V petek je bila na spletu premiera njegove najnovejše uprizoritve Variatio iz raziskovalne serije Ictuscordis, ki jo ustvarja in razvija že tri leta.

V ospredju projekta je ozvočen srčni utrip, iz katerega Luznar v živo ustvarja avdiovizualno podobo. Človeško srce tako postaja fizični, glasbeni in vizualni inštrument. "Ictuscordis je moje orodje za raziskovanje srčnih povezav in čutenja sebe ter okolja," pravi sam.

V začetku, to je bilo leta 2018, je ozvočil lastno srce in ustvaril soloperformans Modulatio. Letos pa je v sklopu epizode variatio ozvočil še srčni utrip treh ljudi in iz specifičnosti njihovih utripov izvedel avdiovizualno popotovanje. K sodelovanju je povabil dramskega igralca Marka Mandića, nekdanjo športno plezalko Natalijo Gros ter DJ-ja in producenta Valentina Kanzyanija.

Doslej izpeljani avdiovizualni performansi so le prvi koraki njegove umetniško-znanstvene raziskave. Med drugim načrtuje dogovor s kardiologom, marca prihodnje leto pa je v načrtu tudi izid glasbenega albuma, ki bo nastal na podlagi ozvočenih srčnih utripov.

Vabljeni k branju intervjuja.

Javnost je vaše umetniško raziskovanje srčnega utripa prvič spoznala leta 2018, ko ste predstavili performans Modulatio, v okviru katerega ste ozvočili lastno srce. Kaj pomeni to ozvočenje in kako ste se ga lotili? Zakaj je bilo prvo srce, ki ste ga ozvočili, prav vaše?
Ideja mi je prišla na misel že leta 2010, ko sem želel ozvočiti srčni utrip svojega občinstva v klubih in iz src ustvarjati glasbo. Zanimalo me je, ali bi se utripi skupaj zlili v harmonijo, sinhronizacijo, ali pa bi prav nasprotno nastal kaos, histerija. Zanimalo me je, kakšen vpliv ima elektronska glasba na srca obiskovalcev, na njihovo počutje.

V tistem času mi je bilo to tehnološko še neizvedljivo, zato sem za nekaj let idejo opustil, dokler nisem leta 2018 vendarle prišel do ideje, kako to tehnično izpeljati. Kako bi lahko zvok srčnega utripa povezal z mešalno mizo in zvočnimi efekti in iz njih ustvaril glasbo. Takrat sem se pridružil PifCampu, ki ga organizirata zavoda Ljudmila in Projekt Atol. Tam sem spoznal elektro inženirja Gregorja Krpiča, ki mi je pomagal razviti mikrofon in ojačevalec, prek katerega sem ozvočil svoje srce. Sebe sem pri tem uporabil kot poskusnega zajčka. V tem času sem začel sodelovati tudi s psihologom dr. Vidom Vanjo Voduškom, ki mi je na teoretični ravni lahko pomagal k boljšemu razumevanju mojega dela.

Ko sem začel delati na projektu, je bilo vse skupaj zame neznano področje, opazil sem, da se spuščam v nekaj zelo intimnega, močnega. Ravno zato je bilo pomembno začeti s seboj: da bi občutil, kakšen vpliv ima zvočna manipulacija na srce in kakšen je fizični in psihološki izid, preden povabim goste. Takoj, ko sem začel raziskovati to temo, sem spoznal, da ima izkušnja zelo različne aplikativne možnosti, zato sem se odločil, da bom prihodnja leta posvetil raziskovalni seriji Ictuscordis.

Projekt, ki je na ogled do konca leta, pa vodi korak dalje. K sodelovanju ste povabili Marka Mandića, Valentina Kanzyanija in Natalijo Gros. Vsi pri svojem delu uporabljajo svoje telo na radikalen način. Zakaj ste se odločili ravno za to trojico?
Od premiere leta 2018 naprej sem imel s solo performansom Modulatio že 40 ponovitev in veliko vaj. Zdaj sem se počutil dovolj suvereno, da sem lahko začel delati s srci drugih ljudi. Ciljal sem na čim bolj različne profile ljudi.

Natalija Gros je potrebovala izjemno koncentracijo, da je lahko premagala ovire pri plezanju, saj je bila evropska prvakinja v prostem plezanju. Valentina Kanzyanija sem povabil, ker je DJ, ki je na svetovni klubski glasbeni sceni prisoten že več kot dvajset let, saj se mi zdi, da je klubska glasba zelo sorodna temu, kar počnem tudi jaz. Delo DJ-a je z glasbo izzvati različna čustva iz ljudi, ki pridejo na njegov nastop. Marko Mandić pa je dramski igralec, ki presega meje telesa v performativi in se posveča raziskovanju fizične izraznosti na odru.

Povabil sem jih, da bi slišal o njihovem doživljanju in da bi skupaj ustvarili performans. Med letom pa sem v raziskavi sodeloval že z igralko Inti Šraj, s sabljačem Aljošo Cetinskim in s Tatiano Kocmur, intermedijsko umetnico. Žal sem bil zaradi epidemije primoran delati v precej ožjem obsegu, kot bi si želel. Načrtujem dogovor s kardiologom, saj bi rad razumel moje delo tudi na medicinski strokovni ravni. Zanima me, kakšen odziv bi imel človek, ki se vsakodnevno ukvarja s človeškim srcem. Rad bi naredil čim bolj obširno raziskavo, kakšen vpliv ima ta izkušnja.

