Je nema priča napetega 20. stoletja, ki je z več temnimi poglavji, a tudi svetlimi zgodbami zaznamovala Goriško in zato toliko bolj primeren prostor za enega osrednjih projektov letošnje evropske prestolnice kulture. Maja bo tam zaživel projekt EPIC, ki bo z razstavo in več dogodki poskušal na drugačen način predstaviti skupno zgodovino Nove Gorice in Gorice v 20. stoletju.

Zaradi turbulentne zgodovine, ki zaznamuje prostor obmejnih mest, letošnjih skupnih nosilk letošnjega naziva evropska prestolnica kulture, ima letošnji EPK edinstveno priložnost, da vzpostavi tudi nekaj, kar je med državama, ki sta si večkrat stali na nasprotnih bregovih, najtežje storiti – postavi temelje za dolgotrajni dialog in sprejemanje bolečine drugega. "Gorica je po prvi svetovni vojni v Italiji postala simbol junaštva in žrtvovanja italijanskih vojakov. Za Slovence pa predstavlja naše mesto – simbol slovenske kulture in gospodarstva, ki je bilo po drugi svetovni vojni, po mnenju mnogih, krivično dodeljeno Italiji," razlaga zgodovinarka in strokovna vodja projekta EPIC Kaja Širok.

Preteklost je nekaj, kar mesti z okolico kljub nenehnim poskusom povezovanja in tudi sobivanja v marsikateri točki vedno znova tudi razdvaja. Širok je prepričana, da je za preseganje tega ključno sprejemanje dejstva, da se družba še vedno emocionalno odziva na preteklost, pri čemer stereotipi ostajajo del našega dojemanja drug drugega. Te zgodbe se bodo odstirale v okviru projekta EPIC, ki ga v obliki razstave pripravljajo v okviru letošnje evropske prestolnice kulture, želijo pa ga nadaljevati tudi po tem, ko Nova Gorica z Gorico ne bo več nosilka naslova.

Odprtje projekta ob obletnici konca druge svetovne vojne
Maja bodo tako v na novo zasnovanem razstavnem prostoru nekdanjega skladišča ob postajnem poslopju železniške postaje v Novi Gorici pripravili več participatornih dogodkov in odprli osrednjo razstavo, ki se bo organsko razvijala v času. Bistveni del postavitve ne bo njeno odprtje, ampak to, kaj se bo dogajalo z njo v nadaljevanju. Razstava bo izhodišče za premislek; postavila bo iztočnice za posamezna obdobja, ki so zaznamovala območje Goriške. Začeli bodo na začetku 20. stoletja, potem pa s sprehodom skozi to prelomno stoletje spregovorili o vseh kulturnih identitetah prostora, pa tudi nacionalnih identifikacijah, ki jih je prostor imel, razlaga Kaja Širok.

Razstava bo pokazala različne simbolne točke okupacije in osvoboditve, ki se menjajo glede na to, kdo se jih spominja. Ključno je, da v razstavo vključijo prebivalstvo in njihove zgodbe. "Čeprav obiskovalci morda ne bodo delili ali podprli vseh interpretacij, ravno to predstavlja bistvo razstave – zavedanje, da obstajajo bolečine in zgodbe, ki nam morda niso blizu, a so kljub temu pomembne in vredne našega razumevanja," je prepričana sogovornica.

S Kajo Širok, zgodovinarko, raziskovalko in muzealko, nekdanjo direktorico tedanjega Muzeja novejše zgodovine Slovenije, smo se pogovarjali o projektu EPIC, ki ga je Širok zasnovala med pisanjem prijavne knjige kandidature GO2025. Pogovor je stekel o njegovem izhodišču, kakšni so njegovi cilji, o vlogi muzeja v sodobnem času, predvsem pa o tem, kje lahko skupnosti, ki jih razdvaja preteklost, iščeta odgovor za pot dialoga in gradnje boljše prihodnosti regije. Prihaja iz Solkana, zato vprašanja, vezana na identiteto in zgodovino goriškega območja, zelo dobro pozna in jih tudi v svojem raziskovalnem delu že leta obravnava.

