Ameriški cineast Ti West, ki ustvarja predvsem v polju grozljivke (The House of the Devil, The Inkeepers), je pred dvema letoma zagnal sago, ki se je drži vzdevek "trilogija X" in ki se sprehaja skozi tri različna poglavja 20. stoletja: leta 2022 smo dobili slasher X, postavljen v 70. leta, še istega leta nato predzgodbo Pearl, ki se vrača v čas prve svetovne vojne, in ravnokar še MaXXXine, sklepni film, ki ga zaznamuje neonski kič osemdesetih. Trilogija, ki je vse svoje dele nanizala v pičlih dveh letih, kaže številna znamenja kulta v nastajanju: gotovo ne škodi, da je nastala pod okriljem referenčne produkcijske hiše A24 in da Tija Westa stroka že primerja s Quentinom Tarantinom (Bilo je nekoč ... v Hollywoodu); oba režiserja namreč fascinira tema Hollywooda, industrije sanj in vseh, ki so z njo obsedeni.

Westova trilogija je na prvi pogled trojček slasherjev, a v resnici obravnava veliko kompleksnejšo temo: nebrzdano, fanatično ambicijo, ki jo filmska industrija samo še podpihuje in ji daje morilski razmah. Nasilje je v Westovi viziji tudi manifestacija neuresničene, potlačene spolne sle.

Trilogija X je prežeta z referencami na zgodovino filma, pa naj gre za trop "psihotične babice" (spomnimo se samo klasike Kaj se je zgodilo z Baby Jane?) ali pa za lik otroške filmske zvezde iz zlatih časov Hollywooda, kakršni sta bili Judy Garland in Elizabeth Taylor.

V vseh treh filmih ima glavno vlogo Westova muza in sodelavka, Mia Goth: v X-u je ambiciozna mlada pornoigralka Maxine Minx, a tudi prastara, morilska kmetovalka Pearl, ki Maxine in njeni druščini streže po življenju. V Pearl nato razvije predzgodbo psihopatske naslovne junakinje in se v MaXXXine vrne kot Maxine, zdaj vzhajajoča zvezda Hollywooda in ne več "samo" pornografije. Trilogija je kariero Mie Goth, ki je bila že prej ljubljenka neodvisnega filma, prestavila v višjo kariero in jo potisnila v mainstream: Marvel jo je rekrutiral za novo priredbo vampirske klasike Blade, Guillermo del Toro pa za svojo reinterpretacijo Frankensteina.

Največji oboževalec: Martin Scorsese
Izpričani Westov oboževalec je tudi veliki Martin Scorsese; nanj je vtis naredilo predvsem to, da vsak od filmov pooseblja drug tip grozljivke. X je slogovno bolj ali manj klasičen slasher iz sedemdesetih, Pearl je melodrama v zasičenih barvah, kakršne so snemali v petdesetih, MaXXXine pa, tako Scorsese, "portret Hollywooda v osemdesetih – žaltavega in obupanega". "To so tri med seboj povezane zgodbe, umeščene v tri različna poglavja filmske zgodovine, ki nastavljajo zrcalo širši kulturi," je Scorsese prispeval za nedavni portret Westa v The New York Timesu. V filme, ki so prežeti s tremi zelo specifičnimi estetikami preteklosti, je West vpletel večna vprašanja o naravi človeških želja in stremljenj. Prav tako je novo življenje vdahnil v žanr metagrozljivke, ki z neštetimi nadaljevanji Krika in epigonskih filmov že nekaj let bolj životari kot pa cveti.

Sledijo manjši kvarniki za vse filme v trilogiji X.

Maxine Minx, avtobiografski lik?
West, ki je odraščal v mirnem predmestju Wilmingtona v Delawaru, je k scenariju za trilogijo X sedel po petih letih dela za televizijo; bil je utečen in precej iskan scenarist za 11 različnih serij; rutina tega dela je bila preprosto lažja kot nenehno stikanje za sredstvi za financiranje lastnega filma. Ko se je lotil pisanja, se je torej moral vprašati, kaj je tisto, kar ima v življenju najraje – in izkazalo se je, da ima najraje na svetu ravno filme. In tako se je rodila zgodba o dekletu, ki ga je spominjala nase v mladih letih – o dekletu z velikimi sanjami o zvezdništvu in karieri v šovbiznisu. Že res, da Maxine, v nasprotju z mladim Tijem, snema porniče, a skupno jima je to, da sta za uspeh "pripravljena narediti, kar je pač treba". Ko se peripetija odvije po svoji krvavi logiki, bo kalvarijo edina preživela ravno punca z mantro "Ne bom sprejela življenja, kakršnega si ne zaslužim": Maxine bo njena ambicioznost rešila življenje.

Prvi je leta 2022 v kina prispel kronološko sredinski film, X. Kritiki ga niso mogli prehvaliti, komercialno je bil drugi najdonosnejši neodvisni film leta (takoj za oskarjevskim zmagovalcem Vse povsod naenkrat). West ga je v času pandemije posnel na Novi Zelandiji, edinem kotičku sveta, kjer filmska industrija ni bila popolnoma ustavljena. Takoj, ko je padla zadnja klapa, se je lotil tistega filma, ki mu je nato resnično spremenil kariero, predzgodbe o izvoru pošasti, Pearl. (Scenarij je napisal med obvezno dvotedensko karanteno ob pristanku na otoku.)

Po besedah Mie Goth ji je idejo za podaljšanje sodelovanja predstavil takole: "Če smo že rinili vse do Nove Zelandije in zapravili ves ta denar in ogromno energije, da smo ekipo in opremo spravili sem, zakaj ne bi posneli še enega filma?" Z režiserjem sta med pripravami na snemanje analizirala "težje", "ostrejše filme", na primer Von Trierjevo Plesalko v temi. Nastali film Goth vidi kot križanca med Plesalko v temi in Čarovnikom iz Oza. Posnet je namreč v tonu potencialne melodrame in v zasičenih barvah, ki aludirajo na opus Douglasa Sirka, a ne učinkujejo kot parodija. Verjetno zato, ker je Mia Goth tako človeško in nazorno podala osamljenost in obup svoje junakinje, da se je dalo poistovetiti celo s sociopatsko serijsko morilko. (Zanimiv detajl je, da je West najprej predlagal črno-beli film, a je imel studio A24 takrat na koledarju že nekaj takih projektov in nad idejo niso bili navdušeni. To je še dodatna ilustracija tega, da je West znal spontano prilagoditi svojo vizijo in nepredvidene ovire uporabiti v svojo korist.)

V času okrog premiere Pearl na beneškem filmskem festivalu je West tvegal še s predlogom za sklepni film, ki bi trilogijo zašpilil. Njegov koncept za MaXXXine je predvidel, da bo film stal več kot X in Pearl skupaj, in bo prvi od treh, ki se naposled dogaja v Hollywoodu, predmetu vseh Maxininih sanj in njene obsesije. Vodilna tema in ključna lastnost protagonistke sta še vedno brezkompromisna ambicioznost in gonja za uspehom.

V kakšnem vrstnem redu se je trilogije smiselno lotiti?
Če po prebranem načrtujete filmski maraton, namesto kronološkega sosledja predlagam vrstni red, po katerem so filmi prihajali na velika platna. Prvi je po tej logiki X, ljubezensko pismo horrorju Tobeja Hooperja: vpliv Teksaškega pokola z motorko je nezgrešljiv, poznavalce pa bo spomnil tudi na Hooperjevo aligatorsko štorijo Eaten Alive. Ton nakaže že uvodni prizor: krvava zmešnjava povožene krave, ki je svoje ubogo drobovje pljusknila po razbeljenem asfaltu; ni treba biti genij, da razumeš, da to ni zadnje razparano truplo, ki ga bomo videli. Seveda pa se tega ne zaveda peterica nadobudnih filmarjev, ki v Teksas potujejo snemat "Poljedelčevo hčerko", amaterski pornofilm, ki pa bo umetnost, kot vztraja snemalec RJ (Owen Campbell).

Producent Wayne (Martin Henderson) je zato najel razpadajoč skedenj sredi žitnega polja; prave narave projekta raje ni omenjal priletnemu lastniku posesti Howardu (Stephen Ure), ki v bližnji hišici živi s svojo ženo Pearl. Ko se ekipa loti svojega žgečkljivega dela, jih iz teme zunaj ves čas spremlja par starih, prežečih oči. Situacija se na vse mogoče predvidljive in nepredvidljive načine seveda krvavo zaplete. X je film, ki razume potencial stopnjevanja nelagodja: vemo, kaj se mora zgoditi, nikoli pa tudi, izza katerega vogala in na kakšen način bo nevarnost udarila. Film je na trenutke problematičen v tem, da stara telesa predstavlja kot gnusna in strašljiva sama po sebi, a v sklepnem junaku pokaže dovolj empatije do glavnih pošasti, da bi človek skoraj posumil, da ima X mehko srce.

Preden je bila Pearl (Mia Goth) predpotopna norica z vilami in neverjetno aktivnim libidom, je bila mlada nevesta z vilami in neverjetno aktivnim libidom, nas poduči predzgodba Pearl, postavljena v leto 1918. Pearl sredi teksaškega zakotja živi z nepokretnim očetom in gospodovalno materjo, ki jih je iz strahu pred špansko gripo odrezala od sveta. Dekle, ki jo navznoter razjeda hrepenenje po pobegu od provincialnega dolgčasa, se ponoči odkrade od doma in se zateče v kino; tam ji pot prekriža flirtajoči projekcionist (David Cornswet), ki podpihuje njene sanje o zvezdništvu in plesni karieri. Lokalna cerkvena skupnost namreč pripravlja potujočo predstavo in z avdicijo išče mlade plesalke – Pearl ima torej eno samo pravo priložnost, da se prebije v "posel". In ko ji spodleti ... No, razočaranja ne prenaša najbolje.

Film, ki že konceptualno ni slab, je odličen predvsem po zaslugi sijajne, večplastne slike neuravnovešenosti, ki jo izriše Mia Goth. V enem trenutku je naivna, nemočna disneyjevska princeska, v naslednjem ji iz oči sije psihopatska, morilska sla; njeno najnevarnejše orožje je njen zamrznjeni, široki nasmešek. Prepletenost dveh diametralno nasprotnih osebnosti v Pearl se po srhljivosti lahko kosa z vsakim serijskim morilcem iz kanona Fincherja ali Hitchcocka. Mia Goth je oblikovala lik serijske morilke, za katero je zelo lahko navijati: ko se poda na svoj krvavi obračun, je v resnici lahko razumeti, kaj vse jo je potisnilo čez rob.

S tretjim filmom, MaXXXine, bomo uro zavrteli naprej v leto 1985: minilo je dobrih pet let, odkar je Maxine Minx kot edina preživela očividka zbežala s prizorišča pokola na odročni kmetiji v Teksasu.

Njena zagnanost ni niti slučajno usahnila; trenutno se trudi prebiti v "resne" filme. A čeprav misli, da je krvavo preteklost pustila za seboj, preteklost ni opravila z njo. Maxinina ... khm, maksima, da "je pripravljena narediti, kar koli je pač treba", bo postavljena na hudo preizkušnjo. Neznani psihopatski morilec namreč začne desetkati njene najtesnejše prijatelje, Kalifornija pa je tudi sicer v primežu strahu pred zloglasnim (resničnim) serijskim morilcem, ki ga mediji kličejo Night Stalker, Nočni zalezovalec. Vse skupaj samo še dodatno podžiga plamene "satanske panike", zaradi katere verski skrajneži protestirajo pred vhodi v filmske studie in zabavni industriji pripisujejo satanistične zarote. Maxine ima točno en konec tedna na razpolago, da reši "težavico" s serijskim morilcem; v ponedeljek se namreč začne snemanje filma, pri katerem ji nepopustljiva režiserka (Elizabeth Debicki) ne bo odpuščala napak in raztresenosti.

Sklepni film trilogije je tako metagrozljivka, stiliziran slasher in ravno prav nepričakovan zaključek protagonistkinega zgodbenega loka. Če smo že v X-u poudarili, da Maxine ni samo žanrski trop "poslednjega dekleta", pa tudi ne enodimenzionalna psihopatka, MaXXXine to isto ambivalentnost privije do konca. Pred nami je neizprosna, ledeno hladna – in vedno oborožena – antijunakinja, ki se mora soočiti z veliko bolj iztirjenim zlikovcem, kot je ona sama.

Mia Goth ustvari lik, ki je enako ganljiv in strašljivo nasilen, ki je dovolj konsistenten, da ga spremljamo skozi tri filme, a je kljub temu vsakokrat drugačen. Ti West je posnel, če smem uporabiti kliše, ljubezensko pismo filmski umetnosti, ki je dovolj izvirno, da ne zavijamo z očmi ob avtorjevih nedavnih namigih, da "ima morda zametek ideje za nadaljevanje".