Nova meja z Italijo, ki jo je bilo treba zarisati po koncu 2. svetovne vojne, je politične odločevalce zaposlovala več kot dve leti. Ozračje je bilo napeto, ozemljske zahteve z obeh strani močne, nakazovalo se je, da gre za razmejitev ne le med državama, temveč med Zahodom in Vzhodom ter med različnimi državnimi režimi. Črta, ki jih bo razmejila, je bila določena v mirovni pogodbi med Jugoslavijo in Italijo, ki je začela veljati 15. septembra 1947.
Bodeča žica je razdelila sorodnike, prijatelje, posestva, celo kmetije in pokopališče. Močno je zarezala v življenja tukajšnjih ljudi. Tako se Maria Leban iz Gorice v spominih, ki so jih na razstavi objavili v Goriškem muzeju, dotika povsem vsakdanjih opravkov, ki so postali zelo zapleteni ‒ obdelava vrtov. In nadaljuje: "Prepovedano je bilo celo pogovarjanje čez mejo. Skopali so luknje za vojake, ne preveč široke, ozke, približno meter. V njih so morali klečati, niso se smeli dvigniti pokonci, ker bi jih videli, sedeti pa niso mogli. In oni so bili tam ves čas, ko smo delali na vrtu, sledili so nam in nas nadzorovali."
Tudi Tarcisio Drosghig iz Gorice je za Goriški muzej opisal življenje po zarisani meji: "Imamo hišo v Italiji in vrt v Jugoslaviji. Danes v Sloveniji. V Stari Gori smo imeli velik travnik in moj oče je tam kosil seno; zgodilo se je, da se je traktorju pokvarilo kolo, in nato smo bili prisiljeni pustiti tam traktor, kolo smo nesli v Italijo, ker tukaj ga nismo mogli popraviti, nato smo ga ponovno prinesli nazaj in odpeljali traktor. Vse peš."
Gorica, ki je torej ostala na italijanski strani meje, je izgubila velik del svojega naravnega zaledja, hkrati pa so zaselki, ki so ostali na jugoslovanski strani, izgubili pomembno mestno središče. Kmalu je zato že vzniknila ideja o gradnji novega mesta, ki naj bi bilo še boljše in lepše od Gorice. Počasi, postopno je nastala Nova Gorica, ki je bila ves čas močno zaznamovana z vzrokom svojega nastanka ‒ mejo. In v prvi javni zgradbi novega mesta je danes muzejska razstava, ki osvetljuje vpliv meje in življenje ob njej.
Spomin na tegobe in iznajdljivost
Projekt Goriškega muzeja ‒ Muzej na meji ‒ govori o preteklih časih na trenutno treh krajih: v stavbi goriške železniške postaje, ki je z določitvijo meje pripadla Jugoslaviji in tako postala prva javna zgradba v Novi Gorici, v vojaškem stražarskem stolpu v Vrtojbi in v stavbi na pokopališču v Mirnu. S pomočjo fotografij, uniform, zastav, zemljevidov in dokumentov pripoveduje o usodah ljudi, šoku, ki so ga doživeli, ko je nova državna meja čez noč presekala življenje, in tudi iznajdljivosti, kako si olajšati življenje ob tej 'železni zavesi'.
"Tihotapljenje čez mejo je vključevalo predvsem živila, oblačila in druge stvari, kajti ko so zaprli mejo, slovensko prebivalstvo na to ni bilo pripravljeno. Ker je mesto ostalo v Italiji, pri njih ni bilo trgovin, ni bilo na voljo vseh teh stvari. Morali so kupiti oblačila ali pa zdravila, predvsem zdravila, ki jih tam ni bilo. Po drugi strani pa so v Italijo prinašali žganje, meso in druge stvari, ki so bile cenejše kot tukaj. Tukaj v Italiji so puščali stara oblačila, se preoblekli in se z novimi vračali," se spominja Tarcisio Drosghig.
Ob žičnati ograji (bodečo žico je železna ograja zamenjala sredi 50. let) so vedno stali stražarji, cariniki in policaji. V muzeju so tako na ogled zanimive uniforme: tudi uniforma pripadnika 88. ameriške pehotne divizije z značilnim znakom – modro deteljico. Enota je bila dve leti in pol odgovorna za zagotavljanje reda in miru na meji v coni A, preden se je dokončno začrtala meja.
"Je bilo pa strašno, ko je prišel mrak. Moral si iti 100 metrov stran od meje. Zvečer že nisem mogla iti po zelenjavo na vrt," se tistih časov spominja Irena Leban s Pristave.
Mejo je prečkalo veliko nezakonitih prebežnikov
Oster režim varovanja je bil vzpostavljen po informbirojevskem sporu 1948 in je trajal do sredine 50. let. Številke o ujetih, ki so želeli prebegniti, gredo v več 10.000, pove Matic Volarič iz Goriškega muzeja, ki nas je popeljal po razstavi. Streljanje in žrtve so bile pogoste. Sredi 50. let pa so se začele razmere spreminjati, manj je bilo politično motiviranih prebegov in več povezanih z zagotavljanjem boljšega ekonomskega položaja. Od leta 1970 je bilo vedno manj jugoslovanskih prebežnikov in vedno več tujih državljanov – predvsem Turkov, Madžarov, Čehov, Vzhodnih Nemcev in Bolgarov, v 80. letih pa Romunov.
Največ nezakonitih migrantov je mejo prečkalo na območju Mirna, kjer je bilo kar nekaj nekaj točk, kjer so ljudje v večjem številu prehajali čez mejo. Sicer pa je Miren še posebej znan po svojem pokopališču, kjer je danes muzejska soba. Mejna bodeča žica je bila namreč speljana med samimi grobovi in nagrobniki.
Ljudje so opazovali in poznali navade carinikov
Stražarji in cariniki v spominih prebivalcev igrajo pomembno vlogo. "Spomnim se dveh stvari, dveh carinikov konkretno. Eden je bil zelo strog, in kot otrok sem bil vpisan v prepustnico od mame. Ko sva se odpravljala v Italijo, sem to prepustnico doma počečkal, in ko je to carinik pregledal, je znorel. To je bilo 'zijanje', danes pač nihče ne ravna več tako s tabo, tudi na meji ne, karkoli narediš. Drugi carinik ni maral moje skupine prijateljev. Vedno nas je zavrnil, karkoli smo nosili čez mejo. Vedno je bila borba z njim," je za muzej opisal Matej Prando iz Rožne Doline.
Predvsem prepustnice, ki so jih dobili ljudje s prebivališčem nekaj kilometrov od meje, so igrale pomembno vlogo. Vsi so jih komaj čakali ‒ pridobili so jih lahko z 12 leti. "Bistvena razlika je bila med nosilci potnih listov in nosilci prepustnic. Tisti, ki so imeli potni list, je bilo jasno, da bodo verjetno šli skozi neko strožjo kontrolo, medtem ko so prebivalci ob meji imeli neki poseben status in so tudi bolje poznali carinike," v spominih dodaja Matej Prando.
A muzej hrani tudi vedrejšo stran dogajanja: prijatelji, ki jih je ločevala meja, so se zbrali vsak na svoji strani ograje in igrali odbojko:
Z osamosvojitvijo Slovenije, ki jo v muzeju prikazujejo počrnjeni napisi Jugoslavija na mejnih tablah in nanje z velikimi črkami zapisano RS, so se začele razmere na meji umirjati in blažiti. Razstava se tako konča s slovesnostjo ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, ko je ravno na trgu pred železniško postajo potekala velika prireditev, ki je nakazovala, da bo meja dokončno padla in postala spomin. Mejnega prehoda res ni več, nekdanje carinarnice dobivajo drugačno vsebino, a trg pri Muzejski zbirki Kolodvor še vedno nosi dve imeni, na vsaki strani pa ga obdaja železna ograja ...
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje