V četrtek, 29. avgusta, ob 17.00 bo ob razstavi v Mestni galeriji Ljubljana potekal pogovor z Mladenom Stropnikom. Z umetnikom se bo pogovarjala kustosinja Barbara Sterle Vurnik. Na fotografiji umetnik ob delu NE BO. Foto: Urška Boljkovac
V četrtek, 29. avgusta, ob 17.00 bo ob razstavi v Mestni galeriji Ljubljana potekal pogovor z Mladenom Stropnikom. Z umetnikom se bo pogovarjala kustosinja Barbara Sterle Vurnik. Na fotografiji umetnik ob delu NE BO. Foto: Urška Boljkovac

In takšna je tudi njegova umetnost – osvobojena pravil, v povsem vsakdanjih izsekih lovi povezljive trenutke naših življenj; tista polja, pri katerih se nam poskus razumevanja in ubesedovanja pogosto izmika, kjer ena resničnost trči ob drugo, kjer se zavestno sreča s sanjskim.

MLADEN STROPNIK
adijo pecivo

23. 5. 2024–1. 9. 2024
Mestna galerija Ljubljana

Kustosinja: Barbara Sterle Vurnik

Z umetnikom smo se pogovarjali ob njegovi aktualni razstavi v Mestni galeriji Ljubljana z naslovom adijo pecivo. Ta predstavlja pregled dela zadnjih šestih let, v katerem sicer pomensko povsem neodvisno nastala dela poveže v skupne sklope, ki se dotikajo tem spolnosti, tranzicije, smrti, sprostitve, (ne)vidnega, resničnosti in (ne)dokončanosti. Predstavitev je umetnik pripravil po razstavah, ki jih je imel v zadnjem obdobju v Studiu UGM (z naslovom Pristava–Gaberke–Veleje), v Galeriji Ravne (z naslovom Družimirje) in Galeriji Loža v Kopru (z naslovom DUNAJC POMFRIT). Razstavo v Mestni galeriji Ljubljana lahko vidimo tudi kot sintezo njegovih prejšnjih razstav in njihovih izhodiščnih vsebinskih stebrov.

Najbolj vsakdanji trenutki življenja
Mladen Stropnik, ki kot (post)konceptualni umetnik deluje od leta 2001, ustvarja na presečišču različnih medijev – od slike, risbe do objektov, od performansa do intervencij. Ključna je ideja, pot do nje v resnici ni bistvena, le njena realizacija, pravi. Zanima ga človek v njegovih psihičnih stanjih, čustvovanjih in dojemanjih. V svoja raziskovanja pa vstopa skozi najbolj vsakdanje trenutke življenja, na videz banalne detajle, ki nam jih v preprostih, a nepričakovanih vizualnih zasukih postavi pred nos ter tako v nas aktivira doživetje in sproži plaz asociacijskih povezav. Njegova dela so polna poigravanja, humorja in ironije, nasprotij in paradoksov, miline in poetike. Med njimi se zdi, kot da smo se znašli v namišljenem svetu absurdnih objektov, ki pa so nam obenem nenavadno domači.

Mladen Stropnik je leta 2001 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (Univerza v Ljubljani) in leta 2004 tam končal tudi magistrski študij. Leta 2001 je prejel Študentsko Prešernovo nagrado (Univerza v Ljubljani) in leta 2008 nagrado OHO (Center in Galerija P74, Ljubljana). Predstavil se je s številnimi samostojnimi in skupinskimi razstavami doma in v tujini. Foto: MMC RTV SLO
Mladen Stropnik je leta 2001 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (Univerza v Ljubljani) in leta 2004 tam končal tudi magistrski študij. Leta 2001 je prejel Študentsko Prešernovo nagrado (Univerza v Ljubljani) in leta 2008 nagrado OHO (Center in Galerija P74, Ljubljana). Predstavil se je s številnimi samostojnimi in skupinskimi razstavami doma in v tujini. Foto: MMC RTV SLO

Stvari, ki se običajno cenijo kot pomembne, so zanj marginalne in včasih obratno, tisto, kar v življenju komaj opazimo, ima zanj pravi pomen. Sam pravi, da si skuša širiti obzorja. To počne z iskanjem nevidnega v vidnih nam stvareh in prisotnosti, ki jo pokaže z odsotnostjo. Ključna pri tem je preprosta iskrenost, je prepričan, zato je njegova umetnost vedno v sožitju z njegovim dnevom – eno izhaja iz drugega in težko je zares potegniti ločnico, kdaj se nekaj konča in drugo začne.

Ponazarjanje neubesedljivega
Velik del vizualne umetnosti, tudi tiste pred modernizmom, se vsaj v nekem segmentu ukvarja s tem, kako pokazati nevidno, kako ponazoriti neponazorljivo, dati podobo neupodobljivemu. Mladen Stropnik v jedru nadaljuje ta prastara likovna hotenja, vendar v popolnoma edinstveni govorici in še neizpričanem zlitju oprijemljivosti detajla in univerzalnosti abstrakcije. Materializacije njegovih misli so tako koncizne, da odpove vsak poskus opisovanja, pa ne toliko zato, ker se njegova dela odmikajo uveljavljenim definicijam, pač pa zato, ker je vsakršen poskus razlagalne interpretacije njegovih del v primerjavi z jasnostjo in čistostjo nagovora same podobe vsaj deloma jalov. Stropniku uspe namreč s skrajno minimalnimi sredstvi prek humorja, ironije in absurdnosti zgostiti tako poveden preplet niti življenja, da se mu vsak poskus razlage le s težavo v celoti približa.

S svojimi deli nenehno izziva našo percepcijo in nas s preobračanjem naše lastne predstave resničnosti opominja na njeno relativnost. Posebno potešitev prinaša razstava pozornemu in odprtemu gledalcu, ki del ne opazuje le z ene točke, ampak mu gibanje odpira poglede, v katerih se aktivira drugačno doživljanje in odpirajo vse mogoče resnice. Pri tem so v pomoč naslovi, ki so pomemben element del samih in se vanje vključujejo tudi s samo formo.

Umetnik, ki navadno pri razstavah k sodelovanju povabi tudi nekaj drugih umetnikov, vstopa tokrat v dialog z Viktorjem Bernikom, Vadimom Fiškinom, Alice Könitz in Scottom Lawrenceom. Razstavo, ki jo je kurirala Barbara Sterle Vurnik, spremlja katalog, ki je zastavljen kot knjiga umetnika oz. skicirka. Stropnik je na vsako platnico narisal risbo, zato je vsak izvod tudi original. Postavitev bo na ogled do 1. septembra, 29. avgusta ob 17.00 pa lahko ujamete še pogovor z umetnikom.

Mi smo se z njim pogovarjali o sanjah, zmožnostih, različnih resničnostih, pa tudi prijateljih in glasbi, ki jo trenutno posluša. Več pa v spodnjem pogovoru.


Na ALUO ste zaključili študij slikarstva, pozneje pa na izmenjavi študirali še na münchenski akademiji. Vaša umetniška pot je nekje skrenila stran od "klasične slike" v prostor in k različnim medijem, ampak kaj je tisto, kar je bila morda neka ključna popotnica študija, ki ji še danes sledite?
To je predvsem šolska rutina, disciplina, urnik. Če delamo nekaj z ljubeznijo, potem tega ritma seveda ni težko dobiti. Danes vidim, da sem imel v času študija srečo tudi v tem, da smo imeli vsako leto drugega mentorja oz. mentorico. Ta menjava ritmov mi je bila takrat naporna, saj sem se ravno dobro spoznal s profesorjem, pa se je že zamenjal, ampak nam je preprečila, da bi preveč sledili stilu učitelja. To se namreč pogosto zgodi, da cel razred podzavestno posnema svojo vzornico ali vzornika in prihaja do medsebojnih vplivanj. Takrat naporen ritem je bil koristen – nekaj sem spoznal, se naučil in začel spoznavati nekaj novega. Ta menjajoči se ritem poslušanja in opazovanja je name močno vplival in mi je dobesedno pisan na kožo.

klovni so pojedli zvok. Foto: Jaka Babnik
klovni so pojedli zvok. Foto: Jaka Babnik

Niste naklonjeni temu, da bi se vaše delo zamejevalo s kakršnimi koli definicijami. Kot tudi Barbara Sterle Vurnik zapiše v katalogu, pri vašem delu odpovejo ustaljene definicije umetnosti in interpretacijski kanoni. Ali je to naravna posledica vašega pogosto enigmatičnega ustvarjanja, še prej pa seveda pozornega opazovanja okolja, ali pa ste kdaj ujeli, da med delom zavestno razmišljate o tem, kako ustvarjati nekaj, zaradi česar bo kakršen koli poskus predalčkanja otežen?
V načinu dela ni nič enigmatičnega. To, kako delam, razmišljam, so tehnična znanja, ki jih lahko obvlada vsak. V bistvu zelo redko prav namenoma razmišljam o tem. Se zavedam tega, ampak v resnici izhajam iz stavka mojega prvega učitelja Junoša Miklavca, ki uči, da je glavna ideja, vse ostalo pa tej sledi – se pravi sama realizacija je posvečena ideji. Tudi bežanje ni zares bežanje, ampak gre zgolj za to, da kadar želim pokazati idejo, jo bom pokazal, tudi če pade to v slabo luč. Če bi se kanoniziral, bi mi postalo hitro dolgočasno. Če bi namerno sledil nekemu začrtanemu stilu, bi se hitro znašel v stiski. Mislim, da je napaka, kadar se kdo ukvarja predvsem z obliko. Oblika pride sama po sebi, za obliko ni treba skrbeti – to se da piliti, popravljati, to je obrt.

Iz te misli o ideji verjetno izhaja tudi vaš odnos do same forme, izvedbe vaših umetniških del, za katero pravite, da ste namerno surov in površen, na zaključku dosleden, zaradi česar jih je treba sčasoma popravljati. Nimate težav s tem, da se delo uniči, niti, da ga je treba tu in tam popraviti, saj je ključna ideja.
Tako je. Ideja je vedno v zraku, v naših glavah. Kako jaz to speljem in pripeljem, je dejansko vseeno, če to opravičuje idejo ali pa rezultat. Doslednost ideji ostaja, je polna kompromisov v izvedbi.

Mladen Stropnik: orange cloudslika, 40 x 50 x 1 cm, platno, akril emajl, 2018. Foto: Jaka Babnik
Mladen Stropnik: orange cloudslika, 40 x 50 x 1 cm, platno, akril emajl, 2018. Foto: Jaka Babnik

Ko razmišljate o neki ideji, s katero se boste v delu ukvarjali, ali že od začetka veste, v katerem mediju jo boste preverili, ali je potrebnega veliko preizkušanja, da pridete do pravega razumevanja in uresničitve? Če vprašam drugače – kako običajno poteka vaš delovni proces?
V tem trenutku imam v mislih svojega kolega, čigar imena ne bom razkril, ker bi mogoče s tem uničil željo. Lahko povem le to, da je Alen O. Delam njegov portret. Dokler o tem ne govorim, pustim, da se razvija. Nastajajo slike, skice, posnetki, risbe, ideje, kaj bi lahko bilo oz. nastalo. To je tako surovo odkrito, da je v bistvu čisto vsaka stvar skoraj brezvezna. Če bi razkril, kdo ta oseba je, bi bila lepa, surova, kruta skrivnost izdana. Kajti v procesu, ko nastaja njegov portret, ravnam v mislih in mediju s tem človekom kruto, surovo, lepo, ker ga imam rad kot kolega, ker je "model". On je svoboda, prijateljstvo, norost, posebnost. V sebi ima neko iskrico, za katero menim, da se jo da prevesti v podoživetje. Z njim nimam osebnega stika, vidim ga enkrat, morda dvakrat na leto. Ampak ostaja spomin nanj, ki je sicer zelo nevtralen, ni posebej dobrih niti slabih stvari, ki bi se mi ob njem zgodile, ampak obstaja zanimiva iskra, plamen. Ta portret nastaja že več let, ampak najprej ga moram še enkrat “kot prvič” videti.

Če se vrneva k potrebi po uokvirjanju, definiranju in predalčkanju. Pravite, da kultura dopušča ali zapoveduje neko obnašanje, ki je hitro dolgočasno. Ali torej doživljate svoje umetniško ustvarjanje tudi kot neke vrste zoperstavljanje poskusom uokvirjanja, vsiljevanja definicij in zato kot neko polje, ki vam dopušča svobodno krmarjenja skozi življenje?
Mislim, da se približujem točki, ko se prepuščam ideji oz. temu, da je ideja na prvem mestu, pred svojim egom, pred tem, kako se predstavljam. Menim sicer, da je ego zdrav, ampak kot sem nekje prebral, moraš znati videti skozi njega, biti z njim v zdravem odnosu. Kultura pravil je okolje, ki daje pravila, zakone, pričakovane korake, ki naj bi jim sledili, da bi nekaj načrtovanega dosegel. Da bi se temu sledilo, nekdo na primer ustvarja v določeni barvi, ker se to dobro bere, se kanonizira, kritiško ovrednoti, temu sledi pridobivanje sredstev itd. Vse to imam za varne okvirje, ki zahtevajo resnost, pravila. Ljudje jim sledimo, medtem ko neko “spontano/odstopajoče” obnašanje odpade, saj mogoče ni korektno za dosego cilja. Na primer jaz, medtem ko z vami govorim, mislim na goloba in vrabca, ki letita mimo, ampak če bi to začel razlagati, vprašanje, kako bi bilo sprejeto glede na vaše želje pri oblikovanju intervjuja. To se vsem dogaja, vendar takšne impulze zatrejo.

Mladen Stropnik, sleep'n eat, slika relief, 40 x 30 x 11 cm, platno, akril, karton, lepilo, 2023. Foto: Jaka Babnik
Mladen Stropnik, sleep'n eat, slika relief, 40 x 30 x 11 cm, platno, akril, karton, lepilo, 2023. Foto: Jaka Babnik

Mislim, da je bilo obdobje zadnjih petih let idealna priložnost za vsakogar, da se vpraša, kaj se z njim dogaja, kdo je itd. Sam sem imel veliko stisko, šel sem skozi težko obdobje, ampak to je normalno. Vsak ima s seboj škatlo zanimivih predmetov. Tudi mene je strah, ampak vsaj preizkušati se moram, razmišljati. Zakaj bi doživel nekaj osvobajajočega samo enkrat? Drugače rečeno, če sem nekaj doživel, zakaj ne bi mogel tega doživetja ponoviti ali uvideti še kaj znova in še drugače, širše?

Pravite, da je za vaše umetniško ustvarjanje pomembno socialno okolje in še danes svoje razmišljanje oblikujete skozi tri točke vašega okolja – tabornike, Velenje in Ljubljano, kjer ste spoznali svojo partnerico. Kaj vam pomenijo?
Te tri točke – preteklost, sedanjost, prihodnost – mi simbolično predstavljajo izvor. Sam pa nisem pri izvoru, ampak živim nekje nižje ob reki. To pomeni, da ostajajo Velenje, taborniki in Ljubljana v prepletu s sedanjim trenutnim bivanjem.

Ko sva že pri opornih točkah, morava omeniti štiri stebre, na katerih utemeljujete svoje delo, z njimi pa so okvirno povezane tudi razstave zadnjih let in seveda aktualna v Mestni galeriji Ljubljana. Repeticija, spolnost, (ne)vidno delo in želja. Nam lahko te oporne točke malce pojasnitve in tudi, kaj vam pomenijo pri delu?
Te štiri točke opazujem kot okolje, ki je nastalo popolnoma spontano. Ko sem pregledoval arhiv, sem opazil, da te štiri točke oz. pojmi v mojem delu najpogosteje izstopajo in to je vse. Vsak dan dnevniško zapisujem stvari, ne samo tekstualno, ampak tudi vizualno. Rišem, skiciram, snemam stvari, ki mi ostanejo v spominu, jih skušam beležiti in s tem opaziti, kaj se dejansko dogaja z menoj. Tako so nastali ti štirje stebri. Ob pregledovanju dela zadnjih let sem opazil, da se velikokrat pojavlja na primer tema spolnosti, prav tako repeticija, torej ponavljanje kot neko čiščenje. Ko sem to opazil, sem postavil stebre, okrog katerih sem elemente povezal v celoto. Šlo je za neke vrste stabilizacijo, samoregulacijo delovnega okolja delovanja.

Mladen Stropnik, pokrijem se s kolesom, kolaž, 27 x 33 x 1 cm, papir, zobotrebci, lepilo, flomaster, 2020. Foto: Jaka Babnik
Mladen Stropnik, pokrijem se s kolesom, kolaž, 27 x 33 x 1 cm, papir, zobotrebci, lepilo, flomaster, 2020. Foto: Jaka Babnik

Ko premišljujem o nastanku vaših del, se mi zazdi, kot da so neke vrste stranski produkt vašega življenja, da je torej to tudi v tistih najbanalnejših trenutkih ves čas v sobivanju z umetniškim ustvarjanjem, da ta trenutka življenja in umetnosti nista zares ločena.
Kar je res, je res. Zakaj bi iskal problem, če ga ne potrebujem, če ga imam dovolj na primer s kavo ali pa zdaj s tremo zaradi najinega intervjuja. V tem najdem nekaj veliko bolj živega, kot če bi se naslanjal na ideje drugih ljudi. Saj imam tudi jaz nekaj. Bolj ko izhajam iz "brezveznega" sebe, več meni zanimivih stvari se odpre.

Enega od pomembnih vidikov vaše umetnosti prepoznavam v likovnem ubesedovanju nečesa neubesedljivega, ponazarjanju neponazorljivega, lovljenju nečesa, ki je na meji praznine in prisotnega, nekaj izredno raztegljivega, obenem pa težko ulovljivega. To je v resnici raziskovanje, h kateremu se je v več poglavjih vedno znova vračal modernizem. A pri vas ne gre za kakšne abstraktne meglice, kot jih poznamo pri Rothku, ali pa suprematistične konstelacije, ampak je sublimnost ujeta v veliko bolj vsakdanjih, trivialnih momentih, objektih, likih. Skoraj bi rekli veliko bolj otipljiva, v resnici pa v svoji igrivosti in enigmatičnosti enako izmuzljiva. Na eni strani ste zelo konkretni, hkrati pa zelo abstraktni. Kaj vam ta dva pola pomenita?
V bistvu gre za združitev. Konkretnost je surovost in realnost – tukaj ni laži in zares je ne sme biti. Če sem naredil napako, sem pač jo in izpovedati si jo moram čim bolj kruto. Drugi, abstraktni pol pa je potem srečanje s sprostitvijo in s fantazijo. To je podobno temu, kako se učim umreti. Kako je to videti? Kot berem, bom moral ob smrti vse izpustiti iz rok. In za to, kar bom izpustil iz rok, ne bom dobil ničesar. Pri svojem delu torej ne morem zahtevati povračila zato, ker nekaj naredim. V ateljeju ne zahtevam nobene oblike, povratne informacije, energije, česar koli. In kadar se to zgodi, se zgodi ta blazna sprostitev. Meni se zdi zelo zanimivo, da za seboj pustim prilepek na vse, kar imam, vse materialne stvari, in grem naprej. Od umetniškega dela ne zahtevam ničesar v zameno in to je stanje, ko se združita ta surova realnost in sprostitev ter fantazija. Super je. Nihče nam ne more nič, se zavem, saj bomo na koncu vsi izpustili vse. Zato se lahko odprto, iskreno, lepo, mogoče tudi žaljivo, ampak obenem komično o tem pogovarjam in izražam. Kdor preizkuša, preizkuša, kdor ne, pa mislim, da si postavlja ograjo v smislu tega, kdo je, kako živi, kaj ima, kaj je prav in kaj ne – mislim, da zaradi tega postaja tiho obupan. Meni je zaradi tega kvečjemu težje.

Mladen Stropnik, muha, objekt, 10 x 29 x 29 c, beton, električni kuhalnik, 2022. Foto: Jaka Babnik
Mladen Stropnik, muha, objekt, 10 x 29 x 29 c, beton, električni kuhalnik, 2022. Foto: Jaka Babnik

Kar se mi zdi, da je pomembna skupna točka vaših del z vsemi sublimnimi prizadevanji preteklosti, je redukcija, prečiščevanje podobe vsega odvečnega. Nagovarjate s humorjem, ironijo, protislovji, absurdi, podoba pa je ves čas izrazito minimalistična. Je izčiščenost podobe ključna za jasno podano idejo?
Te čistosti ali pa prečiščenosti se včasih kar malo bojim in jo ignoriram. Ampak ja, res je, manj kot je, ostreje kot je, boljše je na koncu. Včasih zadostuje že sam naslov. Danes sem na primer prišel do dveh: kuham pico in ožarjena druženja. Za drugega imam v glavi že podobo. Ko sem se zbudil, sem se ju spomnil. K tem dnevniškim zapiskom se potem vračam in jih preverjam. In če me čez čas še držijo, potem …

Je s tem minimalizmom oz. prečiščenostjo povezano tudi ustvarjanje praviloma del manjših, zelo drobnih formatov? Tudi v tem se mi zdi odmik od monumentalnosti, ki bi v svoji impozantnosti lahko odvzela nekaj bistva trivialnemu, ki vas zanima?
Format dela prilagajam ideji. Večinoma delam male formate, kot jih tudi fizično zmorem, sicer pa poiščem večji atelje. Kadar potrebujem večji prostor za performans, si izposodim prostor pri DUM-u. V bistvu imam precej tudi velikih, večjih idej, ampak to potegne marsikaj s seboj, tudi tveganja.

