Grška mitologija je ekspanzivna, večplastna mreža med seboj prepletenih zgodb, ki naj bi človeku pojasnjevale njegov prostor v svetu in pomen bivanja – a kaj, ko so v očeh sodobnega bralca mitološke zgodbe pogosto bodisi rigidne in nedostopne ali pa nerelevantne za življenje v 21. stoletju. Na tem mestu vstopi Charlie Covell s serijo Kaos, ki jo je produciral pretočni velikan Netflix in ki si zastavlja vprašanja o tem, s kakšnimi zgodbami osmišljamo svoj obstoj in kdo v teh zgodbah v resnici vleče vse niti.
Po trenirkah, stacionarnih telefonih in škatlastih televizorjih sodeč se Kaos odvija nekje na vrhuncu glomaznih ekscesov osemdesetih let. Popelje nas na novodobno Kreto, kjer starogrški bogovi živijo, če že ne med smrtniki, pa vsaj tik nad njimi na Olimpu. Ta je bolj kot najvišji grški gori podoben Beverly Hillsu, njegovi prebivalci pa so bližje razvajenim, sitnim bogatašem kot omnipotentnim božanstvom.
Poznavanje antičnih mitov ni obvezen predpogoj za razumevanje Kaosa, je pa toliko bolj zabavno, če razumete, zakaj je novodobni Orfej rock zvezdnik in Dioniz nepoboljšljiv žurer, zakaj ima Meduza okoli glave ovito ruto in zakaj Zevs ves čas omenja svoj "težaven" odnos z očetom. (Če prištejemo še seriji Dobra znamenja in novo priredbo Percyja Jacksona in olimpijcev, bi morda lahko rekli, da smo priča mikrotrendu revizionističnih interpretacij različnih mitologij.)
Kaos se z izročilom igračka na ikonoklastičen, na trenutke nedosleden način, ki bi resne akademike najverjetneje spravljal ob živce – pred gledalca natrosi zametke velikih idej o koruptivni naravi moči, ki jih potem nima časa poglobljeno raziskati. To pomanjkanje globine serija spretno prikrije z impresivno igralsko zasedbo, črnim humorjem in obilico porogljivega sarkazma, zaradi česar je vseh osem delov zelo lahko pogoltniti na mah.
"Pesem mi, Muza, zapoj, o možu, ki mnogo je blodil ..." Če je Homer Odisejo začel z epu primerno bravuro, pa nas v Kaos vpelje veliko bolj prizemljen pripovedovalec. No, če smo natančni, ni prizemljen, ker binglja s pečine. Vklenjeni Prometej (Stephen Dillane) predstavi lik Zevsa (Jeff Goldblum), "neizmernega prasca", ki se v kičasti vili na Olimpu vdaja svojim najpritlehnejšim vzgibom: malenkostnemu ljubosumju, maščevalnosti in nevrozam. Nevzdržno nadležen, muhast in aroganten? Absolutno. Krut, maščevalen in neusmiljen? To se bo pokazalo pozneje.
Jeff Goldblum je v zadnjih letih v popkulturi začel poosebljati nekakšen arhetip ležernega, libidinoznega, vpadljivo oblečenega ekscentrika, kar igralec s pridom izkoristi za lik karizmatičnega Zevsa. Bojda je vlogo najprej dobil Hugh Grant, a se je moral zaradi križanja urnikov seriji odpovedati. V retrospektivi si je v vlogi Zevsa skoraj nemogoče predstavljati kogar koli razen Goldbluma, pa čeprav mu na podlagi njegove persone ne bi ravno pripisali težav s samopodobo. Kakor koli že, Zevs ni samo narcisoiden trinog, je tudi negotov in paranoičen bog. Na čelu je našel novo gubo, in v kombinaciji z vse pogostejšim nespoštovanjem, ki ga kažejo smrtniki, to v njegovih očeh lahko pomeni samo eno: starodavna prerokba, ki napoveduje padec bogov, se bo vsak hip udejanjila.
Vsevedni pripovedovalec Prometej je gledalcu medtem že potrdil, da se bo zgodilo točno to. Mitološki stvaritelj človeškega rodu, ki mu orel na tisti pečini vsak dan znova kljuva jetra, je bil nekoč Zevsov tesen prijatelj – a mu je nepokorščina prvemu med bogovi prinesla večno kazen. Nič čudnega ni torej, da Prometej navija za Zevsov padec, ki pa se ne bo zgodil kot zarota nižjih bogov. Omogočili ga bodo, tako vsaj navaja prerokba, trije stranski liki mita, ki se še ne zavedajo svojih vlog v širši sliki vesolja.
