Če je namreč ustanovitev Ilirskih provinc, kot v svoji knjigi Odbiranje iz preteklosti piše tudi Drago Rotar, pomenila uvajanje pridobitev sodobne meščanske družbe, ki je moralno slonela na razsvetljenskih uvidih, pa te pridobitve pri nas privrženstva niso dobile v širših družbenih plasteh, ampak so med francoskimi simpatizerji prevladovali predvsem izobraženci, reformno usmerjeni uradniki in večji trgovci. O skromni udeležbi Slovencev v skupini, ki bi jo lahko imenovali za intelektualno elito oziroma elito naprednih idej Ilirskih provinc, govorijo tudi podatki o zastopanosti Slovencev v prvi francoski prostozidarski loži v Ljubljani – prostozidarske lože so bile tedaj ena izmed središč napredne revolucionarne misli, nasprotni katoliški reakcionarnosti –, ki je pod imenom Lavantinska oljka delovala od leta 1807, torej je bila dejavna že pred dejansko ustanovitvijo Ilirskih provinc. V letih 1812/13 je bilo po podatkih, ki jih v svoji študiji Od Pohlinove slovnice do samostojne države navaja Peter Vodopivec, med skupno 50 člani 15 Slovencev; drugače zapisano: ob francoskih častnikih in uradnikih je bili v tej loži dejavnih še nekaj slovenskih uradnikov, pa še trije glasbeniki, lekarnar in notar.

Nasprotje koncept ov nation/patrie in états/monarchie
Ravno glede na ta model nacionalistične misli je bilo srečanje s Francozi posebnega pomena. Omogočilo je namreč tudi stik z drugim modelom nacionalizma, ki ga je uveljavila francoska revolucija in ki je temeljil na zasnovi družbene pogodbe. Njeni 'podpisniki' so bili svobodni državljani, ki so jim pripadale vse pravice človeka in državljana. Te je prvič normirala Deklaracija človeka in državljana, ki jo je francoska nacionalna skupščina sprejela 26. avgusta 1789. Tako je v 'začasnem ujetju' slovenskih dežel med francoski in nemški vpliv mogoče izpostaviti pravno in politično nasprotje oziroma opozicijo med idejo nation/patrie na eni strani in états/monarchie na drugi strani.

"Nemški misleci in 'misleci' so nacijo večinoma opredeljevali radikalno drugače: v njej niso videli skupka, izoblikovanega z nekakšno prostovoljno družbeno pogodbo in s prosto privolitvijo oziroma izbiro posameznikov, ki so se odločili za življenje v republiki, temveč nekakšno bitje (Wesen), ki se uveljavlja z nezavedno dejavnostjo neke hipotetične notranje sile oziroma domnevno naravnega in ljudskega nagona, povzetega v Herderjevem izrazu Volksgeist." (Rotar) Gre za ideološko nasprotni poziciji, ena je praktična, racionalna in pogodbena, druga abstraktna, emocionalna, idealistična in mistična. »Zagovorniki druge koncepcije so se tudi v Franciji ves čas uvrščali med nasprotnike pravne države, temelječe na človekovih pravicah, med nasprotnike republike in individualizma, med častilce zakoreninjenosti, antiintelektualce, ksenofobe in bojevnike za etično čisto Francijo.« (Rotar)

Tisti, ki sežigajo knjige, bodo sežigali ljudi
Treba je omeniti še eno tematsko področje, ki govori o tem, zakaj avstrijskim oblastem po porazu Napoleona in 'rekonstrukciji' srednje Evrope ni bilo težko znova ideološko zavzeti slovenskih dežel. Večinsko prebivalstvo namreč nikoli ni podprlo ločitve Cerkve od države oziroma, kot piše Vodopivec, čeprav Francozi niso posnemali cerkvene politike v Franciji in se niso bistveno oddaljili od jožefinskih izhodišč, s svojo politiko verske enakopravnosti in razmejevanja pristojnosti med državo in Cerkvijo, niso bili uspešni med ljudstvom. "Nasprotno: vrnitev Judov, ki so se, čeprav le posamično, spet pojavili na Kranjskem in Koroškem, ustanavljanje prostozidarskih lož (v Ljubljani, Trstu in Kopru), predvsem pa civilnopravni predpisi, ki so urejali civilno poroko in civilno vodenje matičnih knjig, so nezaupanje med prebivalstvom še povečevali." (Vodopivec)

Ob tem omenimo še besede Heinricha Heineja, enega od 'preroških' mislecev, ki je pozorno zasledoval vse izraze verske in vsake druge nestrpnosti in ki je z mislijo nanje tudi izrazil slutnjo velike nesreče v prihodnosti; njegove besede, ki se sicer navezujejo na Prusijo, namreč veliko povedo o razpoloženju v srednji Evropi v času restavracije po Dunajskem kongresu in obenem o razpoloženju, ki ga je v naših deželah zaznamovalo delovanje Katoliške cerkve in z njo povezanih dunajskih oblastnikov: "Tisti, ki je bil, pa čeprav v sedmem kolenu, potomec kakega Francoza, Juda, Slovana, je bil obsojen na izgon." In še: "Tisti, ki sežigajo knjige, bodo prej ali slej sežigali ljudi."

Katoliška reofenziva z 'orožji' misericordia, caritas in compassio
Francoska epizoda v slovenski zgodovini ni bila nikoli izbrisana iz slovenskega kolektivnega spomina, a že skoraj vzporedno z Ilirskimi provincami so potekali procesi, ki so preprečili, da bi se napredne ideje, ki so jih k nam zanesli Francozi, ki so – to je treba omeniti – Ilirske dežele obremenili z visokimi davki, saj province niso smele obremenjevati državne blagajne, dolgoročno uveljavile v ljudstvu. Kot piše Rotar, je že leta 1808 stekel proces verske prenove, ki se je še posebej vneto nadaljeval po letu 1814. "Katoliška restavracija sicer ni bila pohod križarjev in inkvizicije, ampak natančno premišljen in odmerjen pohod patosa in krščanske ljubezni zoper racionalnost, intelektualnost, izobrazbo, skepso in kritičnost, kar je bilo seveda tudi v interesu že dolgo ne več razsvetljene monarhije Franca I. /…/" (Rotar).

S svojimi temeljnimi idejnimi koncepti usmiljenjem (misericordia), sočutjem (compassio) in darežljivostjo (caritas) je katoliška fronta definirala nadzor nad emocionalnim in duhovnim življenjem ljudi, tako pa tudi njihovo pasivnost v političnem življenju. Vendar pa je treba poudariti predvsem nekaj; francoski vnos novih idealov ni bil jalov zaradi hitrega poraza Francozov ali zaradi ponovne katoliške ofenzive, pomembno je predvsem, da v srednji Evropi niti ni bilo dovolj izobraženih ljudi, da bi lahko sekularizirali državno upravo in izobraževalni sistem.