnega prebujanja nacionalističnih teženj po Evropi. Naivnim, nezadovoljnim mladim ljudem spet enkrat grozi, da postanejo nemočna kolesca v fašistični mašineriji, opozarja Anković.

17. Dune: Peščeni planet, 2. del (Dune: Part Two, r. Denis Villeneuve, ZDA, 2024)

Največji očitek na račun Villeneuvove priredbe Peščenega planeta je bil in ostaja to, da je – v duhu pobesnele franšizacije popkulture – predlogo razsekal na več filmov. Treba pa je priznati, da Peščeni planet 2 še preseže vizualni standard predhodnika. (Beri: še več peščenih črvov!) Villeneuve zna ustvariti celostno, potopitveno izkušnjo novega sveta, ki je ne preobloži z nepotrebnimi detajli – na platnu je samo, kar je nujno potrebno, a to zato toliko bolj učinkuje. Ne spomnim se, kdaj je imel znanstvenofantastični spektakel toliko teksture, tolikšen občutek resničnega, in ne računalniško generiranega sveta.

Pred nami je novodobni blockbuster par excellence, neoporečen po parametrih vizije, tehnične izvedbe in veščine. V imenu spektakla in univerzalnosti so sicer odpadli vsi ekscentrični, bizarni detajli zgodbe, pa tudi odbitost koncepta, kot si ga je upal zastaviti na primer David Lynch. Ostalo je temačno svarilo pred idolatrijo in nevarnostjo lažnih prerokov. Pa tudi Austin Butler je z golo glavo in počrnjenimi zobmi hipnotično pošasten.

Filmska recenzija Peščenega planeta 2.

16. Cent’anni (r. Maja Doroteja Prelog, Slovenija, Srbija, Avstrija, Italija, Poljska, 2024)

Cent'anni ni to, kar bi si predstavljali pod rubriko "slovenski dokumentarec o kolesarstvu". Njegova predzgodba je bitka z levkemijo, ki jo je leta 2017 prestal dolgoletni partner režiserke Maje Doroteje Prelog. Po vrnitvi z roba smrti Blaž sklene, da bo sebi, Maji in svetu svojo zmago nad boleznijo dokazal s tem, da bo v mesecu dni odkolesaril etape Dirke po Italiji, pot od Dolomitov do Sicilije. V zameno za njeno nesebično skrb v času bolezni bi Maji tako "podaril" snov za film o preseganju psihičnih in telesnih omejitev, navdihujočo priliko o moči volje. Cent'anni sta ga naslovila, ker si Blaž želi živeti vsaj do stoletnice, pa tudi, ker je beseda priljubljena italijanska napitnica.

A podvig kmalu zatava z začrtane poti. Kolesarjenje iz Blaža izvabi vrelec nepredelanih travm v obliki vzkipljivosti in jeze, ki trči ob Majin boj z njenim lastnim mestom v razmerju – in svetu. "On si je zamislil ultimativno terapijo zase, jaz pa sem mu skušala v vsem slediti," v lucidni nasneti naraciji, ki povezuje film, razmišlja avtorica.

Glavni adut filma je v tem, da je Maja Doroteja Prelog prepoznala moč svojega materiala in znala življenju – oz. filmu – pustiti lastno pot. Ko je kamero od svojega partnerja obrnila (tudi) nase, se je iz osebe, ki je bila do tistega trenutka večno "del podporne ekipe" v zakulisju, končno spremenila v protagonistko lastne zgodbe.

Cent'anni je unikaten film, pogumno in brezkompromisno delo, ki gledalca v intimno sfero spušča brez brez želje po "obračunu" zaradi ran, povzročenih v ljubezni. Ni pomembno, kaj se ti zgodi v življenju, pač pa, kaj si zapomniš in kako si to zapomniš – misel Gabriela Garcíe Márqueza se morda zdi kot antiteza dokumentarizmu, a je obenem leitmotiv avtoričinega sprejemanja tako dobrega kot tudi slabega.

Intervju o filmu Cent'anni.

15. Substanca (The Substance, r. Coralie Fargeat, VB, ZDA, Francija, 2024).

"Žensko telo kot grozljivka" ni nov koncept: ozreti se moramo samo h Carrie Briana De Palme ali pa k Rosemaryjinemu otroku Romana Polanskega in očitno postane, da je žensko telo od nekdaj navdihovalo žanrski film – še posebej če gre za prvinskost nosečnosti. In tukaj na prizorišče vstopi francoska režiserka Coralie Fargeat s Substanco. Njena stilizirana in pretirana grozljivka ponuja drugačno, izrazito žensko perspektivo, obenem pa svoje zanimanje preusmeri na žensko telo, ki ni (več) identificirano s svojo reproduktivno funkcijo. Drugače povedano, Substanca je – med drugim – grozljivka o menopavzi.

