Ko leta 1947 na mirovni konferenci po drugi svetovni vojni končno določijo tudi novo mejo med Italijo in Jugoslavijo, zarisana črta kmalu s papirja preide v dejansko stanje in razdeli pokrajino Goriško. Mesto Gorica ostane na italijanski strani, velik del zalednih vasi in zaselkov pa je kar naenkrat odrezan od svojega upravnega središča. Zgradili bomo novo mesto, se v povojnem zanosu odločijo oblastniki in sredi praznega prostora, kjer so posamezne kmetije in obdelovalne površine, določijo zasaditi lopate.

Kako je povsem na novo zrastlo mesto - brez zaslombe na že obstoječe zaselke ali na ruševinah nečesa starega - lahko občutite v zgoščenem in informativnem pohajkovanju po zgodovinski poti skozi Novo Gorico, ki jo je pripravil Blaž Kosovel, avtor dokumentarne serije Goriški sprehodi. Nanjo se lahko prijavite na Turistično-informacijskem centru Nova Gorica.

Pot se začne ob maketi - urbanistični načrt mesta, kot si ga je zamisli arhitekt Edvard Ravnikar, skica pa je bila razstavljena tudi v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku. Ravnikar je bil namreč izbran za urbanista novega mesta, saj je poznal zahteve ministra za gradnjo Ivana Mačka o tem, kakšna mora biti oddaljenost od nove meje. A po njegovem načrtu so zgradili le 11 zgradb: šest stanovanjskih blokov z velikimi meščanskimi stanovanji, občinsko zgradbo ter štiri bloke v bližini potoka Koren. Načrtovali so namreč, da bodo mesto zgradili v petih letih. Odločitev pade leta 1947, a že leto pozneje se zgodi informbiro: osnovna ideja Nove Gorice, da postane socialistična izložba na zahod, z informbirojevskim sporom postane vprašljiva, saj so se sovražniki zdaj pojavili na vzhodu in jugoslovanski oblastniki so začeli dvomiti, ali se ne bi z zahodom raje povezovali.

Začetni velikopotezni načrti plahnijo, za gradnjo mesta začne zmanjkovati denarja, kar je med zgodovinsko potjo lahko opaziti. Že kmalu pogled pritegne spomenik brigadirjem. 25 brigad s 5.200 mladimi je bilo tukaj sicer le 11 mesecev.

"Ruski bloki" in življenje v njih

Najprej so v mesto začeli graditi velike bloke po Ravnikarjevi zamisli. Stanovanja so bila meščansko zasnovana, a ker jih niso dovolj hitro gradili, ljudi pa so že naseljevali v mesto, je v enem stanovanju živelo tudi po več družin. Začasno so v njih namestili tudi urade, trgovino, banko in podobne nujne službe.

A priseljeno lokalno prebivalstvo se je počutilo nekako nedomače v Ravnikarjevi zasnovi ogromnih odprtih prostorov. Med bloki so bile namreč predvidene široke površine za druženje ljudi, tudi osrednja cesta je večpasovnica, na vsaki strani bi jo moral obdajati dvojni drevored platan. Ljudje pa so se v novo mesto selili iz manjših, strnjenih vasi. Veliko jih je prihajalo iz kmečkega okolja, kar je pomenilo, da so s sabo v blok pripeljali tudi domače živali – kokoši, prašiče, celo kravo.

Kako obdržati kader v mestu

Sprehod med ulicami, ki se odmikajo od Magistrale proti najbližji vodi - potoku Koren, tako pokaže, kako se je tip arhitekture in idejna zasnova z leti gradnje in novega življenja v mestu opazno spreminjala. Čeprav bi po Ravnikarjevi maketi morali zgraditi še bloke na severni strani mesta, pa so iz praktičnih razlogov - lažje in ceneje je bilo zgraditi bloke bližje potoku, ki je predstavljal možnost odvajanja kanalizacije - nadaljevali gradnjo na južnem delu. Nova Gorica tako nastane najprej v trikotniku Erjavčeva cesta – Magistrala – potok Koren. Z industrijo, ki je prišla v mesto, postanejo investitorji novih blokov podjetja: zgradijo blok za zaposlene v Meblu, blok od Vodovodov, železničarjev itd. Na enak način so razdelili parcele za hiše na obrobju mesta, in sicer po načelu "če si človek zgradi hišo, se ne bo odselil". Tako so v mestu obdržali izobražen kader.

Namesto parka - botanični vrt

Ne le blokovska gradnja in njena umestitev, umanjka tudi osnovna Ravnikarjeva zamisel, da bi bila Nova Gorica 'mesto park.' Naš vodnik izpostavi, da 'mesto park' ne pomeni, da gre za botanični vrt, temveč, da so drevesa v funkciji boljšega bivanja v mestu – dajejo senco, hlad. A tega načrta v Novi Gorici niso uspeli udejanjiti, drevoreda ob Magistrali, kot je bil načrtovan, nikoli niso zasadili - tudi zato, ker nikoli niso dokončali gradnje vseh predvidenih stavb. Tako pa je takratni direktor komunale Žarko Bole, ki je bil ljubiteljski hortikulturist, povabil prijatelja Miho Ogorevca, direktorja Volčjega Potoka, da bi nekako zasadila ves prazen prostor. Za prikaz, kakšen je ta novi prostor, so zasadili skupaj palmo in smreko, kar prikazuje prostor med Mediteranom in Alpami in možnost sobivanja različnih kultur. Najpogostejše drevo po mestu je himalajska cedra. Blaž Kosovel pripomni, da danes obiskovalci govorijo o Novi Gorici kot o betonskem mestu, kljub temu da je tukaj ogromno zelenja – a ga moraš pogledati, najti z očmi, ne daje ti naravnega zavetja.

Travnik, ki ga niso nikoli tlakovali

Zelenje oziroma bolje rečeno zelenica pa obiskovalcu privabi pogled, ko se ustavi pred občinsko zgradbo. Tudi tukaj se nadajuje tema "kako se zgrajeno razlikuje od zamišljenega". Edvard Ravnikar je namreč kot upravno središče novega mesta zasnoval tri zgradbe okoli tlakovanega travnika, kar bi poudarilo monumentalnost novega mesta. A zrasla je le občinska zgradba arhitekta Vinka Glanza, ki je pozneje postal arhitekt slovenskega parlamenta. Pred njo pa je ostal in ostaja zeleni travnik in tako opominja na začetek svoje zgodbe - mesto, ki so ga zgradili na dokaj praznih travnatih površinah kot odgovor na staro Gorico za mejo. Ta prostor pred občino je dobil obliko nekakšnega zaključenega dela mesta šele leta 1994, ko so zgradili gledališče, leta 2001 pa knjižnico Franceta Bevka (za obe novejši stavbi je bil arhitekt Vojteh Ravnikar, ki ni v sorodu z Edvardom).

Edina pot, ki neposredno povezuje staro in novo Gorico, je pot na pokopališče

Drobce, ki spominjajo na zgodovino tega prostora še pred gradnjo novega mesta, lahko opazimo tudi v parku ob Erjavčevi cesti. Kosovel pokaže na tri razmetane večje kamne, pogled od blizu pa pokaže, da gre za stare nagrobne spomenike. Na področju Nove Gorice je bilo včasih novejše pokopališče stare Gorice. Odprli so ga leta 1880. Erjavčeva ulica, ki danes povezuje obe mesti, se je takrat imenovala pokopališka ulica, saj je vodila le na pokopališče. Zaprli so ga med 1. svetovno vojni, svojci, ki so še ostali, so umrle prekopali, pokopališče pa je z gradnjo novega mesta utonilo v pozabo.

In če še ostanemo pri spominih na zgodovino pred nastankom Nove Gorice - med modernimi bloki lahko opazimo dve hiši, ki ne sodita v okoliško arhitekturo. Gre za ostanke starih furlanskih kmetij, torej tistih, ki so tukaj stale pred na novo narisano mejno črto.

Prva javna zgradba v Novi Gorici

Če je mejna črta močno vplivala na sam videz mesta in seveda še bolj na življenje v njem, pa je zanimiv podatek, kaj je na tem delu dejansko določilo, kje bodo na pariški mirovni konferenci narisali razmejitev. Kosovel pove, da je odločila postavitev železniške proge, saj so upoštevali, da infrastruktura ostane v isti državi. Tako je železnica ostala v Jugoslaviji, meja poteka ob njej. Po dokončni razmejitvi septembra 1947 pride stavba železniške postaje pod Jugoslavijo. Tako postane prva javna zgradba v Novi Gorici, mestu, ki so ga šele začeli graditi. V tej stavbi je danes Muzejska zbirka Kolodvor, ki spada pod okrilje goriškega muzeja in je del Muzeja na meji.

Kapitalistična vstopna točka na vzhod

Bližina meje pa je Novi Gorici tudi zelo koristila. Med ogledom po zgodovinski poti namreč ne morete preskočiti Hotela Park in zgodovine igralništva v mladem mestu.

Prvi župan Nove Gorice Ludvik Gabrijelčič je po koncu mandata postal direktor Hotela Park in je želel v mesto privabiti turiste iz Italije. Odprl je prvo resno restavracijo v mestu, plesišče ter prvi nočni klub, ki ga v Italiji takrat niso smeli imeti.

Že kmalu so se pojavile ideje o gradnji igralnic. Leta 1984 nato dejansko odprejo kazino. Kosovel pripoveduje, da niso bili povsem prepričani, ali bo uspel, a je bila njegova prednost ameriški stil kazinoja - torej, da lahko obiščeš igralnico, četudi nimaš veliko denarja ali odlične obleke. V nekaj letih je novogoriški kazino prehitel portoroškega, sicer tedajnajvečjega v Jugoslaviji, in postal zelo priljubljen. Ker ideja o Novi Gorici kot socialistični izložbi na zahod ni uspela, je hitro postala kapitalistična vstopna točka na vzhod.

Trgovsko središče ob prvi pešpoti skozi mesto

Mesto se je širilo in v 60. letih začnejo razmišljati o sami obliki, hkrati pa se pojavi potreba po trgovskem središču. Marjan Vrtovec si ga zamisli kot prostor, ki bo namenje zgolj pešcem in čeprav tudi ta ni bil nikoli dokončan, se je današnji Bevkov trg, ki ga obdajajo te trgovske zgradbe, zaradi priljubljenosti med ljudmi spremenil v pravo mestno jedro, stran od Magistrale in travnatega prostora pred občino.

Pred sprehajališčem opazimo nekdaj zelo razširjeno drevo tega podoročja - murve, ki spominjajo na najstarejšo industrijo na Goriškem: sviloprejstvo.

Od Argonavtov do Perle

Na drugem koncu mesta še v 70. letih ostaja velik prazen prostor. Želja je, da ga zpolnijo z nečim velikim in leta 1976 zraste "ladja Argonavtov" – 20.000 kvadratnih metrov površine za zabavo, druženje, dogodke, celo 50-metrski točilni pult. Prostor je impozanten, zunanjost nastopa v oglasnih kampanjah, a ideja o zabaviščnem prostoru vseeno ne zaživi. Danes v stavbi s spremenjeim pročeljem domuje igralnica Perla.

Še en travnik, ki čaka ...

Čez cesto pa se nam pogled znova ustavi na večji travnati površini. Glede na to, da je tik ob večpasovni cesti, se vprašanje, zakaj ni izkoriščen, postavi samo.

Prva zgodovinska pot mladega mesta se bo v prihodnosti torej še lahko dopolnjevala.