Babica gre na jug, na prvi pogled lahkotno komedijo in film ceste, ki pa je v domačo kinematografijo vnesla dinamiko, humor in gibek vizualni slog, je Vinci Vogue Anžlovar snemal poleti 1991, premiero pa je doživela 17. decembra 1991. V kino so se prvič po več letih po zaslugi domačega filma spet zgrnile trume gledalcev, pa čeprav so imeli kinematografi takrat bojda na razpolago samo tri kopije filma, ki so krožile po dvoranah. Babica gre na jug je tako znanilka in predtakt preporoda slovenskega filma, ki se je zgodil v devetdesetih.

Babica gre na jug ni nastala s pomočjo državne podpore ali s sredstvi nacionalne televizije, temveč s pomočjo tujega denarja – Anžlovar, takrat še študent AGRFT, je s scenarijem namreč zmagal na razpisu japonske korporacije Tocuma. Snemanje se je potekalo v turbulentnem poglavju zgodovine (ekipo so motili preleti vojaških letal med desetdnevno vojno), Slovenija pa je bila še tako mlada, da so morali Japonci namesto v še "neobstoječo državo" denar nakazovati v Avstrijo, od koder sta ga Anžlovar in direktor fotografije Peter Bratuša odnašala v torbah, polnih manjših bankovcev.

V srcu z džezom prežete komedije je seveda Sara (Majolka Šuklje), rahlo ekscentrična stara dama, ki starosti ne namerava preživeti v domu za ostarele, v katerega so jo strpali sorodniki. Bolj ali manj sama se določi za sopotnico mlademu glasbeniku Davidu (Bojan Emeršič), ki pred svojimi težavami prav tako beži na slovensko obalo. Med posebnežema se splete (prepirljivo) prijateljstvo, kar pa za Davida ni ovira, da babice ne bi poskušal kar dvakrat oropati in jo enkrat celo pustiti ob robu ceste. Ko usoda njune poti še enkrat prekriža v zadimljenem džezovskem klubu, je jasno, da bo še vse v redu: babica na koncu na ruleti v Portorožu priigra kup denarja, David najde ljubezen s pevko Lauro (Nataša Matjašec), cela družbica pa po številnih zapletih sklene, da bo čim prej treba spet na morje.

Danes zvečer, do dneva natančno trideset let po premierni projekciji "filma o upanju, ljubezni in prijateljstvu", Slovenska kinoteka ob 20.00 gosti jubilejno projekcijo v navzočnosti avtorske ekipe. Naval na vstopnice je menda velik, podobno, kot se je zgodilo pred tremi desetletji. "Premiera 17. decembra 1991 je bila v prepolni Linhartovi dvorani; zunaj je ostalo vsaj 200 ljudi, ki so jih nato na našo prošnjo spustili v dvorano. Ljudje so stali in sedeli na stopnicah, aplavz ob koncu filma pa je bil najboljša potrditev, da smo ustvarili nekaj lepega," se spominja režiser.

Na dan, ko se sestaneva, Anžlovar priznava, da je živčen: pozneje ga čaka sestanek na Slovenskem filmskem centru, s katerim se bo potegoval za sredstva za nov mladinski film, s katerim je bil uspešen tudi na razpisu RTV Slovenija. Pri 58 letih ga namreč že vedno zanima predvsem prihodnost – če bo le povezana s filmskim ustvarjanjem.

Zato se pogovor, ki bi se moral vrteti predvsem okrog tridesetletnice, skoraj sam od sebe vedno znova vrača k projektu, ki ga v teh dneh najbolj zaposluje: k dolgo napovedovanemu filmu ceste Dedek gre na jug, ki je trenutno v poprodukciji in v kinematografe prihaja v naslednjem letu. Z izjemo srednjemetražnega dokumentarca pred nekaj leti bo to prvi Vincijev večji film po letu 2008 in Vampirju z Gorjancev, ki je marsikomu pustil grenak okus v ustih.

O svojem najdražjem in najambicioznejšem filmu doslej pravi, da bo tudi njegov najboljši. In če se spomnimo, da je Marcel Štefančič prav Vincijevemu filmu (avtoportretu Selfie brez retuše iz leta 2016) pripisal "najboljše tri minute v zgodovini slovenskega filma" – čeprav so se glede tega pozneje "nekateri pritoževali", kot mi pove Vinci sam – je to obetavna obljuba.

V dokumentarnem avtoportretu Selfie brez retuše ste poglavje, posvečeno filmu Babica gre na jug, opremili s podnaslovom "No ja, lahko bi bilo bolje". Kdaj ste nazadnje film nazadnje videli? Vam danes pri njem v oči padejo pomanjkljivosti ali vse, kar se je dobro posrečilo?

Film sem nazadnje gledal pred mesecem dni, ko smo za petkovo projekcijo v Kinoteki preverjali, kako zlizane so kopije. Moti me, da je v filmu preveč mrtvega teka – trenutkov, ko se nič zares ne dogaja, spremljamo samo "lepe sličice" in glasbo. To je bila pač posledica majhnega proračuna, več nismo mogli narediti. Imeli smo 21 snemalnih dni in iz njih iztisnili največ, kar se je dalo.

Mrtvega teka vendarle ne more biti veliko, ker je film izrazito dinamičen.
No, recimo. Načelno je to film ceste. Za denar, ki sem ga imel na razpolago, sem ga skušal narediti maksimalno dinamičnega.

Tudi zaradi dinamičnosti filmov so vas več kot enkrat opisali kot "slovenskega Quentina Tarantina". Ste to jemali kot kompliment?

No, oznaka je bila mišljena slabšalno, češ da sem Tarantinu ukradel idejo: v Pokru je ogromno dialoga in ogromno nasilja. Scenarij je bil sicer napisan leto dni, preden sem videl Stekle pse. Na tisti točki sem poznal samo Pravo stvar, pri kateri je bil Tarantino samo scenarist, a ima film podoben odnos do nasilja. Jasno, da človek vsrka del vsega, kar gleda, vseeno pa je bil moj največji vzornik Jean-Luc Godard. V Babici je verjetno več citatov iz njegovega Do zadnjega diha kot pa je citatov Tarantina v Pokru.

Babica gre na jug je bil prvi film, posnet v samostojni Sloveniji. Premierno si ga je ogledalo 32.309 gledalcev, kar je bilo največ za kak domač film po dolgem času. Obenem še vedno uživa veliko naklonjenost gledalcev, ostal je zapisan v kolektivnem spominu. Zaradi česa je bil po vašem tako komunikativen? Nas je nagovorila svoboda filma ceste? Inovativna uporaba glasbe? Igralski dosežek Majolke Šuklje?

Vsega skupaj je imel film 62 tisoč gledalcev – pa takrat še ni bilo Koloseja in podobnih multipleksov.

Absolutno je šlo za kombinacijo različnih dejavnikov. Posneli smo prvi slovenski film po osamosvojitvi, ampak Peter Bratuša je v šali govoril, da je to "prvi japonski film v slovenščini" – Babica gre na jug je bil prvi slovenski celovečerec, posnet s tujim kapitalom. Vsi člani avtorske ekipe smo takrat prvič sodelovali pri celovečernem filmu. Sam sem pred tem posnel samo dva kratka študijska filma. Scenografija, kamera, kostumografija – vsi smo bili novinci. Tudi filmsko glasbo sem ustvarjal prvič, če ne štejem kratkih filmov.

V okviru praznovanja 30-letnice države ste bili ustvarjalci filma poleti vabljeni na sprejem v predsedniški palači. Koliko vam pomeni tovrstno uradno priznanje zaslug, glede na to, da se s politiko sicer nikoli niste bali biti v konfliktu?