Igralka Elisabeth Sparkle (Demi Moore), ki jo je Hollywood (v podobi arogantnega TV-producenta) neceremonialno obvestil, da je prestara, odcvetela in nasploh odveč, po anonimnih kanalih izve za futurističen, eksperimentalen poseg. Na drugi strani injekcij in brutalne DIY-operacije jo čaka "novi jaz". Dobesedno iz njene hrbtenice se izvije replikantka Sue (Margaret Qualley). A faustovski eksperiment ima tudi stroga pravila: Sue in Elisabeth lahko živita samo v izmeničnih etapah, ki trajajo točno po sedem dni. Ne več in ne manj.

Ženski se tako znajdeta na tehtnici – ali, bolje rečeno, v bitki za življenjsko moč enega samega skupnega telesa. Jasno, da se to ne more dobro končati, in Substanca se stopnjuje do krvave, cirkuško pretirane katarze z zelo jasnim sporočilom: svet ženske sili v tekmovanje s prejšnjimi, mlajšimi različicami sebe in v tej tekmi so obsojene na neizogibni poraz.

Številni gledalci (in kritiki) so Substanco odpisali kot banalen podvig, ki je sam kriv greha popredmetenja in voajerizma nad ženskim telesom, ki naj bi ga kritiziral. Vseeno pa so kritike, češ da film "sovraži in eksploatira Demi Moore", prepovršne: Fargeat nam na zelo nazoren način pokaže, da se Elisabeth ne uničuje iz nečimrnosti ali pohlepa, pač pa zgolj obupano teži k temu, da bi jo videl kot vredno vsega, za kar je vse življenje garala. Nevarnost tega, da ženska ne bo več veljala za "lepo", je v resnici nevarnost, da je svet ne bo več obravnaval kot človeško bitje, vredno empatije.

Filmska recenzija Substance.

14. Sestre v savni (Savvusanna sõsarad, r. Anna Hints, Estonija, Islandija, Francija, 2023).

V Estoniji je dimna savna tradicija z 800-letno zgodovino, ki je na Unescovem seznamu kulturne dediščine in jo predvsem v južnoestonski skupnosti Voro ljudje redno prakticirajo. Anna Hints v dokumentarcu Sestre v savni pokaže, da ta praksa prečiščevanja s potenjem ne učinkuje samo na telo, ampak tudi na duha. Film, ki je bolj ali manj v celoti omejen na dogajanje v temačni, nagneteni savni nekje v gozdu, vseeno ponudi širok pogled na to, kaj vse pomeni biti ženska. Protagonistke se v varnem zavetju vročine razgovorijo o najintimnejših temah: o odnosih z svojimi materami, o nezadovoljnosti z lastnimi telesi, o spolnosti, bolezni, smrti, pričakovanjih okolice in o sramu, ki pride z nedoseganjem teh arbitrarnih standardov. Svoje skrivnosti zaupajo temi in dimu, preden stečejo iz savne in skupinsko katarzo zapečatijo z namakanjem v ledeno mrzli vodi.

Sestre v savni dokumentira direktor fotografije Ants Tammik; po njegovi zaslugi je film intimen in iskren, a obenem spoštljiv - golote je veliko, a ni ta na nobeni točki seksualizirana, niti v prizorih, ko portretiranke govorijo o spolnosti. Pogosto ni jasno, komu pripadajo posamezne okončine; večina sodelujočih se je odločila za anonimnost, zato jih kamera snema samo od vratu navzdol. Brezglava, gola ženska telesa - morda v nasprotju s pričakovanji - nikoli ne zbujajo občutka, da jih skuša film popredmetiti ali eksploatirati; do izraza pride predvsem funkcija savne kot spovednice. Repetitivni gibi, povezani s savno - polivanje vročih kamnov z vodo, slačenje in spiranje - v spomin prikličejo starodavne rituale in uteho, ki jo ti lahko nudijo. Počasni dokumentarec Anne Hints ponudi zanimivo potopitveno izkušnjo varne, solidarne skupnosti, v kateri je prostor tako za smeh in opravljanje kot tudi za globoko bolečino; v tem filmu ni nič človeškega tabu.

