Pravzaprav je fenomen pesmi Bella ciao tako razvejan, da mu je italijanska režiserka Giulia Giapponesi posvetila cel film. Dokumentarec Bella Ciao – Per la liberta, uvodni film letošnjega Festivala dokumentarnega filma (FDF), ki je v produkciji Cankarjevega doma potekal v Ljubljani, sistematično brska za genezo antologijske melodije in udarniškega besedila – a iz množice variacij in teorij pod črto vstaja predvsem ena sama misel: Bella ciao je predvsem pesem vseh, ki si želijo svobodo.

Iskra, ki je vzbudila avtoričino zanimanje, je bila nemara banalna: leta 2018 je na Netflixu "izbruhnila" španska uspešnica Casa de papel (Money Heist), ki si je za nosilno pesem izposodila napev Bella ciao. "Ogromno najstnikov po vsem svetu zdaj torej misli, da je Bella ciao glasbena podlaga bančnih roparjev," je ugotovila Giulia Giapponesi. "Zdelo se mi je, da moram glede tega kaj ukreniti."

Mislila je, da lahko napove, do kakšnih odgovorov se bo dokopala: konec koncev "vsi vejo", da je Bella ciao pesem italijanskih partizanov, ki jim je bodrila upornega duha. Pa je to res? Edina stara partizana, ki ji ju je uspelo intervjuvati, trdita, da se iz vojnega časa te pesmi ne spomnita; tudi nekateri zgodovinarji so mnenja, da je bilo besedilo zloženo šele po vojni, za popevkarska tekmovanja. "Če so okrog tega še vedno neodgovorjena vprašanja, je to dovolj dober razlog za snemanje filma. Vsak dokumentarec potrebuje osrednje vprašanje in moje je bilo: so partizani prepevali Bella ciao ali ne?"

Prav tako za pesem ni relevantna samo italijanska – ali evropska – zgodovina. Pravzaprav se cel film začne s prizorom mošej: piše se leto 2020 in v Izmirju v Turčiji je namesto klica k molitvi iz več desetih mošej zazvenela pesem Bella ciao. Oblast Recepa Tayyipa Erdogana, ki je v hipu sprožila preiskavo in pregon civilistov, ki so posnetke incidenta objavljali na družbenih omrežjih, je sum vrgla na politično opozicijo. In najbrž ne popolnoma neupravičeno, kajti Bella ciao je v svojem bistvu antiteza avtoritarne drže.

Prepevajo jo, kot vidimo v nadaljevanju, manjšine in marginalizirane skupnosti po vsem svetu – od Kurdov, Kitajcev in Iračanov pa do protestirajočih Američanov, Poljakov in Belorusov, ki vsi prepevajo pesem v času ogroženosti kot klic k svobodi. Besedilo pogosto prevajajo in spreminjajo, prilagajajo ga svojim okoliščinam in kulturi, a melodija ostaja nespremenjena. Predstavnica Kurdov v Italiji pred kamero pove, da je tudi zanjo to družinska pesem, ki jo je lahko prepevala na protestih v sicer prepovedanem kurdskem jeziku.

Ob odjavni špici morda še vedno ne boste dokončno vedeli, kdo je prvi pel pesem, ne od kod glasba zanjo – njeni zametki so slišni že v poskočnih taktih klezmerja z začetka prejšnjega stoletja. Avtoričin namen tako ali tako ni bil iskanje dokončnih odgovorov, hotela je dokumentirati himno vseh, ki se borijo za svobodo (in ne le privržencev komunistične misli, kot trdi italijanska desnica.) Toda kot je povedala po projekciji, ki je prejšnji teden odprla festival: "Če nasprotuješ pesmi Bella ciao, si fašist."

Rojeni ste bili več desetletij po vojni. Kakšna je torej vaša osebna povezava s pesmijo Bella ciao? Ste se jo naučili od staršev, starih staršev ali pa v popkulturi? Se lahko sploh spomnite, kdaj ste jo prvič slišali, ali pa je bila preprosto vedno prisotna?

Prihajam s severa Italije, iz Emilije-Romanje, kjer so se proti koncu druge svetovne vojne bíli hudi boji med partizani in Nemci. Pri nas, v Bologni, je bila Bella ciao tradicionalna pesem, družinska pesem – meni jo je prva pela moja babica. Bila sem še otrok, nisem imela več kot pet ali šest let, ampak iz njenega glasu sem razumela pomen besedila. Težave sem imela samo z besedo partigiano, mislila sem, da je govora o parmezanu, parmigiano. (Smeh.) Mama mi je pojasnila zgodovino naše države, pa tudi svojo lastno zgodbo, saj je doživela vojno.

Skratka, Bella ciao je bila zame domača pesem in nisem se niti zavedala, da je zunaj meja Italije tako slavna. Po razmahu serije Casa de papel leta 2018 pa sem opazila, da na spletu obstajajo posnetki te pesmi v najrazličnejših jezikih z vsega sveta – in ti videi so imeli na tisoče všečkov in komentarjev tipa: "Obožujem to pesem! Vsakič, ko jo slišim, me prime, da bi oropal banko!“ Ali pa: "Ob njej pomislim na Berlina!" (eden od likov v seriji, op. n.) Ogromno najstnikov po vsem svetu zdaj torej misli, da je Bella ciao glasbena podlaga bančnih roparjev – zdelo se mi je, da moram glede tega kaj ukreniti. Med pripravami na snemanje pa sem na lastno presenečenje ugotovila, da niti sama ne poznam pravega izvora pesmi. Nekateri trdijo, da nikoli ni bila partizanska pesem, da so si jo izmislili tik po vojni. Če so okrog tega še vedno neodgovorjena vprašanja, je to dovolj dober razlog za snemanje filma. Vsak dokumentarec potrebuje osrednje vprašanje in moje je bilo: so partizani prepevali Bella ciao ali ne?

V slovenski družbi so teme, povezane z drugo svetovno vojno in partizani, še vedno kontroverzne, ali pa vsaj plodno polje za konflikte. Italijanska zgodovina je seveda drugačna, a vseeno: ali je Bella ciao danes del širše teme, ki polarizira javnost?

Jasno, da je bila to v Italiji pesem, ki je razdelila javno mnenje – in to v zadnjem času, ne takoj po vojni. Ko je bil na oblasti Silvio Berlusconi – desničar, ampak ne tako skrajen kot naša trenutna oblast – je prvi javno izjavil, da je bila Bella ciao pesem komunistov. To ni res, kajti med partizani niso bili samo komunisti, ampak tudi monarhisti in katoliki. Bila je protifašistična pesem, to je bil skupni imenovalec. Del politike vztraja pri enačenju partizanstva s komunizmom, kar je zaostrilo polarizacijo. V devetdesetih je petje Bella ciao pomenilo, da si levičar ali pa kar komunist. Tudi danes še obstajajo nerazrešena vprašanja v zvezi z odporniškim gibanjem – nekatere stvari je še vedno treba pojasniti, tako eni kot drugi strani. Mislim pa, da partizani simbolizirajo odpor, odpor proti zatiranju, za katerega si pripravljen zastaviti svoje življenje. In kot simbol so lahko last vseh Italijanov.

Bella ciao je imela v preteklosti že cel kup različic. Na neki točki je bila to melodija pridelovalcev riža, protifašistično sporočilo je bilo dodano šele pozneje. Na kateri točki torej neka pesem postane točno ta pesem? Ko dobi svojo poskočno melodijo ali ko dobi današnje besedilo?

Bella ciao ima dve duši, če hočete. Ena je melodija, druga je besedilo. Kot melodija je Bella ciao všeč vsem, ne glede na to, ali poznajo vsebino. V filmu pokažemo mladega Iračana, ki pravi, da se je v pesem zaljubil, ne da bi razumel eno samo besedo. Zaradi melodije si jo je tudi tako lahko zapomniti.

Druga plat pa je seveda sporočilo – sporočilo o svobodi. Če se ozremo onkraj Evrope, ljudje ne vedo veliko o drugi svetovni vojni, dojamejo pa poanto o svobodi; skoraj vsak narod je na neki točki čutil zatiranje. Pojejo jo celo na obeh straneh iste fronte: obstaja tako ukrajinska kot tudi ruska različica te pesmi. V Italiji so ljudje med prvim pandemičnim lockdownom prepevali Bella ciao s svojih balkonov, da bi se na ta način zoperstavili grozljivi bolezni, ki je terjala toliko življenj. Potem, samo eno leto pozneje, so isto pesem skandirali na ulicah v znak protesta proti cepljenju – točno tisti stvari, ki jih je osvobodila bolezni. To nam pokaže, da je Bella ciao samo orodje, po katerem poseže vsak, ko se mu zazdi, da je njegova svoboda ogrožena.

V filmu seveda poskušate izslediti nadvse natančno zgodovino pesmi, ki ima korenine dolgo pred drugo svetovno vojno. Kot potencialen vir omenjate klezmer glasbo, melodiji lahko sledite nazaj vse do 16. stoletja. A dokončnih odgovorov se seveda ne da najti. Je bilo to za vas razočaranje ali popolnoma nebistveno za bistvo filma?

Bolj kot razočarana sem bila presenečena nad ugotovitvijo, da Bella ciao ne prihaja iz bojnih jarkov: rada sem si predstavljala, kako so partizani v kakem skrivališču v gozdu skupaj kovali besedilo in si ga brundali. Ampak to je bila seveda fantazija, ki sem si jo napletla, ker nisem vedela ravno veliko o ljudski glasbi, o tem, da nima enega samega avtorja, izvora ali lastnika pravic. V resnici je še bolj zanimivo to, da je melodija ves čas obstajala, krožila med ljudmi.

Navdušilo me je tudi odkritje klezmer skladbe, ki jo omenjate: v njej je mogoče jasno slišati zametek naše pesmi, ki pa se je pozneje še korenito spremenila. Ta teorija izvora odpre celo paleto možnosti: nekateri strokovnjaki teoretizirajo, da so morda italijanskemu odporu prihajali pomagat borci iz Ukrajine. Ampak v resnici ne bomo nikoli vedeli zagotovo, še posebej zdaj, ko so po zaslugi spleta vplivi med seboj popolnoma prepleteni. Trenutno denimo pesem Bella ciao kroži po Indiji, na protestih proti vladnim ukrepom.

V filmu besedo odstopite zgodovinarju, ki opozarja, da ni pisnih virov ali pesmaric, ki bi pesem Bella ciao navajali pred letom 1952. (Isti možak sicer priznava, da ustnih virov pri svojem študiju ni upošteval.) Prav tako ste intervjuvali dva stara partizana, ki se ne spomnita, da bi to pesem kdaj pela – a tudi gospo, ki se pesmi natančno spomni, le z malo drugačnim besedilom. Zdi se, da sta njeno pričanje in njen spomin argument čustev, ki dobi enako težo kot "dokazi" na drugi strani tehtnice.

Hvala za lep komentar – s filmom sem dejansko hotela podati odgovor na ravni čustev. Seveda pa ne morem ničesar trditi: moj vir je stara gospa, stara okrog 85 let, ki se spominja, kaj so ljudje prepevali, ko je imela deset let … Če bi to rad kdo spodbijal kot nezanesljivo pričanje, mu seveda ne morem oporekati. Ampak gospa nam je pesem zapela, in to z rahlo drugačnim besedilom, kot ga poznamo danes, z dodatnimi verzi o pokopališču. To se mi zdi dokaz, da se spominja nečesa specifičnega in ne ponavlja samo že znane pesmi. Tisti dan je bilo na snemanju kakih 20 članov ekipe in lahko vam povem, da smo imeli vsi solzne oči – tako zelo očitno je bilo, da smo priča avtentični pripovedi.

Iz njene zgodbe je bilo jasno, da pesmi Bella ciao morda niso prepevali partizani v gozdu – kdo pa sploh lahko poje, medtem ko se bojuje in ubija ljudi? – so jo pa zato prepevali civilisti, ženske, ki so razmišljale o partizanih. Na to napeljuje tudi verz: "O partigiano, porta mi via (O partizan, odpelji me stran, op. n.)…" Ampak to še vedno pomeni, da je obstajala v času vojne. Sicer pa, če je bila pesem tako dobro dokumentirana in razširjenja v začetku petdesetih, ali lahko res trdimo, da je v štiridesetih niso poznali?

Tega v intervjujih po navadi ne govorim, ampak zdajle mi je padlo na pamet: med brskanji po arhivih smo našli posnetek skupine ljudi v Franciji, ki pojejo Bella ciao – in to leta 1950. To ni posebej pomembno samo po sebi, ampak zagovorniki teorije, a te pesmi ni bilo med vojno, kot mejnik praviloma uporabljajo leto 1952. To pomeni, da resnih raziskav doslej ni bilo.

Čez deset let večine ljudi, ki so pred vašo kamero obudili svoje spomine na vojno, najbrž ne bo več med nami. Ste se dela lotili z zavestjo, da se na neki način mudi?

Z zbiranjem ustnih virov sem hotela prispevati vsaj en majhen kamenček v mozaik raziskav. Res se mi je zdelo, da se čas izteka – partizani so stara garda in v Italiji jih je res samo še peščica, stari pa so 95 let in več. Hvaležna sem, da sem našla gospoda, ki sta spregovorila za film – ne samo zato, ker lucidno povzemata čas vojne, ampak tudi, ker razumeta pomen in kontekst pesmi danes. Verjetno so to ena zadnjih pričanj iz prve roke, ki smo jih še lahko pobrali.

V filmu uporabite veliko arhivskih posnetkov in fotografij, tudi redkih ali nikoli videnih. Verjetno se je bilo treba prebiti skozi gore gradiva. Kako ste se lotili tega podviga?

Arhivsko delo, ki se mora zgoditi še v predprodukciji, je bilo eden najtežjih delov projekta. Utapljali smo se v morju dokumentacije, fotografij in posnetkov, iskali pa smo nekaj zelo specifičnega: neepske posnetke partizanov. Nismo hoteli videti poguma v boju in podobnega, hoteli smo videti utrinke prostega časa – prhanje, sproščanje, petje. Hotela sem potegniti vzporednico med vsakodnevnim življenjem partizanov in vsakdanjikom ljudi, ki danes v porušenem Mosulu prepevajo Bella ciao. Najprej sem delala sama z arhivarjem – a gradiva je bilo toliko, da so se zamenjali kar štirje arhivarji. Vsak nam je na neki točki zaželel srečo, ni pa imel več časa, da bi se ukvarjal z nami. Kar deprimirajoče, v resnici. (Smeh.) Na koncu smo našli najmočnejšo, najpogumnejšo arhivarko med vsemi in speljale smo do konca. Ključni sta bili tudi obe montažerki, ki sta se ob tem projektu priučili za arhivarki. Mislim, da smo videli čisto vse, kar hrani arhiv Luce in še nekaj drugih večjih evropskih arhivov – ponosna sem, ker vem, koliko dela je bilo potrebnega.

Zgodovinske segmente prepletete z utrinki sedanjosti: film pokaže, da je Bella ciao danes (med drugim) pesem kurdskega ponosa, iraških protestnikov v porušenem Mosulu in turške opozicije vse bolj avtokratskemu režimu. Ste morali segmente iz Iraka snemati tako, kot je Iranec Jafar Panahi posnel Brez medvedov – na daljavo?

Delo v sodelovanju z Irakom je problematično: če vstopaš v kakršno koli navezo z državnim aparatom, se znajdeš na črnem seznamu mnogih drugih držav, tudi ZDA. (Podobno kot velja za žige v potnem listu.) Ker ni šlo samo zame, ampak za ekipo dvajsetih ljudi in treh koproducentov, med katerimi je bila tudi televizija RAI, to ni prišlo v poštev. Morda bi vztrajala, če bi snemala film o Iraku, a Bella ciao ni prvenstveno Mohamedova zgodba in nisem smela tvegati vsega ostalega dela.

Osebno sem prek Facebooka torej stopila v stik z Mohamedomom Osamo Hamidom, o katerem sem na Al Džaziri prebrala članek, da je priredil pesem Bella ciao. Iskreno sem mu povedala, zakaj ne morem priti do njega, in razumel je. Ker je tudi sam filmar, mi je dovolil govoriti z njegovim snemalcem; skupaj smo lahko dorekli, kakšne kadre iščemo. Krasno smo se ujeli in še danes me žalosti, da se nismo mogli srečati v živo.

Film pokaže, da je pesem že zdavnaj postala viralna: dobila je nešteto prevodov in priredb, in to še preden jo je uporabila serija Casa de papel. V čem je torej skrivnost njene dolgoživosti? Kaj je tisto, kar jo je povzdignilo na raven sodobnega mita?

Morda gre za naključno srečanje dveh mitov: popkulture, ki je novodobni ekvivalent mitologije, in pa mita o partizanih ter njihovem boju za svobodo. Ključno je, da je pesem tako nalezljiva, da ostane v ušesu. Pritegne tudi kombinacija poskočnega ritma, ki je v kontrastu s pridihom žalosti – trk med prešernostjo in obupom je tisto, kar podžge duha. Ko ljudje ugotovijo, da je to pesem o svobodi, postane še močnejša, ker lahko vsak najde kako osebno navezavo na to temo. Ne predstavljam si, da bi ta pesem kdaj v prihodnosti kar tako zamrla.

Čisto na koncu citirate časopis The Economist oz. njegovo rangiranje avtoritarnih režimov: Irak uvršča med čiste avtokracije, Turčijo malo nižje, a tudi Italija je navedena kot "nepopolna demokracija". Zdi se, da pozivate k pometanju pred lastnimi vrati.

Precej nekoristno je s prstom kazati na druge države in njihove težave z demokracijo, kot da se to nas niti najmanj ne tiče. Economistova lestvica seveda ni edino merodajno rangiranje, bila pa je priročen način, da podčrtamo bistvo: na volitve gre približno polovica ljudi. Kaj torej pomeni, ko rečemo, da imamo demokracijo? Ljudi politika ne zanima, nočejo sodelovati pri odločanju, ker imajo občutek, da tako ali tako nimajo nobene moči. A ne moremo pričakovati, da se bo kaj spremenilo, če se nismo pripravljeni angažirati niti na najnižji stopnji, na ravni lokalne skupnosti.

Rada bi rekla, da je kriva vsesplošna plitkost in površinskost, a nočem biti preveč pokroviteljska. Gotovo sem tudi sama kriva vsega, o čemer govorim. Veliko lažje bi bilo, če bi bili ljudje pripravljeni stopiti skupaj. Na lestvici, ki bi rangirala države s tem problemom, bi bila Italija najbrž na prvem mestu.