EPIC se sicer ozira v preteklost, vendar z namenom boljšega razumevanja sedanjosti in premišljevanja o prihodnosti. O zgodovini tega območja je seveda napisanih že veliko knjig, pa vendar gre za zelo kompleksno zgodbo različnih vpletenih, kar pomeni množico pogledov, izkušenj, doživetij, ki jih neke dominantne narative lahko tudi spregledajo. Je to eden od glavnih ciljev – da se prisluhne predvsem zgodbam posameznikov na obeh straneh meje?
EPIC bo čezmejni participativni prostor, namenjen izmenjavi pogledov in razumevanju zgodovine 20. stoletja. Del zgradbe bo namenjen stalni razstavi, ki bo participativna in bo vključevala osebne zgodbe ter spomine prebivalcev Goriške. Osvetlila bo večplastne interpretacije preteklosti te regije, ki zaradi izkušenj obeh vojn in obdobij po njih niso ne enostavne in ne vedno širše razumljene. Želimo spodbujati dialog o skupni dediščini prostora, o temah, ki nas povezujejo, razvajajo, ali preprosto o zadevah, ki jih ne poznamo ali o njih vemo premalo. Seveda postavljamo tudi vprašanje nastajanja nacionalnih trenj v multikulturnem mestu in razvoj obeh mest znotraj različnih političnih sistemov.
Kar konceptualno loči EPIC od tradicionalnih razstav, je njegova multikulturna naravnanost in večplastnost. Poleg muzeološkega gradiva se bodo predstavile pripovedi ljudi, odkrivale družinske zgodbe in dediščine prostora. Na podlagi družinskih pripovedi, s to povezanimi emocijami in bolečinami, uporabo predmetov ter fotografij, gradimo večplastne poglede na preteklost in s tem povezano razumevanje sedanjosti na obmejnem območju.

Ključne bodo torej zgodbe posameznikov, zato se obračate nanje, da jih z vami delijo. Kaj iščete?
Razstava si prizadeva biti čim bolj vključujoča in odprta za raznolike osebne izkušnje, ki odražajo bogastvo prostora in njegovih prebivalcev. Osredinja se na majhne, osebne trenutke, ki, čeprav morda niso neposredno povezani z velikimi zgodovinskimi dogodki, nosijo izjemno čustveno in pripovedno moč. Z deljenjem teh zgodb se ne ustvarja le globoka povezava med posamezniki in skupnostjo, temveč tudi omogoča vpogled v prostor skozi spomine in prelomne trenutke, ki so oblikovali življenja ljudi. Čustva, družinski odnosi, izgube in radosti, pogledi na razvoj mesta in njegovega okolja – vse to nas zanima in cenimo vsako zgodbo posebej. Ne nazadnje, z raziskovalnega vidika je vedno zanimivo tudi primerjati, kako se isti dogodki vtisnejo v individualni ter kolektivni spomin in prenašajo iz roda v rod. Postavlja se tudi vprašanje, zakaj se kljub znanim dejstvom spomini na dogodke včasih oblikujejo v neverodostojne naracije in kaj te pripovedi ohranja znotraj družin.

Sorodna novica "Zgradili naj bi nekaj velikega, ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje"

Verjetno pridejo v poštev tudi zgodbe, ki niso doživete iz prve roke, ampak so jih posamezniki lahko slišali od, denimo, starih staršev in sosedov. Navsezadnje ste se tudi sami v Solkanu formirali ob takih zgodbah o fašističnem nasilju in številnih premenah, povezanih z nastajanjem novih držav. Gre za nekaj, kar človeku ostane, oblikuje njegovo misel, tudi če tega ni doživel, s tem pa seveda tudi misel skupnosti?
Osebno smo povezani in rasli z zgodbami nastanka meje, izkušnjami prve in druge svetovne vojne, zgodbami o odhajanju in prihajanju ter bolečinami in izzivi sobivanja. Moje otroštvo je bilo prepleteno z zgodbami o družinskih skrivnostih in zavedanju, da vsi člani naše širše družine ne razumejo in govorijo istega jezik. Zgodbe o begunstvu in migraciji, fašizmu, izkušnji afriške fronte, koncentracijskih taboriščih in ameriških vojakih so bile del mojega odraščanja in interakcije z drugimi družinskimi člani. Ljudje so se selili, ženili, bežali ali iskali boljše življenje drugje. Zasluga za moje zanimanje za zgodbe gre verjetno privilegiju odraščanja ob noni, ki je bila letnik 1916. Rodila se je v času šeste soške fronte, v prvi svetovni vojni, umrla je leta 2013. Preživela je celo stoletje, razpad več držav in vedno živela na istem naslovu. Formiralo nas je življenje ob meji, a se tega nismo neposredno zavedali. Za nas je bil ta svet nenapisanih pravil obnašanja ob prehajanju in premagovanja jezikovnih barier popolnoma naraven, samoumeven. Mladina danes ne občuti več simbolike nekdanje meje, saj jo prehajajo brez ovir in jim ne predstavlja več posebnega pomena.

V svojem strokovnem delu se že leta ukvarjate prav s to tematiko obmejnega življenja, delitve, percepcije te delitve in kompleksne zgodovine prostora. Kaj so neki ključni koraki, ki čakajo zgodovinopisje pri raziskovanju in osvetljevanju zgodovine severne Primorske in obeh mest, Gorice in Nove Gorice, s tem pa seveda tudi zgodovine obeh držav v prihodnje?
Najpomembnejši koraki k razumevanju preteklosti obmejnega območja so bili storjeni v drugi polovici devetdesetih let skozi večletno delo slovensko-italijanske mešane kulturno-zgodovinske komisije. Poročilo komisije, objavljeno leta 2000, je v naslednjih dveh desetletjih žal premalokrat doživelo ustrezno pozornost in ovrednotenje. Sistem vrednotenja zgodovinskih dogodkov se je bistveno spremenil že leta 2004, ko se je v Italiji uvedel 10. februar kot dan spomina na žrtve fojb in eksodusa. Naslednje leto je sledil slovenski praznik ob dnevu vrnitve Primorske matični domovini, ki ga praznujemo 15. septembra. Ta dva datuma nista naključna, saj predstavljata simbol dan podpisa in dan uveljavitve Pariške mirovne pogodbe. Medtem ko je pred dvajsetimi leti pomen teh datumov poznala zgolj omejena skupina ljudi, sta danes – predvsem zaradi širšega političnega konsenza o reinterpretacijah in manipulacijah zgodovinskih dejstev – postala vse bolj aktualna, pri čemer sprožata čustvene odzive. Kljub prizadevanjem zgodovinarjev, ki z raziskovalnimi publikacijami in javnimi nastopi osvetljujemo to problematiko, pogosto prevlada politična retorika bolečine in sovraštva, ki se intenzivno manifestira v okviru tovrstnih komemoracij. Ta retorika, žal, deluje z večjo hitrostjo in učinkovitostjo ter ima močnejši vpliv, kar predstavlja resen izziv za strokovno in objektivno obravnavo preteklosti.

Sorodna novica Meja ne deli le zemlje, razkol pusti tudi v ljudeh

Že zgodovina vaše družine, ki se je med obema vojnama razcepila v različne države, morda tudi ideologije, pove, skozi koliko prizem je mogoče gledati na zgodovino tega območja. Ko je na primer družina vaše babice leta 1916 bežala iz Gorice, je bila zanjo to okupiran prostor, za Italijane pa osvobojen. Po koncu druge svetovne vojne se položaj spet zasuka, kar je za Primorce ob prihodu partizanov osvoboditev, je za Italijane okupacija. Je torej rešitev za čim boljše razumevanje preteklosti prav v skupnem proučevanju zgodovine, kar v tem projektu in tudi že leta pred tem počnete z italijanskim kolegom Alessandrom Cattunarjem?
Odgovor je zame razvijanje potenciala muzejev kot prostorov družbenih sprememb in aktivacije obiskovalcev. Tudi nova definicija govori o tem, da so muzeji sposobni ustvarjati varna okolja za pogovore, kjer se obravnavajo teme in odpirajo vprašanja, ki zahtevajo kritični razmislek. Premalo se pogovarjamo o potencialu muzejev kot prostorih interakcije in zahtevnih vsebin, ki ne vedno ugajajo ali zgolj ponujajo sprehod skozi preteklost. Obiskovalci si zaslužijo več in v obiske razstav vlagajo svoj čas ter finance. Vprašanje je, ali so se pripravljeni vračati, se z vsebinami poistovetiti, biti razdraženi ali se angažirati kot akterji zgodb. Zame so muzeji prostori, ki lahko družbo spreminjajo in gojijo kritični pogled na svet okoli nas. Zato gradimo prostore družbenih interakcij in se veselimo vseh, ki želijo sodelovati. S prikazovanjem premalo zastopanih zgodb in marginaliziranih glasov kot skupnost razbijamo stereotipe in gradimo empatijo med obiskovalci. Projekt je timski, poleg že omenjenega Cattunarja bi opozorila na predhodno delo Marka Klavore, režiserko Anjo Medved, arhitekturni biro svet vmes in oblikovalski studio AA. Rešitev je v sodelovanju, prilagajanju in odstiranju neprijetnega, prikritega. Projekti, kot je Evropska prestolnica kulture, morajo biti participativni in ustvarjati kritične družbene interakcije.

Projekt EPIC dobiva prostor v skladiščnem objektu železnice, ki je bil neke vrste nema priča dogajanju na območju obeh mest. Zakaj ravno ta objekt? Kaj pomeni prebivalcem obeh mest? Ga kako posebej zaznavajo ali pa jim je nekaj skoraj neopaznega in tudi zato toliko bolj primeren prostor za pripovedovanje skupne zgodbe?
Skladišče železniške postaje predstavlja par excellence prostor za interpretacijo dediščine tega območja. Zaradi bogate zgodovine prostora, ki sega v začetek prejšnjega stoletja, ga umeščamo na razstavo kot ključnega pričevalca dogodkov – od bombardiranj v obeh svetovnih vojnah do povojnega obdobja, ko je delovalo kot logistično stičišče železniškega prometa in hkrati mejno območje. Ta prostor je nosilec zgodovinskega spomina, ki danes simbolično prevzema vlogo hranitelja tako ohranjene kot tudi pozabljene dediščine. Obenem se sam koncept razstave navezuje na skladiščenje – prostor se spremeni v zbirališče materialne dediščine, umetniških stvaritev, zgodb in čustvenih odtisov. Skladišče tako postane večplastno pripovedno okolje, ki ne le arhivira preteklost, ampak hkrati odpira dialog o pomenu prostora, dediščine in spomina v kontekstu sedanjosti in prihodnosti. Posebna bo tudi vizualizacija prostora, ki bo valorizirala bogato arhitekturno dediščino obeh mest.

Sorodna novica Slovenski mali Berlin – zgodba o nastajanju meje

Kdaj in kaj bo mogoče videti v središču EPIC-a, kako si zamišljate razstavo?
Razstava je zasnovana kot participativni projekt, kar pomeni, da jo soustvarja skupnost. V nasprotju s tradicionalnimi razstavami, kjer obiskovalci vstopajo v že dokončan in vsebinsko izoblikovan prostor, kjer predmeti in podnapisi pripovedujejo jasno opredeljeno zgodbo brez prostora za spremembe, EPIC uvaja nov pristop. Odprtje razstave ni končni cilj, temveč šele začetna faza procesa. S tem konceptom se razstava razvija skozi interakcijo s skupnostjo. Obiskovalci so povabljeni k aktivni udeležbi, pri čemer lahko prispevajo svoje poglede, vsebine ali ideje, kar omogoča stalno nadgradnjo in prilagajanje razstave. Tak pristop poudarja pomen dialoga, raznolikosti pogledov in deljenih spominskih izkušenj, ki se oblikujejo znotraj družinskih naracij in rastejo skozi sodelovanje.

Obisk je sicer zasnovan kronološko, a ima več možnih prehodov in obiskovalca izprašuje o njegovih vrednotah in interpretacijah časa. S pregledom ključnih zgodovinskih dogodkov različne teme in tolmačenja časa postavljajo pod vprašaj pomene identitete in pripadnosti, hkrati pa se osredinjajo na razumevanje spominskih dogodkov skozi prizmo različnih nacionalnih interpretacij. Obiskovalci so povabljeni, da skozi lastne interpretacije ponovno premislijo zgodovino regije. Čeprav obiskovalci morda ne bodo delili ali podprli vseh interpretacij, ravno to predstavlja bistvo razstave – zavedanje, da obstajajo bolečine in zgodbe, ki nam morda niso blizu, a so kljub temu pomembne in vredne našega razumevanja.

Meja med mestoma je padla že ob vstopu Slovenije v EU, veliko je bilo narejenega že v smislu povezovanja, navsezadnje je tudi projekt EPK zastavljen prav s tem poudarkom. Vseeno pa med italijanskim in slovenskim pogledom na zgodovino obstajajo včasih diametralne razlike v tem, kdo je bil žrtev, kdo agresor. Ko smo se pred petimi leti pogovarjali na to temo, ste nam v pogovoru med drugim dejali: "Če bi lahko izbrisali zadnjih sto let krvnih obračunavanj, bi morda lahko zaživeli kot složna skupnost." Ali menite, da lahko EPK v tem pogledu kaj spremeni – navsezadnje gre za razumevanje in sprejemanje drugega? Nedavno večinsko izglasovanje proti poskusu opozicijske svetnice v Gorici, da bi odstranili častnega občana Benita Mussolinija, v tem pogledu ni ravno spodbudno.

Sorodna novica Zahodna slovenska meja med letoma 1945 in 1954

Ne gre toliko za spreminjanje, temveč za sprejemanje dejstva, da kljub sobivanju in sodelovanju še vedno ohranjamo različne poglede na preteklost, pri čemer stereotipi ostajajo del našega dojemanja drug drugega. Gorica je po prvi svetovni vojni v Italiji postala simbol junaštva in žrtvovanja italijanskih vojakov. Za Slovence pa predstavlja naše mesto – simbol slovenske kulture in gospodarstva, ki je bilo po drugi svetovni vojni, po mnenju mnogih, krivično dodeljeno Italiji. Ta izguba še danes odmeva v slovenski kolektivni zavesti. Na drugi strani italijanska stran nosi bolečino, povezano z dogodki maja 1945. Pobuda za odvzem naziva častnega občana Benitu Mussoliniju je primer nespretne politične poteze – če bi bila izvedena ob pravem času, denimo ob sami podelitvi naziva ali kmalu zatem, bi vzbudila manj polemik. To ne pomeni, da je ohranjanje častnega meščanstva upravičeno. A ko pa se takšno vprašanje odpira tik pred pomembnimi dogodki, kot je odprtje, to deluje razdiralno, namesto da bi spodbujalo povezovanje, in jasno pokaže, da razhajanj ni enostavno preseči. Dogajanje nas opozarja, da resnično soočenje s preteklostjo zahteva premišljen in spoštljiv dialog, ki gradi mostove in išče razumevanje, namesto da odpira stare rane s potezami, ki bolj provokativno kot konstruktivno vplivajo na medsebojne odnose. Komemoracije, ki jih marsikdo dojema kot sporne in boleče, se bodo nadaljevale tudi v letu 2025. Pri tem bo posebej zanimivo spremljati, kako se bodo lokalne in nacionalne retorike prilagajale v letu, posvečenem brezmejnemu sodelovanju, ter koliko se bodo trudile prispevati k spravnosti in skupni prihodnosti.

Sorodna novica Zgodbe iz muzeja tihotapstva: "S 60 kilogrami kave si lahko kupil golfa"

EPIC je t. i. flagship projekt, eden redkih, ki se bo nadaljeval tudi po letu 2025. Kako bo projekt EPIC oblikoval svojo prihodnost in kakšna bo njegova vloga po zaključku evropske prestolnice kulture?
EPIC je del uradnega programa Zavoda GO! 2025. Njegov ustanovitelj je Mestna občina Nova Gorica, ki je tudi investitor prenove stavbe skladišča. Gre za dolgoročni projekt, ki mestu prinaša nove kulturne vsebine ter ustvarja priložnosti za razvoj turistične in konferenčne ponudbe. Prihodnost projekta je v rokah odločevalcev, vendar njegova usmeritev ponuja izjemen potencial za trajnostno rast in povezovanje lokalne skupnosti. Želim si, da bi EPIC postal del šolskih kurikulov, s čimer bi mlade generacije spodbudili k raziskovanju in ohranjanju kulturne dediščine. Prav tako ima projekt priložnost postati ključni partner v raziskovalnih in izobraževalnih projektih regije, kar bi pomembno prispevalo k njenemu intelektualnemu in gospodarskemu razvoju. Ohranjanje kulturne dediščine skozi EPIC ni zgolj vrednota, temveč tudi strateška naložba v prihodnost – dediščina, če jo razvijamo premišljeno in vključujoče, lahko postane temelj za inovativne pristope v izobraževanju in kulturi.