Scenarist in režiser Drew Hancock je v izhodišče Sopotnice postavil zanimiv koncept: gledalcem, ki jim je popkultura privzgojila zelo zdrav strah pred roboti z umetno inteligenco (ni se treba vračati do Terminatorja, Matrice ali Vesoljske odiseje – še pred kratkim nas je s svojim robotskim plesom strašila M3gan), bi rad približal zorni kot morilskega stroja, podobno, kot je to storil Alex Garland v kultni Ex Machini. Poanta tako ali tako ni nova: resnična nevarnost ni Frankensteinova pošast, ampak nori znanstvenik, ki jo je ustvaril. Za piko na i je Sopotnica tudi satira na račun samozadovoljnih, a boleče povprečnih moških, samooklicanih tehnoloških genijev, ki se počutijo upravičene do vsega, vključno s partnerico, ki ustreza njihovim nemogočim standardom.

Iris (Sophie Thatcher) je v svojega fanta Josha (Jack Quaid) tako zelo zaljubljena, da vsak trenutek dneva posveča tuhtanju, kako bi ga osrečila; počuti se kot najsrečnejše dekle na svetu, ker je našla ljubezen, kakršno sicer srečamo samo v romantičnih romanih in filmih. Tudi Iris se zdi kot lik iz pravljice: malce naivna, a neverjetna lepotica, zasanjano vdana in ljubeča. (Ni naključje, da deluje kot ženski lik, ki ga je napisal moški.) Ko se za konec tedna odpravita k njegovim prijateljem v odročno kočo v naravi, ima Iris tremo – čuti namreč, da je Josheva najboljša prijateljica Kat (Megan Suri) ne mara pretirano. Stvari se še dodatno zapletejo, ko Iris jutro po zabavi v zasedi pričaka in skuša posiliti Katin veliko starejši, sluzavi ljubimec, ruski mafijec Sergej (Rupert Friend). Iris v samoobrambi reagira odločno in nasilno: Sergej bo z nožem v vratu izkrvavel na plaži.

Sledijo kvarniki za zaplet Sopotnice.

Prvo veliko presenečenje filma ni v tem, da se Iris okrvavljena opoteče nazaj v hišo: presenečenje je v tem, da jo Josh že v naslednjem trenutku z enim samim ukazom "izklopi". Je Iris hipnotizirana? Ne, izkaže se, da je dekle v resnici "ljubezenski robot" (Kat je bolj vulgarna: fukbot), stroj, programiran posebej zato, da (u)streže Joshu. Iris je simulacija ženske, ki Joshu, fantičku v odraslem telesu, omogoči, da se igra resno zvezo, ne da bi moral vanjo vložiti kakršno koli delo. Namesto tega je Irisine nastavitve shekal tako, da se na nevarnost odzove z morilskim nasiljem, in jo nato kot vabo nastavil Rusu. Načrt je bil, "pokvarjeno" robotko okriviti za tragično smrt, medtem ko si drugi prijatelji razdelijo Sergejevo premoženje iz sefa. Na (njihovo) žalost so preveč butasti in nesposobni, da bi to lahko gladko izpeljali; po svoji neučinkovitosti na trenutke spominjajo na like iz filmov bratov Coen.

Rdeča nit zgodbe tako postane vprašanje, kako se bo Iris naučila samostojno uporabljati aplikacijo svojih možganov in se izognila temu, da bi jo njen kretenski fant – ki ga še vedno ljubi, ker je tako sprogramirana – izklopil in ponastavil. Primerjave z Maeve v seriji Westworld se ponujajo kar same: v obeh primerih robotka v roke dobi kontrolno tablico, na kateri lahko svoje značajske lastnosti prilagaja z drsnim menijem. (Resignirani vzdih "Oh, Josh", ki uide Iris, ko ugotovi, da je njeno inteligenco nastavil na negrozečih 40 %, ostaja najbolj duhovita replika v filmu.)

Sophie Thatcher je nedavno nase opozorila v grozljivki Heretik: v obeh primerih igra žensko, ki bo morala preseči svojo programiranost (v Heretiku je to verska indoktrinacija) in prisluhniti samoohranitvenemu nagonu, če hoče preživeti. Thatcher je kos vsem različnim "nastavitvam" Iris, s katerimi se poigrava film, od topoumne dobrovoljnosti do premočrtne agresije, ki spominja na Terminatorja; igralko brez dvoma čaka kariera onkraj razmeroma nišnega polja grozljivk. Tudi Jack Quaid je učinkovit; že v franšizi Krik je dokazal, da obvlada lik na videz neškodljivega piflarja, ki za masko lažnega feminizma in dobronamernosti skriva brbotajočo zamero do sveta, ki ga po njegovi presoji ne ceni dovolj.

Sopotnica hoče biti v prvi vrsti metareferenčen, zabaven in ne pretirano globok film, obenem pa noče biti samo še ena zgodba o spopadu med zlobno tehnologijo in ranljivim človekom; prav tako ni samo satira o misleči sekslutki, ki se bo maščevala patriarhatu. Pozornost raje preusmeri na to, kakšna vrsta človeka bo pripravljena v boju za nadvlado nad soljudmi kot orožje uporabiti robote; ob tem se zelo očitno navezuje na motiv Stepfordskih žena. Olivia Wilde je s srhljivko Ne skrbi, draga na podoben način razmišljala, kako daleč bodo pripravljeni iti nekateri moški, ko jih bo ideja emancipacije njihovih žena začela preveč ogrožati. V obeh filmih si negotovi moški zgradijo idealne (beri: pohlevne) ženske, pa naj bo to s pomočjo tehnologije ali pa lobotomije. Prestop na stran robotov v primeru Sopotnice pomeni upor proti mediokriteti incelov, ki hočejo okriviti ženske za to, da ne morejo dobiti zmenka.

Obstaja seveda tudi druga plat iste medalje: bi lahko Sopotnico brali kot apologijo umetne inteligence? Bi bilo paranoično sklepati, da ni naključje, da smo ravno v času tektonskih premikov v rabi UI-ja v zabavni industriji dobili film z robotom kot edinim pozitivnim likom in nezgrešljivo poanto, da si ta robot zasluži enake pravice kot ljudje?

V izhodiščni premisi odnosa med Joshem in Iris je potencial, zgodbo zapeljati v resnično nelagodne in odbite smeri – a Hancock se iz znanstvenofantastične srhljivke hitro preusmeri v akcijsko dogodivščino; zdi se, kot da si ne upa zares staviti niti na satiro niti na grozljivko in raje ostaja v varnih parametrih velikega studijskega filma. To je tudi tista lastnost, ki ga – poleg rožnate, manično dobrovoljne barvne palete – najbolj druži z megauspešnico Barbie.

Sopotnico nam prodajajo pod geslom "od istih bolnih ljudi, ki so vam dali Svojat (Barbarian, 2022)" – producent je namreč Zach Cregger, ki je Svojat režiral. A če se je Svojat na provokativen način dotaknila pasti novodobne moškosti, pa je Josh v Sopotnici skrajno enodimenzionalen in banalen zlikovec; njegovo pomanjkanje empatije in celo sadizem proti koncu nista za gledalca nobeno presenečenje več.

Sopotnica niti z vsem svojim citiranjem motivov in referenc nikoli zares ne nadgradi svoje konceptualne premise in ne doseže praga novodobne "privzdignjene", družbenokritične grozljivke, za kakršno je sinonim Jordan Peele.

Ocena: 3,5