13. Vajenec (The Apprentice, r. Ali Abbasi, Kanada, Irska, Danska, 2024)

Ali Abbasi v Vajencu presenetljivo hladnokrvno pretresa sile, ki so oblikovale lik Donalda Trumpa, kakršnega poznamo danes. Mladega Donalda (Sebastian Stan) spoznamo v sedemdesetih, ko si poskuša ustvariti ime v nepremičninskih vodah New Yorka. V častihlepnega, s statusom obsedenega, a zelo gnetljivega mladeniča svoje kremplje hitro zasadi zloglasni odvetnik Roy Cohn (Jeremy Strong). Cohn je takrat na vrhuncu svoje moči: prikrit gej, ki si zmage izsiljuje z izsiljevanjem drugih istospolno usmerjenih funkcionarjev, možak z vezami v vseh vejah oblasti, gostitelj dekadentnih zabav s seksom in drogo. Pod njegovim okriljem se Trump vzpenja po družbeni in poslovni lestvici, dokler ne postane emblem ekscesov pohlepnih osemdesetih.

Stanu in Strongu uspe ustvariti izjemno kalibrirani, komplementarni vlogi: pod Royevim mentorstvom se Donald iz neodločnega fanta v senci gospodovalnega očeta prelevi v neverjetno korumpiranega in nemoralnega, a uspešnega poslovneža (ki trdi, da ne bo šel v politiko, razen, če pogori v poslovnem svetu, ha!) Roy, obratno, začne hirati pod težo neštetih tožb, Donaldovih zahtev in na koncu aidsa. To sta dva obraza parazitskega odnosa: bolj ko se Donald razrašča, slabotnejši je Roy, dokler ni eden samo še lupina nekdanjega človeka, drugi pa nebrzdana pošast (obsedena z vse redkejšimi lasmi in širjenjem lastnega pasu). Vsi vemo, kam zgodba mladega Donalda pelje, in film ne prosi za gledalčevo empatijo s Trumpom - pokaže pa, da bi se na neki točki stvari kaj lahko obrnile drugače. Ampak se niso, in tako je Vajenec predvsem počasni posnetek moralnega razkroja: ne samo Ivana, na koncu je celo vampirski Roy šokiran nad pritlehnostjo svojega varovanca. Donald ne verjame v nič, kar naredi ali reče, zanj je edini cilj v življenju to, da ga okolica vidi kot "zmagovalca". Vse, kar diši po šibkosti ali porazu, je treba eliminirati, pa tudi, če je to tvoj najstarejši prijatelj in dobrotnik, ki umira za aidsom.

Za piko na i je film tudi sijajno posnet, v razmerju slike 4x3 in z vidno zrnato sliko, ki razkriva vulgarnost in resnično grdoto "glamuroznega" življenja; nadstandardni luksuz elit zbledi na (namerno) degradiranem filmu, kar je sijajen avtorski prijem.

Filmska recenzija Vajenca.

12. Konklave (Conclave, r. Edward Berger, 2024, Velika Britanija, ZDA).

Konklave je srhljivka, v kateri ni trupel, morilcev ali tiktakajoče bombe – srhljivka, v kateri napetost držijo rituali RKC in prizori priletnih gospodov, ki v škrlatni svili drobencljajo po hodnikih Vatikana ter si zarotniško šepetajo po temnih kotih. Edward Berger je v prvem projektu po epopeji Na Zahodu nič novega blatne jarke in minska polja prve svetovne vojne zamenjal za veliko bolj svetlo, a nič manj nevarno lokacijo – Vatikan. Konklave je priredba istoimenskega romana Roberta Harrisa iz leta 2016, spušča pa se v rituale ob smrti prejšnjega papeža ter zakulisne spletke ob izvolitvi novega.

Konklave je v prvi vrsti film o političnem boju za oblast, brez utvar o tem, da volitve za najvišje mesto v organizaciji potekajo po demokratičnem procesu. Ne glede na to, v katero smer se nagne tehtnica, k naprednemu ali nazadnjaškemu papežu, Cerkev torej ostaja v primežu svoje lastne hermetične ceremonialnosti in pompa, ki je predvsem predstava za javnost. Film se ne trudi imeti posebej globokega uvida v naravo ali pomen vere, je pa zelo pazljiv pri spoštljivi obravnavi njenega pomena za ljudi – edine kritične bodice so izrecno uperjene proti institucionalni korupciji Cerkve.

Vseeno pa je pred nami vse prej kot suhoparen film: v sklepnem poglavju dobi Konklave melodramatičen preobrat, kakršnega se ne bi sramoval niti najbolj šund roman Dana Browna, in to je prav osvežujoče presenečenje.

Recenzije filma Konklave.

11. Maria (Maria, r. Pablo Larraín, Italija, Nemčija, ZDA, 2024).

Čilski režiser Pablo Larraín je zdaj že trilogijo filmov posvetil velikim ženskam 20. stoletja, ki jih je portretiral na prelomnih točkah njihovih življenj. Ne vem, če je bilo to namerno, a posnel je trilogijo o izgubi: izgubi moža (Jackie), o izgubi osebne svobode in avtonomije (Spencer) ter zdaj še o izgubi glasu oz. identitete (Maria). V svoji novi biografski drami, ki je najbolj nežna in zadržana od vseh treh, pod drobnogled postavlja poslednje dneve v življenju Marie Callas, ene največjih in najbolj vplivnih opernih pevk vseh časov. V tem zadnjem tednu, ko se "La Divina" (Angelina Jolie) še zadnjič trudi najti svoj (nepopravljivo poškodovani) glas, se njena usoda zlije s tragedijami, ki jih je uprizarjala na svetovnih odrih.

Bolj kot čelno trčenje s tragedijo Larraína tokrat zanima zatišje, ki zavlada po njej. Maria se giblje v praznini, v odsotnosti, ki sta jo za seboj pustila odhod arogantnega ladjarskega magnata Aristotela Onassisa (Haluk Bilginer) in smrt pevkine matere, ki je hčerki zapustila dediščino kompleksov in slabe samopodobe. Larraín dekonstruira senzacionalistično tabloidno štorijo o obupani ženski, ki naj bi jo partner zavrgel zaradi Jackie Kennedy, in Marii vrne glavno vlogo v njenem lastnem življenju. Direktor fotografije Edward Lachman, ki sijajno Angelino Jolie zavije v prijetno toploto rumene svetlobe, v vizualnem slogu gladko prehaja med resničnostjo in utvaro, med barvno in črno-belo sliko, med kruto resničnostjo hiranja in prijetno uteho sanjarjenja. Maria je tragedija, a ne zaradi nesreč, ki so doletele protagonistko - tragedija je zaradi ugotovitve, da nekaterih intimnih ran na koncu ne more zaceliti niti umetnost.

10. Odrešitev za začetnike (Family Therapy, r. Sonja Prosenc, Slovenija, Srbija, Norveška, Italija, Hrvaška, 2024)

Tudi najbolj bežen poznavalec filmske umetnosti bo znal potegniti vzporednice med Odrešitvijo za začetnike in sodobno svetovno produkcijo: na prvi pogled se zdi, da je Sonja Prosenc v slovenski film pripeljala moderni žanr razredne satire, v kakršni briljira Ruben Östlund in ki je Parazitu Bong Joon-hoja prinesla oskarja za najboljši film. Glasbena podlaga, ki jo je podpisal duo Silence, močno asociira na porogljivi ton, ki ga v svoji analizi človeške krutosti in absurdov sodobnega življenja uporablja grški mojster Yorgos Lanthimos. V skladu s tem je tudi izčiščena, hladna fotografija Mitje Lična, ki vzpostavlja distanco do protagonistov in v vsakem prizoru lovi stroge, premišljeno simetrične kompozicije.

A ravno primerjava z Lanhtimosovo vizijo sveta, v katerem je človek človeku volk, nam pove, kako samosvoja avtorica je Prosenc. Če bi njeno zgodbo o družini Kralj in njihovem trku z "navadnimi ljudmi" večina avtorjev brala kot družbenokritično parabolo z zeitgeistovsko poanto v duhu protikapitalističnega "Eat the rich", Sonje Prosenc moraliziranje in satira v resnici ne zanimata. Njeno polje delovanja je radikalna empatija, ki v protagonistih vidi več kot le predstavnike privilegiranega družbenega razreda. Pri tem nas ne sili v lažno sočutje z "ubogimi bogataši", le pokaže, da so povod za njihovo ravnanje osebne in družinske travme, ki jih pred okolico skrbno skrivajo. Kraljevi so ujeti v precepu med lastnimi družbenimi vlogami in intimnimi ranami, s katerimi se bodo morali spopasti, če hočejo še kdaj funkcionirati kot družina.

Filmska recenzija Odrešitve za začetnike.

9. Kneecap (Kneecap, r. Rich Peppiatt, Irska, Velika Britanija, 2024)

Končno smo dobili protiutež trendu polikanih, dolgočasnih, hagiografskih glasbenih biografij; Kneecap v žanr vnaša kaotično, ikonoklastično osvežitev. Pred nami je resnično duhovit portret pionirske trojice iz Belfasta, ki rapa v irski gelščini. S pomočjo scenarista in režiserja Richa Peppiatta so Kneecap - DJ Próvaí, Mo Chara in Móglaí Bap; vsi na platnu igrajo sami sebe - podali svoj manifest v filmski formi. Borijo se za radikalno svobodo uporabe irskega jezika, za prihodnost "generacije premirja", torej generacije, ki se je rodila po podpisu mirovnega sporazuma na Severnem Irskem leta 1998.