Seveda mi to nekaj pomeni. Ampak če sem iskren: dobil sem izračun pokojnine, ki je nanesel 286 evrov. Zaslužni posamezniki pa dobijo malce višjo pokojnino, zato vsaka taka stvar malo pripomore.

Kar se tehnologije tiče, je bil Babica gre na jug prvi film v Sloveniji v zvočni obliki dolby stereo, Gypsy Eyes je bila prva ameriško-slovenska koprodukcija, kjer je bila avtorska ekipa slovenska, Poker je bil prvi digitalno posneti film (s poznejšim transferjem na film) … Bomo videli, ali bo tudi novi film v čem prvi.

Film Poker (2001) je bil, kot omenjate, prvi digitalno posneti igrani celovečerec pri nas. Bili ste torej na pragu nove dobe, pa čeprav takrat predvsem zaradi finančnih omejitev. Zdaj je digitalni format primarni način snemanja filmov. Kakšen odnos do tega medija ste imeli takrat in kakšnega imate danes?

Takrat je dejansko šlo za to, da s(m)o producenti radi čim manjkrat ponavljali prizore, ker sta bila filmski trak in njegovo razvijanje tako draga. Zdaj seveda pozneje rečeš "stop" in včasih ravno v teh trenutkih nastanejo najboljši posnetki. Prav tako si lahko privoščiš več ponovitev, snemanje iz več kotov ipd. Res pa je, da se je tudi ta tehnologija že zelo podražila: zelo dobra kamera ni več bistveno cenejša, kot je bila včasih dobra filmska kamera. Film je še vedno tisti nosilec, ki shrani največ informacij v belinah in črninah – ampak razkorak se manjša, vse je odvisno od filmskih leč, ki pa so izjemno drage.

Pod črto: dan snemanja se v povprečju niti ni pocenil, ni pa več treba tako zelo varčevati z materialom.

Žanr filma ceste v Sloveniji seveda potrebuje določene prijeme: 120 kilometrov, kolikor loči Ljubljano od Porotroža, bi težko raztegnili na več dni, če se ne bi ključne stvari dogajale med postanki. Zakaj ste takrat izbrali morje kot končno destinacijo? Zaradi njegovega romantiziranega statusa kot prostora oddiha, kjer odpadejo vse skrbi? "Iti na morje" ima v slovenski miselnosti poseben status.

Nekaj podobnega se zgodi v novem filmu, Dedek gre na jug: Vlado (Novak, op. n.) pride Borisa (Cavazzo, op. n.) obiskat v bolnišnico: vpraša ga, zakaj se je odločil umreti v hiralnici, namesto da bi si izbral kak lepši kraj z morjem, soncem in razgledom. Preživljanje "penzije" si predstavljam na morju in zato si je tudi babica želela na morje.

V filmu Dedek gre na jug je ta "jug" torej mišljen bolj dobesedno: Boris se v iskanju svoje stare ljubezni poda proti Srbiji.

Korona nas je prisilila, da smo večino filma geografsko goljufali; tako "Bosno" kot "Hrvaško" smo v resnici posneli v Sloveniji. Protagonista sta nameravala naravnost v Srbijo, a spotoma pobereta dekle, ki je videlo umor. Vlado je za nameček v bolnišnici tudi ukradel morfij, zato se vse skupaj zaplete in pot, ki bi morala trajati sedem ur, se razvleče na štiri dni.

Ste dedkovo pot po celem Balkanu zastavili tudi zato, ker je najbrž lažje dobiti koprodukcijska sredstva, če je film tudi vsebinsko vezan na sodelujoče države?

Seveda. Na žalost se je obrnilo tako, da smo denar dobili samo od Severne Makedonije, zato junaka odpotujeta tja. Morala bi pristati v Guči, potem pa smo zgodbo preoblikovali tako, da se ustavita na polfinalnem izboru za Gučo v Severni Makedoniji.

V času snemanja Babice ste bili bližje Davidovi (Bojan Emeršič) starosti, danes pa ste tudi sami dedek v dobesednem pomenu besede. Je to na neki način spremenilo perspektivo, fokus filma?

Leta 1991 sem v scenariju in dialogih imel v mislih svoje talente, potencial, ki bi ga še hotel izkoristiti. Zdaj pa prek glavnih junakov spregovorim o razočaranjih, ki sem jih doživel. Fokus je v resnici na obeh starejših junakih, je pa poleg njiju v filmu še lik Zale Đurić Ribič, ki skrbi za dinamiko. Modrosti, ki jih v filmu natrosijo cigani, so nekakšen skupek magičnega realizma. Boris je pesimist, ki je v življenju zamočil, Vlado pa nima lastnega motorja – je le prikolica, od nekdaj priklopljena na Borisa. Prej so mladi govorili o tem, kaj bo in bi lahko bilo, zdaj pa stari govorijo o tem, kaj bi lahko bilo, pa nikoli ni bilo.

Kakšna je časovnica za Dedek gre na jug? Na kateri točki poprodukcije ste in kdaj bomo film lahko videli?

Predvidevam, da bo šel film najprej na festivale in potem jeseni 2022 v redno distribucijo.

Trenutno se ukvarjam s fino montažo, ki naj bi jo dokončal v januarju, Z Milkom Lazarjem tudi ustvarjava glasbo. Pesem, ki se je v prejšnjem filmu imenovala Davidova tema, je zdaj Borisova tema – to je v resnici edina točka stika med obema filmoma. Besedilo If You'll Be Back je pred tridesetimi leti pela Mia Žnidarič, zdaj ga v srbščini poje Nuška Drašček.

Naš protagonist, ki mu pred tridesetimi leti ni uspelo priti na zmenek z žensko, ki je zaradi njega pustila moža, šele po vseh teh letih prvič spet vzame trobento v roke. Zato bo točka, ko se pojavi ta komad, pomembna.

Liki novega filma torej niso na noben način povezani z zgodbo Babica gre na jug?

Ne. Ko sem scenarij napisal in ga dajal ljudem v branje, se je nekako ponavljala ugotovitev: "Aha, zdaj gre pa dedek na jug.“ To ime se je prijelo in obdržalo, druge povezave ni.

Očitno se v svojem ustvarjanju vedno znova vračate k motivu Romov. Jih uporabljate kot sinonim za svobodno življenje in mistični duh? Ste v film vključili tudi dejanske Rome, glede na to, da osrednji lik Rominje igra Zala Đurić Ribič?

Moj dedek je bil Rom; zame pomenijo življenje, ki se ravna po intuiciji in nekakšnih višjih pravilih. V njihovem verovanju je moira usoda, nad katero niti bogovi nimajo vpliva. Ko smo snemali v vasi Kamenci, je poglavar skupnosti poudaril, da on pa že ni Rom, češ da "se je rodil kot cigan in bo tudi umrl kot cigan". Tako, kot so se pri Márquezu ljudje ustavili v Macondu, tako so se Romi, ko so se oblikovale državne meje, namestili v Kamencih. Rome sem vključil kot številne stranske like – za glavne sem vendarle zaposlil profesionalne igralce.

Prva različica scenarija je bila menda predraga, da bi bila izvedljiva. Kaj ste morali iz filma torej črtati?

V prvem scenariju, tistem iz leta 2016, je bilo več akcijskih prizorov. Ogromno je bilo treba pometati ven in "popravljena“ različica je bila za realizacijo pripravljena leta 2017. Producent je imel vmes drug projekt in pogodbo podpisal šele leta 2019, snemati pa smo začeli leta 2020. In takrat so se, kot vemo, zgodile vse mogoče katastrofe, od korone do neizplačevanja sredstev. Delo je bilo zato treba prestaviti na letošnje leto.

"Filmov ne moreš delati brez denarja, tako kot ne moreš slikati brez oljnih barv," pripomnite v Selfieju brez retuše. "Če imaš samo svinčnik in papir, delaš pač skice." Res tako gledate na svoj opus? Kot na skice za nekaj, kar se nikoli ni moglo dokončno realizirati?

V filmu rečem, da je stopnja razočaranja premo sorazmerna s stopnjo pričakovanja. Ko napišeš scenarij, se ti zdi, da boš ustvaril nekaj res velikega. Producent nato presodi, da se tak film za predvideno vsoto ne da posneti. Odločiti se moraš torej, kje boš začel rezati – odpadajo prizori in odpadajo igralci, ki si jih ne moreš privoščiti. Igralec Goran Navojac je tokrat sicer sodeloval, to je bila usluga meni, ker sva štiri leta sodelovala pri Naši mali kliniki. Nesrečo smo imeli tudi z igralkami: Neda Arnerić si je vzela življenje, Mira Furlan pa je umrla zaradi virusa Zahodnega Nila. Na koncu smo namerno izbrali slovensko igralko, odlično Ksenijo Mišić, ker smo mislili, da bomo cel film morali posneti v Sloveniji.

Ampak trenutno torej veste, da bo Dedek gre na jug najboljši film, kar ste jih kdaj režirali?

(Razmislek.) Ja ... Ja, kar se mene tiče, bo. Gotovo je to moj najbolj zrel film do zdaj, upam pa, da bo imel tudi svoje občinstvo. Svoje najgloblje misli sem poskušal zapakirati v malo bolj komercialen žanr.

Scenarij za Babica gre na jug ste poslali na mednarodni natečaj na Japonsko, na njem zmagali in nato ustanovili produkcijsko podjetje, da ste film lahko posneli. Vložek Slovenije so bile samo tehnične storitve Viba filma. To je produkcijski aranžma, ki bi bil še danes v Sloveniji eksotičen, takrat pa najbrž še toliko bolj. Koliko denarje je bilo teh 250 tisoč dolarjev takrat?

Japonci so svoj razpis razposlali na najrazličnejše akademije po vsem svetu in na koncu je bilo izbranih šest projektov, med njimi tudi moj. Ta razpis je po tistem obstajal morda še štiri leta, preden je bil ukinjen.

Najcenejši film takrat je bil posnet za milijon in dvesto tisoč nemških mark. Danes bi bila to približno enaka vsota v evrih. Tistih naših 250 tisoč dolarjev pa je bilo, za primerjavo, manj kot 200 tisoč mark. Treba je bilo tudi počakati, da so Japonci denar nakazali na avstrijsko banko, kjer sva ga s Petrom Bratušo dvigovala v majhnih bankovcih, za plačila honorarjev "na roko“. Dokler ni bilo denarja, ni nihče verjel, da se bo film resnično snemalo.

Trideset let pozneje se zgodba s finančnimi težavami na neki način ponavlja. Bili ste med ustvarjalci, ki so na lastni koži izkusili lansko državno blokado slovenskega filma.

Producent Branislav Srdić je zastavil svojo lastno hišo in vzel posojilo, da smo avgusta lani lahko posneli prvo polovico filma. Verjel je, da bodo sredstva v nekem doglednem času sproščena – pa niso bila. V tej politični garnituri ni spoštovanja do ničesar, ne samo do kulture.

Problematično je, da je v slovenskem filmu toliko odvisno od prostovoljstva in entuziazma posameznikov.

To bi bila lahko industrija, pa očitno ni pravega interesa, da bi bila. Odločeno je bilo, da se bodo sredstva za slovenski film povečala na devet milijonov evrov, pa smo še vedno pri samo dveh milijonih. Kljub temu pa so trenutni uspehi slovenskega filma neverjetni; letošnja bera je odlična. Seveda pa je trenutno težava tudi z obiskom v kinematografih, če je zasedenost dvoran omejena: samo v kinu je kino zares kino.

Ne verjamete torej v filme na platformah za pretočne vsebine?

To je tako, kot če bi katolikom predlagal, naj zaprejo cerkve in prenašajo videokonference maš. Sicer tudi to obstaja, ampak obreda se ne da nadomestiti. In film je pav tako religija s svojim obredjem – vsaj zame.

Kaj se je v devetdesetih zgodilo s projektom Babica gre na jug 2, v katerem naj bi poleg znane zasedbe iz prvega filma nastopali otroci? Se je vse ustavilo zaradi financ?

Takoj po Babici sem posnel Gypsy Eyes, potem pa sem prijavil scenarij za Babica gre na jug 2. Eden od članov komisije mi je, ko sem sedel pred Viba filmom, mirno povedal, da je bil moj scenarij najboljši. "Ampak kdo pa misliš, da si, da boš vsako leto snemal filme?" To je za osem let ustavilo mojo kariero.

Mislite, da vam je v tem pogledu škodilo tudi to, da ste veljali za konfliktno osebnost?

Ne vem. Zdaj sem sicer član društva režiserjev, a nikoli nisem bil zares politično aktiven v združenjih stroke in zato z njo nisem bil tako tesno povezan.

Film Selfie brez retuše ste posvetili "vsem, ki so se na ustvarjalno pot podali iz materialnega ali emocionalnega deficita". Mislite, da bi bili zelo destruktivna osebnost, če ne bi našli umetnosti?

Saj sem destruktivna osebnost. (Smeh.) Psihiater dr. Mrevlje govori o nadkompenzornih mehanizmih: če ustvarjaš in vidiš, da si ustvaril nekaj dobrega, potlačiš svojo težnjo po destrukciji. Zato borderline osebnostna struktura tudi ni osebnostna motnja. V sebi imaš predispozicije za motnjo, a jih z nadkompenzornimi mehanizmi – ustvarjanjem – lahko premagaš.

Pri sedemnajstih sem šel od doma in od takrat naprej skrbel zase brez kakršne koli pomoči. Verjetno bi bilo lažje, če mi ne bi bilo treba ponoči delati in podnevi hoditi v šolo. Pa še mlad sem imel svoje lastne otroke. Če se primerjam denimo s kakšnim drugim ustvarjalcem svoje generacije, ki je imel vso podporo svojih staršev in si je v pripravah na vsak nov projekt lahko kupil celo knjižnico, se mi zdi, da bi morda v boljših okoliščinah delal bolje.

Torej ne verjamete v mit trpečega, revnega umetnika?

Ne, res ne.

Marcel Štefančič je o vas nekoč zapisal: "Sam Vinci je bil vedno boljši film od filmov, ki jih je snemal. Njegovo življenje je bilo bolj filmsko od njegovih filmov." Mislite, da bi avtobiografska tema lahko navdahnila še kaj poleg zgoraj omenjenega dokumentarca Selfie brez retuše? Biografska knjiga o vas, kakršna je bila denimo Cavazza, bi bila fascinantno branje.

V vsakem od mojih filmov so avtobiografski elementi, ki jih poskušam sicer zapakirati tako, da ne delujejo patetično. Tudi pri dokumentarcu sem se trudil, po dramatičnem prvoosebnem začetku narediti odmik v sarkazem.

Morda se bom lotil knjige, ko bom lahko samo še sedel in tipkal. Zdaj bi raje snemal filme, pa ne ravno o sebi. Tudi profesor Jernejc na Višji šoli za risanje in slikanje mi pravi, naj se lotim drugih, neavtobiografskih tem.

Kako to, da ste se v zrelih letih vrnili v šolo?

Že po koncu osemletke sem hotel na Srednjo šolo za oblikovanje, ker sem nameraval postati slikar. Oče mi je prepovedal, češ da se s tem ukvarjajo samo pijanci in ku**e. No, na šolo nisem šel, sem pa vseeno postal oboje, o čemer je govoril.