Georg Friedrich Haas, ki bo letos praznoval 70 let, je eno ključnih imen na področju sodobne komponirane glasbe, a hkrati hladno akademsko sceno v zadnjem desetletju spravlja v nelagodje z odpiranjem tem, kot so zasvojenost, rasizem in tabuji v spolnosti. S skladateljem smo se pogovarjali pred današnjo izvedbo njegove skladbe Natures mortes.

Haasova glasba danes presega nacionalne skladateljske usmeritve in šole. Je dedič spektralne glasbe sedemdesetih, a se v iskanju krhkih, prelepih alikvotnih struktur hkrati navdihuje pri pionirjih četrttonske glasbe, pri skladateljih, kot sta bila Ivan Višnegradski in Alois Haba. Pritegne ga ameriški eksperimentalizem, a njegove partiture kažejo močno tradicionalno skladateljsko obrt, ki jo je dobil s študijem na Visoki šoli za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu, kamor se je preusmeril po študiju matematike in fizike, pozneje pa na podiplomskem študiju na Visoki šoli za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Dunaju, kjer je bil njegov mentor Friedrich Cerha (1926–2023). Cerha je umrl pred mesecem dni in mnogi skladatelji so izrazili hvaležnost za njegov prispevek k razvoju avstrijske glasbene scene. Haas se strinja, da je bil to eden največjih skladateljev druge polovice 20. stoletja: "Kot človek je bil vedno odprt in med študijem mi je pomagal, da se osvobodim ideoloških, estetskih verig, ki sem si jih nadel. Ko so ga med drugo svetovno vojno, ker je bil že dovolj star, vključili v enote Wehrmachta, je dvakrat dezertiral ter skrit preživel zimo v tirolskih Alpah. Rekel je, da je bil mir, ki ga je takrat občutil v Alpah, močnejši od strahu pred tem, da bi umrl od lakote, zmrznil ali da bi ga odkrili. To intenzivnost življenja lahko slišimo v vsakem trenutku njegove glasbe. Ne izvajajo ga pogosto, saj je to tako edinstvena glasba, temelji pa njegovi notranji nujnosti."

Gradec, kjer se je Haas rodil in pozneje doživel številne krstne izvedbe svojih del, je nenavadno, protislovno glasbeno središče, deluje kot konservativno mestece, ki pa od konca šestdesetih let gosti vitalen, svobodomiseln festival sodobne glasbe Musikprotokoll in več podobno širokih koncertnih ciklov, podobo mesta, ki ceni brezkompromisno sodobno umetnost pa še podkrepi muzej sodobne umetnosti Kunsthaus. Haas to dvojnost razume skozi konfliktno preteklost nekdaj jezikovno raznolikega mesta: "Spomnim se, da sem kot otrok z dedkom hodil na tržnico na Trg cesarja Jožefa blizu opere in da mi je kdaj rekel, "glej, Slovensko govorijo". Do danes je to izginilo zaradi zelo močne skupine fundamentalno nacionalističnih ljudi. To izginjanje je boleče. Sam to občutim tudi kot zelo močno krivdo, saj so bili moji stari starši del ponemčevanja. Ta zgodovina je zelo temačna. Mislim, da v Gradcu ostaja močna skupina starejših ljudi, ki je ohranila nacistično ideologijo, to je bogatejši, višji srednji sloj, ki bi lahko zaznamoval kulturno življenje. A ta situacija je povzročila nekaj nasprotnega. Ko občutiš, kako deluje ta struktura laži, kako se nadaljuje struktura nacističnega zločina, to izzove nasprotno energijo. Prepričan sem, da se v mestu v umetnosti to dogaja."

Odpiranje v ZDA
Po obdobju predavanja v Baslu je Georg Friedrich Haas zadnje desetletje profesor kompozicije na newyorški Univerzi Columbia, kjer je nasledil francoskega skladatelja Tristana Muraila, enega glavnih utemeljiteljev in praktikov tako imenovane spektralne skladateljske smeri. A v obdobju življenja v Združenih državah se ni toliko spremenila Haasova glasba, kot njegova iskrenost do samega sebe. Leta 2016 se je poročil z Molleno Williams-Haas, pisateljico, igralko, aktivistko na področju spolnih praks, znanih kot BDSM, v katerih se prepletata dominanca in podrejenost partnerjev. Ugleden skladatelj je ob tem javno spregovoril o dolgoletnem nelagodju ob svoji nagnjenosti k marginaliziranim spolnim praksam, zaradi katerega so propadli njegovi prejšnji trije zakoni.

Na podlagi besedila Mollene Williams-Haas je ustvaril delo HYENA (HIJENA) za naratorko in ansambel, v katerem sama pripoveduje zgodbo o boju s svojim alkoholizmom. Skladba je kmalu postala slavna, a skorajda nikoli izvajana, kar veliko pove o odzivu scene na Haasovo odpiranje težavnih družbenih tem s kompleksnimi glasbenimi sredstvi. "Po drugi strani pa je to skladba, ki dosega ljudi zunaj scene sodobne glasbe. O njej je bil posnet nizkoproračunski film, ki je na manjših festivalih prejel več nagrad. Na to sem zelo ponosen. Glasbo so torej sprejeli. Pomembno pa je naslednje: v glasbenem jeziku nisem naredil niti enega kompromisa. To je Haas, to sem v celoti jaz. Edini kompromis je, da je glasba združena s skrajno intenzivnim besedilom, ki ga je napisala moja žena in ga tudi recitira. To besedilo mora biti slišano, saj je zasvojenost težava, ki je zelo globoko vraščena v našo družbo in zelo malo ljudi o tem govori tako odprto. HIJENA je po mojem mnenju skladba z najlepšim srečnim koncem v zgodovini – konča se zelo pesimistično, pripovedovalka odhaja, skorajda brez možnosti preživetja, srečen konec pa je v tem, da ta oseba stoji pred nami na odru nam in štirinajst let po koncu zgodbe to pripoveduje."

Kmalu po selitvi v ZDA se je skladateljsko odzval na nasilje nad temnopoltimi državljani in v spomin na Erica Garnerja napisal skladbo za solo trobento z naslovom I can’t breathe. "Posebej po tem, ko sem spoznal svojo ženo, Molleno, sem ugotovil, da sem se nehal skrivati. Ne vem, kako je v Sloveniji, a v Avstriji zagotovo obstaja občutek sramu in krivde, če je nekaj v družbi šlo narobe. Zdaj lažje odkrito povem, da sem imel starša nacista, stare starše morilce in zaradi tega mi je grozno hudo. Tega se sramujem, a sem dolžen o tem govoriti, o tem pisati glasbo, moram pomagati pri celjenju ran zaradi teh dogodkov. Včasih sem mislil, da se moram skrivati, da nihče ne sme izvedeti, iz kakšne družine prihajam. Danes lažje priznam, od kod sem prišel in tudi, da sem ta svet zapustil. Vsak je odgovoren za svoja dejanja. Nisi odgovoren za to, kam si se rodil, to ni bila tvoja izbira. Izbereš pa lahko odnos do preteklosti. Mogoče je to, da lahko iskreno govorim o tem, najpomembnejša sprememba življenja v ZDA."

Predanost spektralnemu materialu
Orkestrsko delo Natures mortes, ki ga bo izvedel Orkester Slovenske filharmonije z dirigentom Sylvainom Cambrelingom, v veliki meri temelji na spektralnem materialu, na alikvotnih akordih, sozvočjih tonov, ki v glasbenem zvenu spremljajo osnovni, glasnejši ton, ter mu dajejo barvo in polnost. Takšna izbira materiala, razkošno zvensko prelivanje se redno pojavlja v Haasovih skladbah. "Eden od razlogov za navdušenje nad tem materialom, ki ga kot študent Friedricha Cerhe lahko povem, je, da alikvotni niz zveni super. Čudovito je, kako deluje, ima globoko čustveno plat, dotakne se ljudi. Dejstvo je, da se morajo glasbeniki naučiti drugačne intonacije, da je takšna intonacija zahtevnejša od običajne dvanajsttonske uglasitve, ki jo potrebujejo, če igrajo Brucknerja in temu bi lahko po svoje rekli duhovna, človeška izkušnja. Nekaj, kar bi v drugačnem glasbenem kontekstu napačno, je tu pravilno. Če bi za izvedbo Schubertove simfonije uglasili orkester glede na alikvote, to nikakor ne bi delovalo, a če takšno uglasitev uporabiš v drugem glasbenem svetu, iz tega nastane nekaj prelepega. Vse je odvisno od konteksta, jezika. V tem je pomembno, človeško sporočilo takšnega glasbenega materiala.

Izvora tega zanimanja sem se zavedel, ko sem nekoč prebral izjavo La Monta Younga, ameriškega skladatelja, ki je veliko delal z naravno uglasitvijo. Rekel je, da sta njegovo izkušnjo otroštva zaznamovala dva zvoka – eden je bil zvok vetra v hiši, drugi pa zvok električnega transformatorja. Razložil je, da električni transformator ustvarja akorde z alikvotnimi strukturami. Zavedel sem se, da sem odraščal v bližini elektrarne in da sem tudi sam poslušal te zvoke in bil nad njimi navdušen. Ne gre za kakšno duhovno ozadje, to je enostavno zvok določene tehnologije. Lahko grem še korak dlje in še malo špekuliram. Ko sem se rodil, je moja mama zbolela za tuberkulozo. Umaknili so me od nje in prva dva tedna svojega življenja sem preživel v bolnišnici. Povsem prepričan sem, da sem tam poslušal medicinske naprave in da so te naprave proizvajale alikvotne strukture. Alikvoti so zame transcendentalni. Rojstvo je transcendentalna izkušnja, ki je bila v mojem primeru združena z alikvoti. To je zelo materialistična razlaga, a verjamem, da je to del moje intenzivno osebne nagnjenosti k tem zvokom."

Poglobitev v glasbo
Georg Friedrich Haas je skladbo Natures mortes leta 2003 napisal za Simfonični orkester Jugozahodnega nemškega radia in dirigenta Sylvaina Cambrelinga, ki tokrat gostuje pri Orkestru Slovenske filharmonije. Čeprav si je zelo želel obiskati Slovenijo in da je že razmišljal o krajih, ki bi jih tu rad obiskal, pa mu delo ne dovoljuje potovanj na mnoge izvedbe njegovih del. O poslušanju skladbe Natures mortes je dodal: "Najpomembneje je, da se usedete, odprete ušesa in se poskusite poglobiti v skladbo. Dovolj bo, če povem, da je skladba napisana z resnimi nameni, želi si dotakniti ljudi in predajati neko ekspresivnost."

Haas trenutno gostuje na Univerzi v Bostonu, kjer naslednji teden pripravlja eno redkih izvedb skladbe HYENA. Na vprašanje o naslednjih delih pa odgovori: "Pravkar sem dokončal najlepše naročilo, kar sem ga kdaj dobil. Klarinetist ansambla Klangforum z Dunaja mi je naročil skladbe za klarinet, nisem pa bil plačan z denarjem. Klarinetistova žena je fantastična izdelovalka godal in v zameno za novo glasbo je za mojo hčerko izdelala violino. Ustvaril sem tri različice skladbe – solistično za klarinetista, ta je nato del skladbe za klarinet in godalni sekstet, v še malo razširjeni obliki pa gre za manjši koncert za klarinet in komorni orkester. Zdaj pa pišem skladbo za Državno kapelo iz Dresdna, kjer bom – in prosim, ne smejte se – dvorni skladatelj, kar je danes čuden naziv. Za ta orkester pišem večje delo."