Na križišču Vie Senato in Corso Venezia, nasproti Armani Case in Spirito di Milano Princi, iz katerega diši po espressu in sveže pečenih briochih z vaniljevo kremo, je atelje Fornasetti.

Po videzu je še najbliže galeriji. Gre za atelje enega najplodnejših in ključnih italijanskih sodobnih oblikovalcev, enfánt terríbla iz milanske meščanske družine, ki je obesil na klin tako očetovo pričakovanje, da bo prevzel družinsko podjetje, kot šolanje na Akademiji Brera in kasneje na šoli za uporabno umetnost v Castello Sforzesco, prav tako v Milanu.

Šolska dogma je bila zanj preveč utesnjena, rigidna. Mladenič Piero Fornasetti, ki je začel resneje risati že pri desetih letih, ni razumel, zakaj ne bi smel risati tudi bolj organskih linij, kot je penis, ki ga je kasneje upodobil, tekajoč na nogah – iz dveh penisov, seveda.

Fornasetti je danes v svetu industrijskega oblikovanja pojem. Milanski slikar, kipar, notranji oblikovalec, graver in oblikovalec s svojimi umetelnimi kosi, prav vsi ročno izdelani v prestolnici Lombardije, še vedno vzbuja pozornost, kot jo je pred 70 leti.

V svoji karieri je oblikoval več kot 13.000 izdelkov, od okrasnih objektov do pohištva, pri čemer je naredil za tisti čas nekaj nepredstavljivega: antikvitete je združil s pogosto pronicljivo in hudomušno sodobno grafiko.

Ljubezen do kulturne dediščine, sveta domišljije ter igre kontrastov, ki so vodili Piera, je v filozofski narativi prevzel tudi njegov (očitno manj uporniški) sin, Barnaba Fornasetti - Piero Fornasetti je umrl v Milanu, 15. oktobra 1988.

Fornasettijev atelje v Milanu se razprostira v dveh nadstropjih, ki ju povezuje prozorno stopnišče, po katerem se vije dolga zelenkasta kača, ki na najvišjem nadstropju in simbolično malo "pod nebesi" grizlja prepovedni sadež.

Hoja po robu je bila tisto, kar je zanimalo Piera, pa četudi bi to pomenilo izgon iz paradiža.

Pri Fornasettiju ni srednje poti. Linije, barve in vzorci so prezentni, kosi dominirajo v prostoru. Pa naj je to ikonična in že omenjena omara Architettura trumeau, komoda s poslikavo kričečih rdečih ustnic in črnih pik v ozadju, stol z naslonjalom vijoličaste zimske kape s cofom ali tisti porcelanasti krožniki, h katerim še pridemo.

Piera Fornasettija ne bi bilo brez italijanskega arhitekta Gia Pontija. Že kot mladeniča ga je spodbujal in usmerjal na njegovi poti, tako da je leta 1951 končno razstavljal na devetem milanskem trienalu, kjer je predstavil že omenjeno kredenco Architettura trumeau ‒ trideset let kasneje je bila ta v dražbeni hiši Christie's prodana za 15.000 dolarjev, svojevrstni rekord tistega časa.

Bela omara s potiskom elementov iz renesančne arhitekture (ki jo z novim vzorcem izdelujejo še danes), je fuzija modernosti in antike, racionalizma in renesanse, arhitekture in oblikovanja ‒ tudi vzorci v letošnji jesensko-zimski kolekciji Louisa Vuittona iščejo navdih v podobah klasičnih antičnih kipov in Fornasettijevi Architetturi trumeau, upodobljeni na ročni torbici, svileni ruti ali srajci.

Piero in Ponti sta bila tandem, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja premikal meje v interierju. V tem sta bila tako prepričljiva, da so jima zaupali snovanje podobe igralnice v San Remu (1950), pa stanovanja v hiši Casa Lucano (1951), v kateri sta ustoličila svoj prepoznavni slog, in celo v čezoceanskih ladjah, kot je bila Andrea Doria (1952).

Ko te očara najlepši obraz sveta

A ključni trenutek v življenju tega eklektičnega ustvarjalca je bil, ko je leta 1952, istega leta, ko so prvič uporabili cepivo proti otroški paralizi, izumili roll-on deodorant in airbag, zagledal fotografijo Line Cavalieri. Kanon klasične lepote, kot je dejal sam Piero.

Na črno-beli podobi so bile še bolj izrazite velike oči in linije popolnega obraza te fatalne italijanske operne pevke, ki jo je Piero prvič upodobil v seriji Tema a Variazioni.

En obraz v brezštevilnih različicah poslikav na porcelanastih krožnikih, ki se jih je do danes nabralo že štiristo; pa najsi škilavo pogleduje na muho sredi nosu, nad ustnico vihti Dalíjeve brke, mežika z gubicami okoli oči, kaže piercan jezik z rokovsko poslikavo zvezde čez desno oko ali pa ima na glavo poveznjeno krono britanske kraljice.

Upodobljena je tudi kot moški, kot obraz nad venerinim gričkom, kot roparka, starka, revolucionarka, vitezinja, Charlie Chaplin z nacistično pristriženimi brki, David Bowie z narisano zlato strelo čez obraz. Muza Piera Fornasettija, ki navdihuje svet oblikovanja, ruši vsa družbena pričakovanja, norme in igre spolov. Bila je pred svojim časom, upovedena pa je tudi danes.

Brezčasen obraz Line Cavalieri je na prelomu 20. stoletja veljal za najlepši obraz sveta, ki je očaral tudi pisatelja Henryja Millerja, da jo je uporabil na naslovnici svoje avtobiografije My Life and Times.

Barnaba Fornasetti jo je reinterpretiral tudi na kosih pohištva, kot so stoli in kredence, in drugih objektih, recimo vazah.

Fornasetijeva muza je postala tudi del scenografije Mozartove opere Don Giovanni.

Leta 2017 je bila njena podoba navdih za kolekcijo pomlad-poletje 2017 avantgardne znamke comme des garçons ‒ japonska oblikovalka Rei Kavakubo je vzorec rdečkastih ustnic odtisnila tudi na Fornasettijevo pohištvo, ki ima v ateljeju v Milanu posebno sobo, z rdečimi pikami na stropu.

Lina Cavalieri je bila za svoj čas prodorna in izjemno napredna ženska. Znana je bila njena romanca z ruskim knezom Aleksandrom Bariatinskim, s katerim ni bila nikoli poročena, a sta imela sina Aleksandra Bariatinskega ml., ki ga ni smela videti.

Poročena je bila štirikrat, s prvim možem se je ločila takoj po vrnitvi z medenih tednov.

Bila je ena najbolj fotografiranih žensk tistega časa. Pela je v operi v Monte Carlu, pa v pariškem gledališču Sarah Bernhardt in v newyorški operi Metropolitana. Izjemno priljubljena je bila v St. Peterburgu v Rusiji. Njen repertoar je obsegal vse od La bohème do Fausta in Manona ter glavne vloge v Traviati.

Rojena je bila na božično noč v Rieti, 80 kilometrov od Rima. Pri 15 letih je izgubila starša, zato je bila poslana v katoliško sirotišnico, od koder je pobegnila z ulično gledališko skupino. V Parizu se je učila peti, kot operna pevka je debitirala na odru v Lizboni na Portugalskem. Ko se je poslovila od odra pri (danes) rosnih štiridesetih letih, je njena lepota še vedno burila duhove.

Zato je začela pisati kolumne z negovalnimi nasveti v reviji Femina. Izdala je celo knjigo Skrivnost moje lepote, licencirala svojo blagovno znamko parfumov Isabey Paris, pod katero je izdala tudi linijo lepotnih izdelkov. Entrepreneur pravijo Američani izrazu, ki ga v slovenščini lahko zapišemo le s prozaično besedo podjetnica. Leta 1926 je lansirala svoj parfum Mona Lina, hudomušna skovanka njenega imena in da Vincijeve Mona Lise.

V rodni Italiji je posnela več filmov, ob izbruhu prve svetovne vojne prebegnila v ZDA, kjer je posnela štiri neme filme ‒ večina se jih do danes ni ohranila.

Tragična pa je tudi njena smrt. S četrtim možem Paolom d'Arvannijem se je pri svojih šestdesetih letih vrnila v Italijo, kjer je bila v hišnem priporu, saj je bil njen mož tujec.

Ko so zavezniške sile bombardirale Firence, se je začela evakuacija. Medtem ko je njena služinčad pobegnila v podzemni bunker, je Lina s svojim soprogom v hiši pobirala dragoceni nakit. Ubita sta bila med tekom v bunker, kjer so njeni zaposleni zračni napad preživeli.

Piero Fornasetti, ki je bil tudi izjemen ljubitelj mačk, ki jih v ateljeju v porcelanasti obliki ne manjka, je tako ohranil duh te neustrašne ženske, ki je kot Marilyn Monroe ali Kim Kardashian pop-ikona, a iz nekega drugega filma ...