Ste še v neznanem polju ali lahko po letošnjih eksperimentih že rečete kaj o tem, kako zvoki vplivajo na druge ljudi? Obstajajo mešanja zvokov, ki bodo na vas vplivali na določen način, na koga drugega pa sploh ne bodo imeli vpliva? Obstajajo sopovezave med nami ali je vsako srce po svoje reaktivno na zvok?
Menim, da so občutja zelo sorodna. Določeni zvoki v nas izzovejo čustva, jezo, ljubezen, strah. Ko ustvarjam z utripom svojega srca, sem objektiven, postanem inštrument, lahko si predstavljam, kakšen rezultat lahko pričakujem, kako srce povrne reakcijo. Z gosti pa se ustvari komunikacija dveh inštrumentov. Precej bolj odprt je prostor nezavedne in zavedne komunikacije. In to je moje raziskovalno področje.

Ali to troje – zaljubljenost, strah in nevarnost – ustvarja podoben zvok v srcu?
Na prvi posluh so odzivi srca zelo podobni. Moje mnenje je, da telo nezavedno zazna subtilne detajle v zvoku in razlikuje čustva.

Ste se morali v prvih zametkih projekta prebiti čez veliko zgodovinske navlake? Vseh simbolnih povezav, referenc, na katere pripenjamo srce, vsega, kar naj bi nam pomenilo srce ...

Teoretično sem si v začetku predstavljal, kaj bom raziskoval. Praksa pa me je popolnoma presenetila. Prvi teden, ko sem bil sam in začel svoje srce priklapljati na mikrofon, sem marsikdaj občutil tesnobo. Oblivali so me neznani občutki. Šele počasi sem spoznal, kako se temu prepustiti, kako spustiti predispozicije vsega, česar sem vajen.

Se je to spremenilo? Imate občutek, da lahko razumete srce tudi v trenutkih, ko to ni vpeto v konkretno umetniško ustvarjanje? Vam je obnašanje srca v nekem smislu postalo bolj razumljivo, znano?
Pravzaprav mislim, da mi je projekt pomagal pri razumevanju in zavedanju svojega celotnega telesa. V življenju to pogosto ignoriramo. Menim, da zdaj bolje zaznavam mejo. Ko sem se sprva loteval projekta, sem si srce obremenjeval in ga poskušal pripraviti do tega, da bi bil hitreje, da bi dosegel ictuscordism zato sem se počutil popolnoma izmučeno. Zdaj vem: lepše, kot negujem srce, boljši so nastopi in lepše je življenje.

V navezi z novim delom serije Variatio sem spoznal, da si želim srca gostov objeti, jim dati občutek varnosti, udobja, in vzbuditi nekakšen sproščujoč občutek domačnosti. Včasih v nastopu uporabim tudi temačne zvoke, ki na goste vseeno prijetno vplivajo. Projekt je na neki način moj Icaro, duhovna pesem. Je to, kar dobesedno prihaja iz mojega srca, mojega duhovnega prostora.

Je tisto, kar gre prek telesa?
Prek telesa in uma.

Iz teh zvokov in prizvokov bo v prihodnosti nastal tudi album. Kako bo oblikovan, bo vsak utrip posameznika postal svoja skladba?
Tudi ideja o albumu je prišla na misel že nekaj časa nazaj. Ko sem priklopil prvo srce, ki ni bilo moje, sem ugotovil, da se lahko bolj posvetim glasbenim vizualizacijam in dramaturški izpeljavi. Takrat sem posnel izsek, ki je bil slišati kot koherentna glasbena pesem. Nato je bil preblisk – "ustvariti moram glasbeni album!" Povezal sem se z založbo Kamizdat, ki je v Sloveniji ena najbolj aktivnih v izdajanju elektronske in eksperimentalne glasbe. Izid albuma je načrtovan za marec 2021.

Kako ste se letos znašli znotraj teh novih pogojev oz. nepogojev dela? Na kakšen način je čas epidemije zaznamoval projekt?
Zaradi vladnih ukrepov žal Variatio ni bil izpeljan v živo, ampak le virtualno prek spleta. Menim, da se izkušnja performansa v živo bistveno razlikuje. Sam mislim, da srca komunicirajo na nezavedni ravni, ko so fizično blizu drug drugega. Srce je močen generator elektrokardiomagnetnega polja.

Po dosedanjih izkušnjah na solo performansih je ustvarjen zvok močno pogojen tudi od posameznika v občinstvu. Ko sem v studiu vadil sam, se ni zgodila pričakovana zunanja komunikacija, zato sem na začetku marsikdaj občutil tesnobo. V sodelovanju z gostom ali s prisotnostjo občinstva pa se vspostavi komunikacija vseh prisotnih src. Projekt ictuscordis je moje orodje za raziskovanje srčnih povezav in čutenja sebe ter okolja.