Kozoletovi Rezervni deli so se pred dvema desetletjema uvrstili v glavni tekmovalni program Berlinala, film Nočno življenje je bil leta 2016 na festivalu v Karlovih Varih nagrajen s kristalnim globusom za najboljšo režijo. Njegova Slovenka je prvi slovenski film, ki ga je Netflix uvrstil v svojo ponudbo. V kinu je ta čas na ogled njegov hommage prijatelju in igralcu Petru Musevskemu z naslovom Pero, za katerega so kritiki zapisali, da je nadvse zanimiv in ganljiv film, ki daleč presega svojo neposredno tematiko.
Konec tedna ste se vrnili iz Berlina, kjer je v slovitem berlinskem kinu Arsenal, ki deluje tudi kot Inštitut za film in videoumetnost, potekala retrospektiva slovenskega filma. Kako ste jo doživeli?
Bilo je malo nenavadno. Namreč del retrospektive je bil tudi film Rezervni deli, ki je pred 20 leti premiero doživel le dvesto metrov stran, tako da je bil neki tak nenavaden deja vu, zavedanje, da je minilo že 20 let od nastanka filma. Je pa film učinkoval na gledalce, se mi zdi, morda še močneje kot takrat. Namreč Rezervni deli so bili predhodniki tega, kar danes imenujemo begunska kriza. Takrat se o tem ni ne govorilo ne pisalo, niti se ni vedelo. Film so ob izdaji še posebej v Sloveniji napadali, da pravzaprav to ni res in da se te stvari ne dogajajo.
Ob vseh dogodkih v prihodnjih letih je postalo jasno, da je še kako res. Vse te usode ljudi, vse to, kar se je dogajalo, in da v glavni vlogi seveda igra Peter Musevski - Pero, moj prijatelj, ki ga ni več. Zdaj sem znova gledal film v kinu in vse to se mi je nekako vrtelo po glavi. Kje so ti ljudje, ki so igrali, ker v filmu namreč nastopa tudi veliko beguncev. Film je bil posnet na 35 milimetrov, kar tudi da vtis neke oddaljenosti, pa to, da Perota ni več. Vse skupaj je bilo zelo čustveno in po odzivih gledalcev sodeč, je prav neverjetno, kako teh 20 let filmu ni nič škodilo.
Pravite, da je za vas pomembno, da govorite o času, v katerem živimo, in živimo v slabih časih.
Da, živimo v slabih časih, ampak to govorim že deset let ali še več in zdi se mi, da gremo samo na slabše. Te stvari lahko komentiram, kaj dosti spremeniti ne morem, čeprav poskušam biti dejaven in poskušam zagovarjati stvari, v katere verjamem. Mislim, da je prav, da se umetnost odziva na to, kar se dogaja v družbi, da na neki način opozarja, ne da samo preslikuje stvari, ampak da jih dokumentira, da pri ljudeh odpira razmislek o nekaterih vprašanjih in da umetnost pač ni samo zabava.
V osnovni šoli sta bili vaša strast fotografija in arhitektura. Potem ste v roke dobili super osem kamero in z njo je prišlo novo odkritje – gibljive sličice.
Vedno sta me privlačili dve stvari, pripovedovanje zgodb in fotografija oziroma rekel bi zgodbe in podobe. In prva velika strast je bila fotografija. Nekako iz fotografije je izšel film in hkrati tudi arhitektura. Imam nekaj prijateljev arhitektov, in ko se pogovarjamo o arhitekturi, pravzaprav vidim, da je veliko podobnosti med arhitekturo in filmom, namreč pri obeh ne moreš sam narediti nič, vezan si na veliko ekipo ljudi in v obeh dejavnostih so neki idealni načrti, ki se nikoli ne uresničijo tako, kot si si zamislil, ker je vedno kup ovir, ukvarjaš se s tehnološkimi postopki, različnimi ljudmi, s težavami sodelovanja, komunikacije. Film in arhitektura sta hoja na dolge steze. Fritz Lang je bil arhitekt in navsezadnje pooseblja prav to dvoje skupaj. Ko sem začel s super osem, si nisem niti mislil, da bo to moje življenje. Potem je prišlo spoznanje, da s filmom lahko pripovedujem zgodbe tudi bolj kompleksno kot s fotografijo. Potem me je prevzelo tako močno, da nisem več našel izhoda, čeprav sem včasih med dolgimi premori, ko ne prideš do filma, ko se sprašuješ, ali ti ta užitek ustvarjanja več daje ali jemlje, že pomislil, da bi se "izvlekel" iz filma, ampak očitno je ta droga premočna.
Kaj počne filmski režiser med snemanjem enega in drugega filma, ta obdobja so namreč lahko razmeroma dolga?
Filmski režiser vedno nekaj pripravlja. Moj dober prijatelj, pokojni Boštjan Hladnik, je vedno govoril, da se filmski režiserji nikoli ne pozdravljajo s kako si, ampak vedno s kaj pripravljaš. In da če režiser ničesar ne pripravlja, je z njim konec.
Med igranimi filmi, glede na to, da so te pavze dolge tudi pet, šest let in je to ritem, ki ga moramo sprejeti, pripravljam dokumentarne ali pa kratke filme. Premori med celovečerci se mi zdijo predolgi in mislim, da je življenje režiserja prekratko, da bi snemal samo enkrat na pet, šest, sedem let.
Dokumentarna forma je nekaj, kar je meni po eni strani izziv, po drugi pa ne čutim takšnega pritiska kot pri igranem filmu, kjer je vložek bistveno večji. Pri dokumentarcu vedno sam izberem temo, po navadi so to neke družbene teme ali pa nekaj s področja sodobne umetnosti. To sta nekako dve polji, ki me najbolj zanimata. Zdaj se ukvarjam s skupino OHO, to je gibanje, ki nas je, tudi če se ne zavedamo, v resnici vse zaznamovalo. Ravno prejšnji teden sem snemal pogovor z Marino Abramović, ki pravi, da brez OHO-ja ne bi bila to, kar je.
Hočem reči, da skozi dokumentarce lahko poglobljeno raziščeš teme in jih narediš zanimive ter jih v neki obliki predstaviš ljudem. Tako da če v vmesnih obdobjih med igranimi filmi narediš en ali dva dokumentarca, pravzaprav sploh ne ostane veliko časa. No, jaz ga nimam, vedno si najdem delo.
Začel se je Ljubljanski filmski festival – Liffe. Vas pritegne, si naredite izbor filmov, ki si jih ogledate, ali si morda vse tisto, kar je vredno vaše pozornosti, ogledate že poprej na večjih festivalih?
Nekatere filme vidim že prej, ampak hkrati se mi zdi zelo pomembno, da imamo Ljubljanski filmski festival. Navsezadnje ga ima vsako resno mesto, pomemben je tudi zato, ker so velike kinodvorane preprosto ugrabile hollywoodske produkcije. Ne spomnim se, kdaj sem šel v tako imenovani običajni kino. Hodim izključno v Kinodvor in občasno v Cankarjev dom. In vse to ne velja samo za Slovenijo, tudi v svetu so festivali postali neke vrste substitut, nadomestek redne distribucije. Vsako leto si na Liffu, ki traja deset dni, ogledam od deset do dvanajst filmov.
Kot član Evropske filmske akademije si večino evropskih filmov ogledam že prej, saj jih dobim po povezavah zaradi glasovanja za evropsko filmsko nagrado. Na festivalu je moja pozornost bolj usmerjena v druge kinematografije: Azijo, Južno Ameriko, Afriko … To je tisto, kar me najbolj zanima. Plus kakšen slovenski film. Letos je to Opazovanje od kolega Burgerja.
Filmi, z izjemo tistih, ki že v osnovi nosijo oznako televizijski, so ustvarjeni za projekcije na velikem platnu. Že redukcija in prehod v domačo dnevno sobo kljub zmogljivim konfiguracijam hišnega kina okrnita filmsko doživetje, zdaj mlajši in tudi starejši gledajo filme na pametnih telefonih, zvok prihaja iz "enopalčnega" zvočnika … Kaj vse to pomeni za vas, filmskega režiserja?
Sprejel sem, da je to pač dejstvo in se okrog tega ne razburjam. Mene bolj kot redukcija tehnične kakovosti ob gledanju filma doma ali na pametnem telefonu skrbi nekaj drugega. Namreč prepričan sem, da je gledanje filma kolektivna izkušnja. V samoti filma ne vidiš tako.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje