"Povedati preprosto pripoved o vsem tem ni bilo niti približno enostavno," še pristavi, ko razmišlja o nastanku filma.

Igor Bezinović, rojen leta 1983 na Reki, je eden najbolj plodovitih hrvaških režiserjev mlajše generacije. Diplomiral je iz filmske režije na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu ter iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Fakulteti za humanistične in družbene vede v Zagrebu. Poznamo ga tako po mnogih kratkih filmih, kot tudi po celovečernih filmih Blokada iz leta 2012, za katerega je prejel nagrado oktavijan hrvaškega društva filmskih kritikov za najboljši hrvaški dokumentarni film, ter po hibridnem celovečercu Kratek izlet iz leta 2017, za katerega je na festivalu v Puli prejel veliko zlato areno za najboljši hrvaški celovečerni film tistega leta.

V filmu Reka ali smrt!, ki je slovenska manjšinska koprodukcija z Gregorjem Božičem v vlogi direktorja fotografije in je nedavno na Rotterdamskem filmskem festivalu prejel glavno nagrado, je Bezinović uporabil arhivsko gradivo, posnetke in fotografije iz časa, ko je Gabriele D'Annunzio okupiral Reko, te podobe pa je nato rekonstruiral z današnjimi prebivalci Reke. Produkcija filma, ki pripoveduje o tem, kako je vzpon fašizma doživelo njegovo domače mesto, je trajala kar deset let, ob premisleku o tem obdobju zgodovine pa film z izvirno preslikavo v sodobnost vzpostavi tudi premislek o političnem vzdušju sodobnega časa. Ker v filmu v zgodovinskih vlogah nastopa množica Rečanov in Rečank, film postane nekakšen karneval, na katerem prebivalci in prebivalke ne preganjajo zime, temveč ponekod še vedno ali spet prisotne duhove fašizma. O filmu Reka ali smrt!, ki kmalu prihaja na Festival dokumentarnega filma, smo se z režiserjem pogovarjali ob njegovi premieri na rotterdamskem filmskem festivalu.

Igor Bezinović, kako to, da ste se v filmu odločili posvetiti prav temu delu reške zgodovine in kdaj ste sami prvič slišali za Gabriela D'Annunzia?
Zgodbo o D'Annunzievi okupaciji Reke sem prvič slišal v svojih zgodnjih dvajsetih letih, ko sem v knjigi z naslovom Začasna avtonomna cona avtorja Hakima Beyja prebral, da je bila Reka gusarska utopija. Tako jo je poimenoval. Prebral sem knjigo in to poglavje sem moral prebrati trikrat, ker nisem bil prepričan, da gre, ko piše o Reki, res za moje rojstno mesto, saj mi je vsa zgodba zvenela zelo čudno. Tudi v šoli, niti v osnovni niti v srednji, nam tega nihče ni omenil in te zgodbe preprosto nisem poznal. Ta trenutek začudenja, da se je v mojem mestu dogajalo nekaj tako nenavadnega, je bil moja glavna motivacija. Kako me je začela zanimati ta tema? Sprva sem ob branju knjige upal, da bom našel kakšno anarhistično zgodbo o svojem mestu, pravzaprav pa sem čez čas, ko sem to temo raziskoval in se poglobil vanjo, ugotovil, da v zgodbi ni veliko anarhizma in da je Hakim Bey pravzaprav zelo površno poznal zgodovinske vire. Ko sem se začel vse bolj poglabljati vanjo in se pogovarjati z ljudmi, ki so res prebirali arhive in poglobljeno raziskovali to temo, sem se začel zavedati, da želim povedati zgodbo o okupaciji svojega mesta. Italijani to zgodbo predstavljajo kot revolucijo in to je nekaj dodatnega, kar me je motiviralo, saj sem se spraševal, zakaj o tem nihče ne govori z vidika samih Rečánov. Zakaj ta zgodba obstaja kot del mitologije o nastanku italijanskega naroda? Zakaj je ne povemo z vidika prebivalcev Reke?

Rekli ste, da Italijani to zgodbo vse do danes predstavljajo kot revolucijo. Kako pa sta po vašem mnenju D'Annunzio in njegova okupacija Reke zasidrana v kolektivnem spominu Rečanov in Rečank?
Kot rečeno, se tega v hrvaških šolah ne učimo. Na Reki so štiri italijanske osnovne šole in ena italijanska srednja šola. D'Annunzia se tam učijo kot pisatelja, predvidevam, da ga obravnavajo tudi pri pouku zgodovine. Pri pouku književnosti hrvaškega ali italijanskega jezika ali pri pouku zgodovine na Reki pa vsaj moja generacija ni govorila o D'Annunziu. Razlog, zakaj je tako, je verjetno v tem, da govorjenje o D'Annunciu implicira, da morate govoriti o multikulturnem mestu, ki je obstajalo v času Avstro-Ogrske, ta zgodba pa nikoli ni ustrezala niti Italijanom niti Jugoslovanom ali Hrvatom, saj gre za zgodbo o multikulturnem avstro-ogrskem pristaniškem mestu, ki je imelo neke vrste avtonomijo v odnosu do Hrvaške in je dejansko delovalo kot madžarsko pristanišče. Zgodovina tega mesta je tako zapletena, da je pravzaprav nemogoče povedati preprosto zgodbo o tem, potem pa, ko pride D'Annunzio in drži to mesto pod okupacijo 16 mesecev, postane položaj še bolj zapleten. Povedati preprosto pripoved o vsem tem ni bilo niti približno enostavno. Delo na tem filmu je predstavljalo velik izziv, saj sem si res želel povedati zgodbo, ki bi jo lahko pripovedovali tudi drugi in ki bi bila sprejemljiva za različne Rečane, ne glede na to, ali so Fiumani-Italijani, Rečani-Hrvati ali kakšne druge narodnosti, denimo Slovenci. Zame je bilo pomembno le to, da na človeški ravni sprejmemo dejstvo, da okupacije ne moremo razumeti kot revolucije.

Prebrala sem, da je proces nastajanja filma Reka ali smrt! trajal več kot deset let, vendar smo v vmesnem času videli tudi vaš film Blokada in Kratki izlet.
Prvič ko sem delal nekaj povezanega s tem filmom, je bilo leta 2011, ko sem se odločil posneti prijatelja moje babice po imenu Maksimilijan Peč, ki je bil star 97 let. Ko sem ga intervjuval, sem vedel, da je kot šestletni deček D'Annunzia v živo videl na promenadi Korzo na Reki in da se ga je, ko ga je videl, zelo ustrašil in pobegnil. To je njegov preprost spomin iz otroštva, ko je videl tistega grdega plešastega starca hoditi po Korzu. Še vedno imam posnetek tega gospoda, naredil sem intervju z njim, toda na koncu ni bil vključen v film. Od leta 2011 naprej, ko sem posnel ta pogovor, torej pred štirinajstimi leti, sem vedel, da bi rad posnel nekaj v zvezi z D'Annunziem na Reki. Vmes se je zgodilo tudi štirinajst let mojega življenja, v katerih sem se marsikaj naučil in marsikoga spoznal. Glede na to, da sem danes star 41 let in sem se s tem začel ukvarjati pri 27 letih, je to tema, ki me je ves ta čas spremljala. Seveda sem se vmes ukvarjal z raznimi drugimi stvarmi, posnel tudi druge filme in serije, toda ta zgodba je nekako ves čas ostala z mano.

Film Reka ali smrt! je oprt na vašem raziskovanju tega zgodovinskega obdobja, D'Annunzievega življenja in političnega vzdušja tistega časa. Zakaj je bilo za vas pomembno, da se filma lotite raziskovalno?
Tako zelo sem se poglobil v to temo, da imam zdaj doma pravo knjižnico o D'Annunziu in njegovi okupaciji Reke. Spoznal sem večino pomembnih zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s temo, in občutek imam, ker je faktografija o tem obdobju tako obširna, da se bo v tem filmu našlo še nekaj napak, vendar pa je bilo zame predvsem zelo pomembno, da sem se potrudil, da sem film zastavil empirično, torej da je vse, kar v njem povemo, podkrepljeno z zgodovinsko in arhivsko raziskavo.

Po ogledu vašega filma se zdi, da je bil D'Annunzio mojster politične propagande in umetnosti ustvarjanja mitov o sebi. Zakaj je bilo to zanj ključno in kaj se je skrivalo za njegovo ekscentrično javno podobo?
D'Annunzio je imel na Reki nekaj, čemur je rekel sezione fotografica, kar pomeni, da je imel svojo propagandno fotografsko ekipo, ki so jo sestavljali Rečani in fotografi, ki so tja prišli iz Italije. Na Reki je bil tudi snemalec Luca Comerio, znani snemalec iz prve svetovne vojne, ki je posnel celo svoj dokumentarni film o D'Annunziu z naslovom Il paradiso nell'ombre delle spade, kar pomeni "raj v senci mečev". D'Annunzio je namreč v tistem trenutku spoznal, kot to vedo politiki danes, da brez vizualnih vsebin, v tistem obdobju namreč še ni bilo zvočnega filma, ne more biti tako učinkovit v propagandi. To je razumel in zelo dobro uporabljal. Poleg političnih govorov, dajanja intervjujev ter pisanja propagandnih tekstov, manifestov in razglasov je posvečal zelo veliko pozornosti dokumentiranju vsega, kar je vizualno spominjalo na neko obliko zabave. Njegov pristop je bil namreč, da javnosti nikoli ni želel dajati vtisa, da gre za vojaško okupacijo mesta, temveč preprosto, da je tja prišel z vojaki, da so se zabavali in da je bil položaj idiličen, ker naj bi bilo to tako ali tako italijansko mesto, ki bi moralo pripadati Italiji.

Tudi v italijanskih medijih se ne govori o dejstvu, da je, če pogledate ozemlje Reke in okolice, v tem obdobju samo v središču Reke, torej v tem ožjem delu, živelo 25 tisoč Italijanov. Če pogledate celotno regijo, vključno z mestom Sušak, ki je danes sestavni del Reke, in vsa okoliška mesta, pa je tam živelo 45 tisoč ljudi slovanskih korenin. Če torej upoštevamo celotno aglomeracijo, je bilo tam veliko manjše število Italijanov, D'Annunzio in nasploh italijanska vlada pa sta se v tistem obdobju vedla, kot da je Reka nekakšen italijanski otok, ki ga je treba ohraniti.

Tisto, kar je zame osebno zelo pomembno vedno znova poudarjati, je to, da cilj te okupacije ni bila Reka. Ta je bila samo majhen element, katerega končni cilj je bilo italijansko osvajanje celotnega vzhodnega Jadrana, kar pa je bilo uresničeno šele leta 1941, ko je Ante Pavelić vzhodni Jadran dokončno predal Italijanom. D'Annunzio je namreč uspel ljudi prepričati, da je tam samo zaradi tega mesta, zato je pomembno ponavljati, da je bil cilj te vojaške zasedbe okupacija vzhodnega Jadrana, ne pa osvoboditev tistih 25 tisoč reških Italijanov.

Filma se niste lotili klasično, temveč gre za izjemno izvirno hibridno mešanico dokumentarnega in igranega filma, ki gledalcem omogoča, da ves čas potujejo nazaj in naprej v času. Kako ste prišli na idejo za takšen pristop?
Film je slogovno zelo eklektičen in preprosto ne morem odgovoriti na to vprašanje, ker ne vem, kako je nastal. Toliko časa sem se ukvarjal s tem, da se mi danes, ko pogledam nazaj, zdi, kot da je tako preprosto moralo biti in kot da v resnici nisem imel možnosti, da bi to zgodbo povedal drugače kot na ta način. Mislim, da se mi je preprosto zdelo, da bo, če se zgodbe lotim klasično, banalna. Ves čas sem imel vtis, da se je D'Annunzio, medtem ko je bil tukaj, zelo zabaval in preživel nekaj najlepših dni svojega življenja, svojo največjo življenjsko avanturo. Tako sem se odločil, da smo zdaj mi Rečani na vrsti, da doživimo svojo avanturo in da si bom kot filmski ustvarjalec in avtor dovolil, da ob veliki pomoči produkcijskih hiš RESTART, Videomante in NOSOROGI poskrbim za vse parametre za nekakšno filmsko zabavo, na kateri se bomo po sto letih na Reki zabavali mi. Nisem preveč razmišljal, ali naj bo to dokumentarni, igrani ali arhivski film, morda filmski esej ‒ sploh pa me purizem nikoli ni preveč zanimal. Nikoli nisem delal nič žanrskega, poleg tega pa na akademiji dramske umetnosti v Zagrebu predavam predmet, ki se imenuje hibridni film. Taki so tudi filmi študentov, ki sem jim najpogosteje mentor, filmi, ki jih gledam, tako da me to preprosto najbolj pritegne.

V filmu v zgodovinskih vlogah in v rekonstruiranih podobah iz preteklosti nastopajo Rečani in Rečanke. Kako ste svoje someščane privabili k sodelovanju in kako je potekal kasting?
Že leta 2020 smo imeli v reških medijih, na lokalnih portalih, na radiu, mislim, da tudi na lokalni televiziji in v Novem listu, ki je osrednji dnevni časopis na Reki, javni poziv, da iščemo ljudi, ki bi želeli sodelovati pri nastajanju filma. Tega nismo imenovali igralci ali statisti, preprosto smo iskali ljudi, ki bi radi igrali v filmu, ne da bi to točno opredelili. Napisali smo tudi, da želimo, da nam ljudje napišejo svojo motivacijo, zakaj bi radi nastopili v filmu. Nekateri so tako preprosto zapisali, da radi statirajo v filmih, da želijo spoznati nove ljudi in podobno.

Prijave, ki so bile zame osebno pomembne in so imele zame prednost, so bile tiste, v katerih so ljudje napisali, da jih zanima zgodovina Reke, da bi radi izvedeli več o zgodovini Reke, najljubši odgovor, ki sem ga prejel, pa je bil, ko je neki fant napisal, da bi v tem filmu rad nastopil, ker bi ta film rad tudi gledal. Dejstvo, da je želel sodelovati zato, da bi pospešil proces ustvarjanja filma in si ga lahko čim prej pogledal, je bila ena od najlepših motivacij, kar sem jih dobil. Ne vem, ali je ta fant na koncu dobil kakšno vlogo ali ne, dobro pa se spomnim tega, kar je napisal.

Ko smo po koroni leta 2021 ugotovili, da moramo začeti snemati in smo znova začeli kasting, je direktorica kastinga Sara Jakopec veliko ljudi našla na ulici. Vedeli smo, da potrebujemo ljudi za nekatere vloge, zato sem preprosto pristopil do ljudi in jim to predlagal. Veliko ljudi se je strinjalo in mislim, da je eden od pomembnih razlogov, zakaj se je prijavilo veliko odličnih ljudi, to, da je Reka karnevalsko mesto in to, da se oblečeš v nekoga drugega in se zabavaš, je nekaj, kar Rečanom ni tuje. Vsako leto imamo karneval in v tem mesecu se vsi našemijo v nekaj drugačnega. V filmu je nastopilo zelo veliko ljudi, mislim, da več kot tristo. S Saro večino teh ljudi seveda poznava, to so ljudje, ki jih srečujeva po mestu.

Glede na število ljudi, ki je nastopilo v filmu, pa tudi glede na število rekonstrukcij fotografij in posnetkov iz preteklosti, bi rekla, da je bilo samo snemanje logistično zelo naporen proces.
Glede na to, da je celoten proces trajal zelo dolgo, se je zgodilo veliko lepih stvari, pa tudi veliko napornih in frustrirajočih stvari. Imel sem veliko parametrov, ki sem jih želel upoštevati, saj sem res želel, da je film zapleten, in tudi moji producenti so to želeli. Mislim, da je bilo najtežje to, da pri delu na filmu nismo imeli jasnega poteka dela, saj je celoten film nastal iz fragmentov. Vsak prizor smo morali organizirati nekoliko drugače, v njem so nastopili novi ljudje, novi igralci, potem še novi pripovedovalec, pa nova lokacija, nov režiserski pristop … Ko danes pogledam nazaj, se mi zdi, da je bilo filmu, glede na to, kakšne vrste je, izjemno težko vsiliti nekakšen protokol snemanja. Najbolj zapleteno je bilo to, da smo pri snemanju, kot tudi pri montaži, vsakokrat iskali novo pot. Praktično vsak dan je bilo treba ubrati kakšno novo, eklektično pot. Celotna snemalna izkušnja je bila zame zelo razdrobljena, tako pri pripravi kot pri snemanju in montaži, kjer je bilo treba vse te drobce združiti v eno samo pripoved. Mislim, da je prav ta razdrobljenost tisto, kar zaznamuje ta film.

V filmu se osredotočate na obdobje vzpona fašizma v Italiji, D'Annunzio je bil nenazadnje nekdo, po katerem se je zgledoval celo sam Mussolini. Ko s someščani oživljate stare podobe, se premisleki o sodobnih fašizmih pri gledalcih porodijo sami od sebe. Mnogi režiserji se, kadar želijo v filmu prikazati preteklo zgodovinsko obdobje, poslužijo neposrednih aktualizacij, denimo prikaza današnjih politikov s fašističnimi težnjami in podobno, sami pa ste bili pri neposredni aktualizaciji, z izjemo enega samega prizora, zadržani.
Imeli smo dva prizora, ki smo ju posneli v Trstu. Prvi je bil prizor neofašističnega shoda CasaPound iz leta 2019, drugi pa je bil prizor postavitve kipa Gabriela D'Annunzia na Borznem trgu v Trstu prav tako leta 2019. Na koncu smo v montaži imeli oba prizora, potem pa sem, ko sem si pogledal film kot celoto, ugotovil, da je čisto dovolj, da se pove oziroma pokaže, da je v Trstu D'Annunziu postavljen kip.

Mislim, da kip v filmu deluje kot nekakšna metafora in da je iz njega pravzaprav jasno, da družba, ki postavlja kip človeku, ki je lastni državi napovedal vojno in ki si je izmislil toliko motivov, povezanih s fašizmom, ter se od fašizma nikoli ni distanciral, preprosto mora biti fašistična in ni mi bilo treba eksplicitno pokazati, kako je danes videti neofašistični shod.

Čeprav v filmu govorite o obdobju vzpona fašizma in okupaciji mesta Reke, je film kot celota obenem tudi nekakšen poklon vašemu domačemu mestu. Kako je vaš osebni odnos do mesta Reka vplival na ustvarjalni proces?
Moja osnovna odločitev pri snovanju filma je bila, da sem hotel posneti film s svojimi someščani, saj nisem želel, da bi bila to samo moja zgodba, temveč da someščane prosim, da mi pomagajo povedati to zgodbo. Seveda sem za to zgodbo odgovoren izključno jaz, odgovornosti za svoj diskurz o D'Annunziu in Reki nisem želel prenesti na nikogar. Hvaležen sem vsem sodelujočim in srčno upam, da bodo videli ta film ne le kot moj, ampak tudi kot njihov, torej da bodo vsaj na nek način čutili, da so sodelovali pri ustvarjanju zgodbe o našem mestu. Sodelovanje meščanov je bila nekakšna osnova tega, kako se je moja ljubezen do Reke kazala v filmu, pomembno pa je bilo tudi, da so v filmu vsi kraji avtentične lokacije, kjer so nastali posnetki in fotografije iz arhivov. Da bi jih našla, sva skupaj z Ano Juričić prehodila vso Reko in odprla vsaka vrata. Delo na tem filmu je tako le še okrepilo mojo ljubezen do domačega mesta.