Film je hkrati izrecno politično angažiran - kneecapovska misija konstantnega žuranja je samo novodobna različica protikolonialističnega odpora proti britanski hegemoniji - in izjemno duhovit. Fantje na vsakem koraku dajejo prednost avtentičnosti pred diktaturo "dobrega okusa", ki ga tako ali tako narekujejo okostenele strukture moči. Meja med resničnim in fiktivnim je v filmu namerno zabrisana, zgodovinsko izpričano dejstvo pa je, da je DJ Próvaí nekoč na odru spustil hlače in razgalil napis "Britanci ven" na svoji zadnji plati. Kneecap v tem duhu prekipeva od hedonistične, subverzivne energije, ki pa ne spodkoplje čustvene note filma; Michael Fassbender namreč upodobi Arla, nekdanjega pripadnika IRE in aktivista, ki je moral za svoje politično delo plačati visok davek: pretrgane vezi z lastno ženo in sinom.

Recenzija filma Kneecap.

8. A Different Man (r. Aaron Schimberg, ZDA, 2024)

Po Substanci še ena radikalna satira na temo samopodobe v zabavni industriji, ki s seboj prinaša caveat: pazi, kaj si želiš. Schimbergov film ob tem načenja še včasih občutljivo vprašanje zastopanosti in vidnosti v filmski industriji. Bi morali ljudi z redkimi boleznimi upodabljati samo igralci, ki imajo tudi sami isto diagnozo? Ali pa je prostetična maska na slavnem obrazu legitimen pristop? Brez skrbi, film se tej etični dilemi ne izogne, pač pa se odkrito vplete v debato.

Adam Pearson je verjetno najbolj znani živeči igralec z nevrofibromatozo, boleznijo, ki povzroča nerakave, stalno rastoče tumorje po celem obrazu. Bolezen ga ni odvrnila od igralske kariere, kar lahko rečemo tudi za Edwarda, protagonista filma A Different Man (igra ga Sebastian Stan s prej omenjeno masko). Edward je prepričan, da mu prav njegov videz preprečuje tako večjo kariero kot tudi srečo v ljubezni, zato pristane na tvegano, eksperimentalno zdravljenje. In res: po zaslugi novih zdravil postane klasično privlačen moški in privzame novo identiteto. Zakaj je torej še vedno nesrečen? Šele zdaj se izkaže, da ljudem, ki so ga poznali prej (in ga ne prepoznajo več), sploh ni zanimiv; to velja tudi za njegovo privlačno sosedo, dramatičarko Ingrid (Renate Reinsve). Edovo stisko samo še zaostri prihod Oswalda (Adam Pearson), zahrbtnega rivala, ki ima isto bolezen, ki jo je imel on prej, pa mu to očitno ne povzroča težav s samozavestjo. So bile vse Edove tegobe torej od nekdaj v domeni njegovega duha in ne telesa?

A Different Man je temačen, na trenutke nadrealističen film, ki svojo absurdno premiso jemlje z vso resnostjo in empatijo, a brez pridiganja in vojerizma. Film nagovarja gledalca, čigar prvi vzgib je, na Edwarda gledati s pokroviteljskim pomilovanjem, in ga prisili, da se mu bodisi smeji, ga razume ali pa obsoja - skratka, da se postavi na isto raven z njim. Film se zelo jasno vpraša, kaj pomeni biti "normalen" in dekonstruira predpostavko, da bi v idealnih okoliščinah vsi stremeli točno k temu.

7. I Saw the TV Glow (r. Jane Schoenbrun, ZDA, 2024)

Piše se leto 1996 in marginalizirana, samotarska srednješolca Owen (Justice Smith) in Maddy (Brigette Lundy-Paine) najdeta zatočišče in uteho v znanstvenofantastični mladinski seriji The Pink Opaque. Kičasta, nizkoproračunska nadaljevanka (predstavljajte si Buffy, izganjalko vampirjev) ju nagovori na način, ki ga niti ne znata zares artikulirati, slutita pa, da ti lahko umetnost nastavi ogledalo tudi, kadar ne zmoreš biti iskren sam s sabo. Maddy se na glavo vrže v svobodo, ki jo je začutila na drugi strani TV-zaslona, medtem ko Owen od nje beži in se umika v varno zavetje tihega, neambicioznega življenja. Svet zanj zato ostaja tuj, v neravnovesju in tiho grozeč, poseljen z bednimi vodilnimi in obsojajočimi starši. S kredo izpisani grafit – "Še je čas" – ga s pločnika tiho opozarja na vse, kar zamuja. Film namreč na alegoričen način podaja izkušnjo transspolne identitete v sovražnem okolju. Ko se Owen leta pozneje vrne k svoji najljubši seriji iz mladosti, ugotovi, da ni niti približno tako dobra, kot si je zapomnil – povedano drugače: umetnost nam lahko služi kot rešilni jopič v najtežjih življenjskih trenutkih, a na koncu se bomo morali rešiti sami.

Jane Schoenbrun je svojo kvirovsko psihološko srhljivko stilizirala kot epizodo Območja somraka, kot potopitveno nočno moro, iz katere se je nemogoče zbuditi. Na inovativen način uporabi metaforo obsedenosti s popkulturo za ubeseditev občutka odtujenosti in odrezanosti od človeške izkušnje, za osamljenost urbanega življenja. Večna noč, v katero je potopljen film I Saw the TV Glow, in motiv bolehnega svetlikanja TV-zaslona pričata o tem, da je z našo resničnostjo nekaj korenito narobe. Namerno klavstrofobična estetika filma je obenem nadrealistična, namerno dezorientirajoča in zelo, zelo prepoznavna.

6. Fant in čaplja (Kimitachi wa do ikiru ka, r. Hajao Mijazaki, Japonska, 2023)

V kompleksni, interpretativno odprti film, ki ga je napisal in režiral, je 82-letni velikan animacije Hajao Mijazaki vpletel avtobiografske elemente – izkušnjo vojne, doživeto iz perspektive oči otroka, in izgubo mame v rosnih letih. Fant in čaplja ima veliko skupnega z režiserjevimi antologijskimi deli; Japonec praviloma pripoveduje zgodbe mladih junakinj in junakov, ki se znajdejo v fantazijskih pokrajinah; pričujoči celovečerec je kljub temu veliko več kot le "remiks" največjih uspešnic. Kljub temu pa ostaja zvest Mijazakijevemu credu: ta mu narekuje, da filmov, ki jih bodo gledali (tudi) otroci, ni treba poenostavljati ali okititi z lažno spravljivim, karikirano optimističnim pogledom na svet.

Izvirni naslov – Kako živite? – priča o tem, da se umetnik sprašuje o posameznikovem mestu v svetu v kontekstu nakrhanega imperija in deziluzije druge svetovne vojne. Bogastvo idej in podob priča o skoraj brezmejni umetnikovi pripovedni in vizualni domišljiji; zgradil je precizen film-labirint, v katerem vsi zavoji v sanjske pokrajine vodijo bližje k sebi, k arheološkim izkopaninam osebne zgodovine in mitologije. Če se na prvi pogled zdi, da film ne govori o ničemer oprijemljivem, v resnici govori o celoti človeške izkušnje.

5. Vsi odtenki svetlobe (All We Imagine as Light, r. Pajal Kapadia, Indija, Francija, 2024).

Prvi indijski film v zgodovini, ki je bil v Cannesu kronan z veliko nagrado žirije, je razpoloženjska meditacija o ljubezni, prijateljstvu in osamljenosti na kaotičnih ulicah Mumbaja. Pajal Kapadia preplete karakterne študije treh junakinj različnih starosti, ki delajo v isti bolnišnici. Širša slika je portret spregledanih, pozabljenih žensk, ki so svoja življenja posvetile skrbi za druge, a v zameno nikoli niso dobile priznanja svojega truda, da o družbenem statusu, premoženju ali osebni sreči niti ne govorimo.

Režiserka ima ostro oko za podrobnosti bolnišničnega vsakdana, ki pričajo o tem, kako je biti ženska v sodobni Indiji: ostarela bolnica se boji duha pokojnega moža, ki jo mori ob večerih; medicinska sestra iz gole empatije "pod pultom" izroči kontracepcijske tablete utrujeni 25-letnici s tremi otroki in možem, ki "ne verjame" v vazektomijo.

Film načenja številne pereče problematike, a to počne na introspektiven, impliciten način, pa naj gre za korupcijo, delavske pravice, verske razlike ali položaj žensk. Mumbajci se radi sklicujejo na svojo pregovorno žilavost, izvemo na neki točki, a je to predvsem iluzija, ki jo negujejo v imenu golega preživetja. Vsi odtenki svetlobe so čustveno inteligenten film, ki k spremembam v svetu ne poziva z jedkim revoltom, pač pa z nežno podporo in solidarnostjo v težkih trenutkih.

Recenzija Vseh odtenkov svetlobe.

4. Kri moje ljubezni (Love Lies Bleeding, r. Rose Glass, VB, ZDA, 2024).

Švic, kri in steroidi: Rose Glass je po asketski Saint Maud ustvarila radikalno drugačen, bombastičen film, portret obsesivne ljubezni in bodibildinga, obsodbo mizoginije s podlago synthpopa osemdesetih. Kristen Stewart je bila bolj ali manj idealna izbira za vlogo Lou, menedžerke odročne telovadnice nekje bogu za hrbtom v Novi Mehiki. Njeno rutinirano življenje na glavo obrne prihod Jackie (Kathy O'Brian), ki se je v mestu ustavila na poti na bodibildersko prvenstvo v Las Vegasu. Kemija med njima je nezanikljiva in ženski se spustita v strastno zvezo; to je tiste vrste strast, v imenu katere so ljudje pripravljeni tudi ubijati.