Prva med njimi je Evridika (Aurora Perrineau) – bližnji jo kličejo Riddy – ki si na dan, ko jo spoznamo, končno prizna, da ni več zaljubljena v svojega moža Orfeja (Killian Scott). Druga je Ariadna oz. Ari (Leila Farzad), hčerka kretskega predsednika Minosa (Stanley Townsend); mama in lastna vest ji ne pustita pozabiti, da je še kot dojenčica v spanju zadušila svojega dvojčka Glavkusa. Tretji del usodne enačbe bo Kenej (Misia Butler), transspolni mladenič, ki se je rodil kot Amazonka in bil zaradi svojega spola tudi umorjen; zdaj biva v podzemlju, kjer umrlim pomaga prečkati reko pozabljenja Leto in stopiti v novo življenje.
Kaos je, v duhu starogrške mitologije, razsežna sestavljanka različnih zgodb, ki posodablja, prireja in kolažira delce znanih legend. Cela starogrška zasedba bogov, polbogov in junakov tako dobi nove preobleke: Kasandra (Billie Piper) je razcapana, marginalizirana samotarka, ki jo je to, da nihče ne posluša njenih prerokb, prignalo na rob razsodnosti. Dioniz (Nabhaan Rizwan), eden od sinov, ki so jih Zevsu rodile smrtnice, je zadrogiran "nepotistični froc", ki kuha zamero do očeta in mačehe Here (Janet McTeer), češ da ga ne jemljeta resno. Zevsov brat Had (David Thewlis) je skupaj z ženo Perzefono (Rakie Ayola) na čelu Podzemlja, ki je še najbolj podobno suhoparnemu, birokratskemu labirintu. In tako dalje. Posameznih likov z različnimi usodami je toliko, da traja kar nekaj delov, preden se začnejo zgodbene niti med seboj zares povezovati. Kadar je zgodbe preveč, da bi jo lahko pokazali, se scenarij nasloni na berglo v obliki Prometejeve naracije. Guy Ritchie bi bil navdušen nad tem, kolikokrat mora serija prebiti četrti zid in gledalcu pojasniti, kaj se dogaja.
Ko začnejo naši človeški protagonisti počasi razumeti, kako so njihove usode med seboj povezane, se jim začenja svitati tudi ultimativno spoznanje: bogovi so vsemogočni, ne pa tudi dobrohotni – še več, za ljudi je večini med njimi popolnoma vseeno. Ste morda pozabili, da antični mit ni samo posmeh božji zmotljivosti in napakam, ampak tudi kruta lekcija življenja?
Od tod je le še korak do spoznanja, da so vendarle prav smrtniki tisti, ki bogovom dajejo moč (scenarij Charlieja Covella to interpretira na zelo dobeseden način). Prva sezona Kaosa se stopnjuje proti kataklizmičnemu preobratu, do katerega na koncu ne pride; prva polovica sezone je bila bolj ali manj posvečena samo vpeljevanju novih likov. Če nadaljevanke pri Netflixu ne bodo podaljšali še vsaj za eno sezono, se bo zaradi te okrnjenosti slabo postarala.
Kaos je zaenkrat bolj kot zaokrožena celota zmes zabavnih domislic in vizualnih gegov, podkrepljena z eklektično, prominentno izpostavljeno glasbeno podlago (Dire Straits, ABBA, The Kills, Anna Calvi, Fatboy Slim, David Bowie ...), zaradi katere je vse skupaj na trenutke podobno videospotu. Kljub temu si ne morem kaj, da me ne bi zanimalo, kako bi z vsemi žogicami, ki so ostale v zraku, žonglirali v naslednjih sezonah. (Zevs ima še ogromno drugih otrok poleg Dioniza! Kam so izginili? Kako bi se v revizionističnem duhu lotili zgodbe o Ledi in labodu? Kje se skriva lovka Atena?) Na srečo je mit skoraj neizčrpna scenaristična zakladnica, pod Kaos pa je podpisana ekipa z ogromno domišljije.
Ocena: 4,5
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje