Craven, ki je eden izmed najbolj zaslužnih avtorjev popularizacije sodobnega žanra grozljivk v 70. in 80. (Nočna mora v Ulici brestov, The Hills Have Eyes, The People Under the Stairs) ter preporoda v 90. s trilogijo Krik, v zadnjih letih predaja štafeto mlajši generaciji, ki kot po tekočem traku snema predelave vseh preteklih, ne samo Cravenovih uspešnic. Videli smo že oba dela filma Opazujemo te (The Hills Have Eyes) in zdaj Zadnjo hišo na levi, prihodnje leto pa je napovedana še Nočna mora v Ulici brestov.

Osebno nimam nič proti predelavam. Ne vidim pa smisla v njih, kadar so le bleda senca izvirnika, ki ga avtorji predelave (katerih glavni namen je dobiti nekaj zagotovljenih cekinov zaradi priljubljenosti izvirnika) več kot očitno niso razumeli ali pa jim zanj preprosto ni mar. Zato me je Zadnja hiša na levi prijetno presenetila, saj s premišljenim pristopom do scenarija in skrbno izbiro prepričljivih igralcev splava nad splošno povprečje (izstopata Sara Paxton in Garret Dillahunt). V bistvu gre za predelavo predelave, ker je že Cravenov "izvirnik" temeljil na švedskem (z oskarjem in zlatim globusom nagrajenem) filmu Jungfrukällan (1960) eminentnega Ingmarja Bergmana, ki je izhajal iz srednjeveške švedske balade Töres dotter i Wänge. Elemente pripovedi o skupini zlobnežev, ki se znesejo nad mladim dekletom, nato pa se nehote zatečejo v hišo njenih staršev, ki jo nato maščujejo, bi lahko našli v marsikaterem filmu.

Prikaz nasilja je neizprosen in dokaj realističen. Režiser Dennis Illiadis se izogiba klišejskim potokom krvi, kar naredi prizore samo bolj srhljive. To je eden tistih filmov, v katerem se gledalec ves čas sprašuje, kaj bi sam storil v podobnem položaju. Začutimo občutek brezupne nemoči ugrabljenih deklet sredi gozda, daleč od najbližjega soseda. Neprijetnost prizora spolnega nasilja se nepotrebno čezmerno stopnjuje z njegovo dolžino, čeprav niti ne pokaže več kot golih nog. Psihološka groza v drugi polovici me je spomnila na film Funny Games (2007), ki se podobno, a vendar bolj okrutno, poigrava z gledalci (oba zgodbi potekata v osamljeni hiši ob jezeru). Po drugi strani pa me ne bi presenetilo, če bi se mladi generaciji, vajeni tako imenovane "mučeniške pornografije" filmov Žaga in Hostel, zdel kar malo zadržan.
Ocena: +3; piše Uroš Šetina