Mladen Stropnik: to others you, akcijski objekt, 85 x 25 x 25 cm (dva kosa), kovinska cev, usnje, objemka, navdih: Katja Skušek, 2022. Foto: Jaka Babnik
Mladen Stropnik: to others you, akcijski objekt, 85 x 25 x 25 cm (dva kosa), kovinska cev, usnje, objemka, navdih: Katja Skušek, 2022. Foto: Jaka Babnik

Stvarnost nam kažete tako, da opozarjate na njeno krhkost, relativnost oz. nenehno spodkopavate našo percepcijo resničnosti. Naše očišče, torej točko, s katere opazujemo, primerjate z očiščem prometnika, ki opazuje vlake na železniški postaji – ta lahko vlake opazuje, celo daje znake, ne more pa jih premikati. Gre torej za neki občutek nezmožnosti in zavedanja, h kateremu se vedno znova vračate.
Tu se spomnim na verz iz pesmi Klemna Klemna Sanje: "rad bi prišel v sanje ..." Niso tako pomembne same sanje, pomembno je to, kar bom naredil s tem, kar sem dobil od sanj. V sanje se da priti, če znaš lucidno sanjati. Ampak pomembneje od tega, kaj ti sanje jasno sporočijo, je to, kako ti to uporabiš. V tem prepoznavam širši aspekt človeka, ki bi ga moral znati vsak zaznati, krotiti, vzgajati. Kadar gre za sanje, vemo, da gre za sanje, ne vemo pa, kako je z budnim stanjem. V tem pogledu so sanje resničnejše kot realno bivanje, ker ne vemo, kaj dejansko se dogaja. Pomembne torej niso same sanje, ampak sanjač in to, kaj bo z njim. Kako bo torej uporabil sanje.

Eno od sredstev, ki jih priročno uporabite pri prevpraševanju videne stvarnosti, je zrcalo. To velja za verodostojen odsev resničnosti, pa vendar je ta že v izhodišču zrcalna. Obenem pa je vendarle "samo" odsev in objekta v zrcalu ne moremo prijeti – ogledalo je torej kot neki portal med nečim otipljivim in neotipljivim. Kako ga vi vidite?
Zrcalo uporabljam kot orodje. Zdi se mi, da vsako stvar lahko razumeš, če se pravi čas ustaviš. Mene fizikalni detajli zrcala ne zanimajo, vidim le drugo sliko in potem poskušam to naivno, samorastno rešiti. Na primer, med branjem naletim na besedila, ki mi o tem kaj povedo in si s tem pomagam. Zrcalo mi je orodje, ki ga pravi čas postavim in se potem več z njim ne ukvarjam.

V svoji otožnosti so posebej poetična dela, v katerih se ukvarjate z minljivostjo in smrtjo. Zdi se, da vam prav likovno raziskovanje prehajanja in relativiziranja stvarnosti omogoča ustvariti dela, ki zmorejo z vso subtilnostjo ujeti težko sprejemljivo nam nepovratnost odhoda ljubih nam bitij in minljivosti kot takšne.
Zanimiva je možnost, da lahko vedno vzpostavim kontakt z zamišljenim svetom. Torej v smislu spoja preteklosti, prihodnosti in sedanjosti. Se pravi, da se obrnem na ali se pogovarjam o tem, kar me zanima, z nekom, ki ga več ni, je ali bo. Da lahko s to osebo razpravljam. Dovolj je že samo intenca. Mislim, da bi morali ljudje na tak način skrbeti za svoje bližnje – da gremo lahko v njihovo preteklost, prihodnost ali pa sedanjost in se z njimi pogovarjamo, ne glede na to, ali so živi, rastoči ali mrtvi. To so te minutke ob jutrih ali večerih. Ni treba veliko, samo z mislijo vzpostaviti neko vez. Na tak način se ukvarjam z minljivostjo in smrtjo. Misel na to, ko si mrtev, me sprosti anksioznosti. Sem nervozen, me je strah, ampak bližje, kot sem temu, česar me je strah, lažje mi je.

Mladen Stropnik, meet meat, slika, relief, 24 x 18 x 1 cm, ogledalo, platno, akril emajl, navdih: Nejc Kek - Skušek, 2018. Foto: Jaka Babnik
Mladen Stropnik, meet meat, slika, relief, 24 x 18 x 1 cm, ogledalo, platno, akril emajl, navdih: Nejc Kek - Skušek, 2018. Foto: Jaka Babnik

Kot enega od nepričakovanih momentov svojih del izkoriščate tudi prostor, ki je podobno kot enigmatični zasuki samih del nepričakovan, tako pa tudi pomemben sprožilec asociacijskih niti oz. doživljanja. Galerija je kot "uradno razstavišče" in s svojimi belimi stenami najbolj pričakovana lokacija za umestitev umetniških del in tej zanki se spretno ognete tako, da k prostoru spet pristopite s svojimi očmi in dela postavite tja in tako, kot bi najmanj pričakovali. Kako ste doživljali prostor Mestne galerije Ljubljana ob pripravah na razstavo?
Ko sem prišel v galerijo, sem si rekel, da sem zdaj doma. Šel sem v kuhinjo, si skuhal kavo. Moram reči, da je celotna ekipa zares izvrstna. V kontekstu postavljanja razstav mi je bilo to v oporo in hkrati najboljše doživetje. Samo postavljanje pa je videti tako, da izvajam veliko testne hoje. Poslušam glasbo, vedno izbrano skladbo, hodim po razstavi in preverjam, ali je ustvarjen pravi občutek. Na koncu grem ob poslušanju te iste glasbe čez vsa nadstropja in če stvar stoji, potem je to to. Ugasnem glasbo, začnem postavljati, glede na prostor kontekstualiziram, kako prepričljivo stvari med seboj delujejo. Všeč mi je namreč, da vključim več različnih kosov skupaj, ki jih povežem v en prostor. Tu gre za tranzicijo, skoraj neke vrste igrico, saj gre za posamezne kose, ki bi jih lahko postavil tudi posamično, tukaj pa lahko nastopijo kot skupina s sporočilom. Ne vem, ali gledalci potem to tako dojamejo. Sam rad berem stripe in na tak način si potem tudi pomagam zamisliti realizacijo ideje.

Da zares dobro doživimo razstavo, je potreben pozoren in odprt gledalec, ki zna prisluhniti sugestijam manjkajočega in nenavadnega, komaj opaznim znakom, se zna premakniti, da ujame pravo očišče. Ali imate ob ustvarjanju del gledalca in možnosti njegovega doživljanja, odzivanja v mislih ali pa sledite lastnim notranjim vzgibom in ob tem upate, da bodo pripeljali do dovolj močnega učinka?
Učil sem na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, na šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart, prav tako sem delal veliko delavnic z otroki, srednješolci, študenti, odraslimi in v okviru izobraževanja za tretje življenjsko obdobje. In v sklopu tega sem vedno učil o trikotniku, ki povezuje umetniško delo, gledalca in umetnika. Jaz kot izdelovalec moram biti pozoren na umetniško delo, ki gleda umetnika in gledalca, na gledalca, ki gleda umetniško delo in umetnika, in na umetnika, ki dela umetniško delo in gledalca, ki gleda. Če ta trikotnik funkcionira, potem se lahko sprostim in posvetim vsebini. Koristna je tudi formula, po kateri je kompozicija estetika, osvetlitev je dramaturgija, montaža je ritem, plani so informacija – to so preverjena pravila, ki si jih je dorekel Hollywood v filmu, in če te točke držijo, potem stvar funkcionira in lahko nadgrajujem vse. Če torej ti dve teoretični pravili držita, se lahko zabavamo naprej. To je torej konstrukt – izvor je dom in ljudje in od tu grem naprej.

Mladen Stropnik: motorno olje (katra), slika, relief, 50 x 40 x 3 cm, platno, papir, lepilo, novoletne kresničke, navdih: Pavla Stropnik, 2018. Foto: Jaka Babnik
Mladen Stropnik: motorno olje (katra), slika, relief, 50 x 40 x 3 cm, platno, papir, lepilo, novoletne kresničke, navdih: Pavla Stropnik, 2018. Foto: Jaka Babnik