Rose Glass ni skrivala, da je na njen film vplivala kultna B-klasika Slačipunce (Showgirls); razlika je v tem, da je erotika v Krvi moje ljubezni posneta iz perspektive in za ženski pogled. V ospredju so razgaljena ženska telesa, a tokrat od mišic prekipevajoča, prepotena, s steroidi natrpana telesa, ki lahko moške strejo kot nadležne žuželke. Rose Glass je Britanka in zdi se, kot da iz perspektive outsiderke osuplo opazuje bizarno prenabuhlost vseh stereotipno ameriških atributov, od drog do orožja in prašnega Divjega zahoda.

Vzporedno se zaostruje tudi drama z Loujino sestro (Jena Malone), ki je žrtev družinskega (moževega) nasilja, in njunim očetom, ostarelim gangsterjem Loujem Starejšim (Ed Harris). Jackie, ki zaradi novoodkrite ljubezni do steroidov prekipeva od testosterona, ne more več gledati, kako njena ljubljena trpi pod škornjem nasilnega očeta in svaka – in kmalu se začnejo trupla kopičiti.

Rosse Glass je namešala smrtonosen koktajl seksa, nasilja, magičnega realizma in puščavskega peska; vpliv Paula Verhoevna in Davida Cronenberga je prenesla v lezbični kanon in spotoma ustvarila neonoirovsko klasiko, ki enkrat za vselej redefinira žanrski stereotip "fatalne ženske".

Recenzija Krvi moje ljubezni.

3. Dejanja usmiljenja (Kinds of Kindness, r. Yorgos Lanthimos)

Kritiki se ponašajo s tem, da raje kot mainstreamovsko produkcijo in blockbusterje promovirajo samosvoj, drzni avtorski film; prav tako radi pojejo slavospeve prvemu možu "grškega čudaškega vala", Jorgosu Lantimosu. Kako je lahko torej njegov novi celovečerec, posnet manj kot leto dni po megauspešnici Nesrečna bitja, tako v celoti spolzel iz kolektivne zavesti? Najbrž zato, ker radikalnost in teater absurda, h katerima se vrača režiser, nista v skladu z razredčeno različico odbitosti, ki so nam jo ponudili njegovi novejši "hollywoodski" filmi. V Dejanjih usmiljenja na kup zbere svojo staro bando (Emmo Stone, Jesseja Plemonsa, Willema Dafoa in druge) in jih v treh poglavjih filmskega triptiha postavi v različne vloge. V prvem delu vse nitke protagonistovega življenja vleče njegov sadistični vodja; v drugem je možak prepričan, da je njegovo ženo zamenjala dvojnica; v sklepnem spremljamo člana seksualnega kulta na lovu za izbrancem, ki lahko ljudi vrača od mrtvih.

Film ludistično zavrača vse premise realizma; iz suhoparnih replik protagonistov je izginila kakršna koli intonacija ali čustvo. Liki s komično monotonostjo preigravajo svoje predstave udinjanja višji (Božji) sili in trpijo posledice svojih transgresij in nepokorščine sadistični avtoriteti. Ironično naslovljena Dejanja usmiljenja živijo na presečišču vsakodnevnega življenja in umetnosti performansa, še vedno pa v prepoznavno (lantimosovsko) sterilnem in krutem svetu. "Dejanja usmiljenja" so prav to, česar od Boga nikoli ne dobimo, je kruta poanta tega enigmatičnega filma, ki že sam po sebi predstavlja rahlo mazohistično gledalsko izkušnjo podreditve.

2. Brutalist (The Brutalist, r. Brady Corbet, Velika Britanija, 2024).

Tretji celovečerec Bradyja Corbeta je neverjetno velikopotezna, obenem pa detajlirana drama o priseljenski izkušnji v Ameriki. Epskih 215 minut (s petnajstminutnim odmorom na sredini) posvetimo tridesetletnemu obdobju, enemu monumentalnemu arhitekturnemu projektu in počasnemu razkroju ameriškega sna. Adrien Brody je sijajen kot Lázsló Tóth, genialni madžarsko-judovski arhitekt, ki je v domovini preživel koncentracijsko taborišče, nato pa brez prebite pare in brez družine pristal na ameriških tleh. (Lahko vam prihranim brskanje po Wikipediji: Lázsló Tóth je izmišljena oseba na podoben način, kot je bil izmišljen Charles Foster Kane – v njem je toliko detajlov resničnih biografij in lastnosti izpričanih posameznikov, da bi zelo lahko bil dejanska zgodovinska osebnost.)