Neločljiv element vaših del so naslovi, ne zgolj v svojem pomenu, tudi formi, pisavi. Ne gre le za vstopno točko v razumevanje dela, ampak so njihov neločljivi del. Se vam ob razmišljanju o nastajajočem delu "izriše" najprej vizualna podoba dela ali naslov? Je naslov kdaj prvo izhodišče za celotno delo? Ali pa vse skupaj zelo spontano nastaja?
Vsak dan zapišem različne naslove in pri tem zapisovanju dnevnikov, nastane veliko besedil, kratkih zloženk. Ko je naslov ali pa tekst zanimiv, ga obdržim dlje časa in potem uvrstim v ožji izbor zanimivih pojavov. Na primer pri ožarjenih druženjih, ki sem jih prej omenil, si predstavljam, da bom z minimalno risbo narisal figurice za omizjem, okrog njih pa z barvo sij. Eno je torej naslov, drugo pa, kako je to dejansko sprovedeno v času (ob tem pokaže primere na TikTok in YouTube profilih, kjer dnevno deli svoja dela, op. n.).

Prej sva pri štirih stebrih omenila željo in s to na nek način tudi zaključujete razstavo - po delih, ki se ukvarjajo s kaznijo in frustracijami vsakodnevne preobremenjenosti, sklenete postavitev z delom punk juice, ki govori o nenehni želji, ki četudi morda kdaj malce ponikne, nikoli povsem ne izgine. To nas navdaja z nekim optimizmom. Ali lahko domnevamo, da tudi sami verjamete v to nenehno plamen, iskro, željo kot nenehno gonilo k nečemu, kar nas vznemirja, daje upanje, nas rešuje, nam daje smisel?
Večkrat omenim verz iz skladbe skupine Res Nullius, in sicer gre takole: »Vrgel je kamen, razbil je led, zdravo krvavo misel na glas, mogoče nihče ni verjel vanj, a obstaja duh, ki verjame v vsakega od nas«. Se pravi je tako kot sonce, ki vzide in sveti na vse ljudi. Zame je to pravi sodnik, ta duh, ki pusti vse živeti. Ampak eno je filozofija, drugo je pa dejansko realno življenje. Ko ti poči guma in se ti nekam mudi, ti nič ne pomaga. Rešim po svoje in grem naprej. Ampak že samo razmišljanje v tem kontekstu, da torej najdemo neko bilko, s katero stvar oživi, da najdemo plamen, ki ne ugasne. Zelo pomembno je, da imamo to iskrico, da jo znamo videti, jo zakričati in jo držati.

Mladen Stropnik, for brooom, akcijski objekt, 15 x 115 x 45 cm, les, akril, vijaki, industrijski koleščki, 2019. Foto: Jaka Babnik
Mladen Stropnik, for brooom, akcijski objekt, 15 x 115 x 45 cm, les, akril, vijaki, industrijski koleščki, 2019. Foto: Jaka Babnik

Na razstavi vstopate v dialog s štirimi umetniki - Viktorjem Bernikom, Vadimom Fiškinom, Alice Könitz in Scottom Lawrenceom, ki ste jih povabili k sodelovanju. Vaša ustvarjanja imajo seveda skupne točke, ponekod izhajajo iz podobnega načina opazovanja sveta, zato se na postavitvi med seboj dopolnijo, se podčrtajo, odprejo še dodatne pomene. Zakaj vam pomembno, da vzpostavljate ta dialog z drugimi ustvarjalci, kar navsezadnje počnete tudi z rednim izmenjevanjem del?
To je moje sočivje, življenje, ritem, studio v živo. To je moj razred, moja šola, prosti čas. Predvsem se mi zdi pomembno, ker me pogovarjanje z njimi prizemlji. V zadnjih dvajsetih letih sem si izmenjal dela s kar nekaj avtoricami in avtorji s celega sveta in to me prizemlji, sem lažje stvaren, realen in dejansko vidim, kakšna je scena. Trenutno je eksistencialna slika ustvarjalcev zelo podobna. Ta prijemljitev je pomembna, obenem gre za izobraževanje in seznanjanje s tem, kaj delajo drugi. To se mi zdi ključno, da nisem zadovoljen z enim in istim.

Bolj kot z biografskimi podatki in seznami razstav, ki sta sicer ustaljen del osebne izkaznice vsakega umetnika, se sami raje predstavite z glasbo, ki jo poslušate, ali stripi, ki jih gledate. Prek kakšne glasbe in knjige vas torej lahko v tem trenutku najbolje spoznavamo in razumemo?
Trenutno poslušam Slayer in berem delo Andrewja Holeceka The Power and the Pain.