Nova domovina Tótha v hipu izpljune in prežveči; Evropejec životari v primežu brezposelnosti, brezdomstva in odvisnosti, dokler ga iz blata ne potegne benevolentni mecen, bogati industrialist Harrison Lee Van Buren (Guy Pearce) in ga zadolži za gradnjo orjaškega kompleksa (knjižnice, cerkve in skupnostnega centra) v Pensilvaniji. Tóthova (brutalistična) vizija je za okolico "grda": ogromne betonske kocke, dolge in ozke sobe, skozi redko posejana okna pa svetloba posije le enkrat na dan. Arhitekt je v nenehnem konfliktu z gradbinci, ki ne razumejo njegove utilitarne izčiščenosti. Njegova arhitektura je predmet posmeha, razvrednotena, spregledana – njegova arhitektura je torej celo brutalistično gibanje v malem.

Tudi Corbetov film sam po sebi je minimalističen in precizen: vedno znova se vrača k ideji ameriškega sna, ki je dosegljiv samo za ljudi, kakršen je Van Burren – pogoltne parazite, ki se morajo v odsotnosti kakršne koli duhovne širine prisesati na tuje ideje. Za umetnike, sanjače in outsiderje, pa naj bodo še tako briljantni, bo ameriški sen vedno samo to – sen. Drugače povedano: ameriški kapitalizem poganjata delo in ustvarjalnost priseljencev, ki jim je duše izpila gonja za nedosegljivim uspehom. Tóthov odpor do tega, da bi ga okolica pregnetla ali prisilila v kompromise, je goreče srce tega monumentalnega filma, ki je nastal zunaj studijskega sistema, a gladko zasenči večino bombastičnih epopej zadnjega desetletja.

1. Popolni dnevi (Perfect Days, r. Wim Wenders, Japonska, 2023).

Gotovo se bo komu zdelo antiklimaktično, da je "film leta" tega izbora naslov z letnico nastanka 2023, ki je v naših kinematografih gostoval januarja letos – a Wendersova hvalnica vsakdanjemu življenju je tiste vrste umetnina, ki s človekom ostane še dolgo.

Narava samotarskega življenja in osamljenosti je pogosta tema umetnosti, Wim Wenders pa je eden od redkih cineastov, ki se take samotne eksistence, kot jo živi njegov Hirajama (Kodži Jakušo), ne boji – samota zanj ne pomeni odsotnosti prijateljev, partnerice ali družine, samota je priložnost, da brez vnaprejšnjih predsodkov spletemo globoke in pomenljive vezi s svetom okrog sebe.

Introvertirani Hirajama dela kot čistilec javnih stranišč v Tokiu; skozi mesto se giblje z vestnim profesionalizmom in v popolni anonimnosti. Wenders z dokumentarno rigoroznostjo spremlja njegovo vsakodnevno rutino – od tega, kako si zjutraj pristriže brke in zalije lončnice, do tega, kako pedantno pometa, briše, razkužuje in lošči tehnološko napredna javna stranišča Tokia. V kombiju, s katerim se prevaža v službo in iz nje, si iz starega kasetofona predvaja glasbo Patti Smith, Velvet Underground in Otisa Reddinga (in ... tudi Reedov Perfect Day). Ob večerih pred spanjem prebira Faulknerja in včasih ob knjigi zakinka. V trenutkih zatišja ima čas, da kontemplativno opazuje svet okrog sebe: ljudi, ki se družijo v parku, igro senc in svetlobe na pločniku, bujno krošnjo drevesa, pod katerim sedi.

Wenders se k sreči izogne pasti, da bi pokroviteljsko poveličeval preprosto življenje "malega človeka"; v Hirajami slutimo tudi tiho bolečino zaradi izkušenj, ki mu jih življenje ni namenilo. Na lastno pomanjkanje bližnjih odnosov ga opominjata tako ekstrovertirani mladi sodelavec Takaši (Tokio Emoto) kot tudi srečanje z odtujeno sestro Keiko (Jumi Aso). Kljub temu pa je Popolni dnevi krepčilen, izjemno humanističen in nežen film, tudi po zaradi velikega Kodžija Jakuše v glavni vlogi – ta je tako naravna, da je zelo lahko pozabiti, da gledamo "nastop" v filmu. V srčiki njegove stvaritve je refleksija o življenju, okleščenem do golih osnov in s tem do esencialnega.

Recenzija filma Popolni dnevi.