"Izhajajoč iz arhetipskosti prostora podzemno dvorano osebno doživljam kot jamo, ki je simbol tako maternice kot tudi grobnice, sočasno pa je prisotno tudi globoko zavedanje, da so bile ravno jame prvo človekovo domovanje."

Kristina Rutar je Tolminka. Pozitivno naravnana, vedoželjna, ustvarjalna, vztrajna. Zase pravi, da je tudi trmasta, zlasti ko želi doseči zastavljeni cilj. Leta 2013 je diplomirala na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani na področju keramike. Dve leti kasneje je na Poljskem zaključila podiplomski program interdisciplinarne grafike. Ustvarja na področju kiparstva in keramike, ter je docentka na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, na smeri Unikatno oblikovanje/steklo in keramika.

V letu, ki se je šele dobro začelo, se številni ustvarjalci ozirajo nazaj po sledeh preteklega leta. Epidemija v letih 2020 in 2021 je na področju kulture in umetnosti pustila globoko vrzel. Marsikatera ustanova tudi lani še zdaleč ni dosegla števila obiskovalcev in prihodkov kot pred epidemijo covida-19. Nekateri še vedno neradi zahajajo na prireditve zaradi bojazni pred morebitnim tveganjem za zdravje. Časi za umetnost in ustvarjanje niso rožnati. Zlasti mladim ustvarjalcem je danes težje kot denimo pred desetletjem, meni Kristina Rutar.

Leto 2022 je bilo naporno za številne ustvarjalce. Bilo je ogromno prireditev in zdi se, da je marsikdo želel nadomestiti izgubljeno med epidemijo. Tudi vi ste vse leto ustvarjali. Kaj pa oddih?
Preteklo poletje tistega pravega oddiha na plaži s knjigo v roki ni bilo. Poletje sem začela z razstavo Vanitas v Galerija-muzeju Lendava, preostanek časa pa sem se pripravljala na projekt Ritual sence – Ritual I, II, III, IV, ki je bil razstavljen v Galeriji Velenje v novembru 2022. Prav tako je mož (Miha Maurič, sicer programski vodja Centra za poezijo Tomaža Šalamuna) dobil izjemno priložnost enomesečne rezidence v hiši Thomasa Stearnsa Eliota. (T. S. Eliot je bil ameriško-angleški pesnik, dramatik, literarni kritik in urednik. Leta 1948 je Eliot prejel Nobelovo nagrado za književnost. Op. a.) Tako sva s hčerkico "počitnikovali" sami, odšli sva v moj rodni Tolmin. Pravi oddih zato pričakujem to leto. Je pa zame oddih tudi kakšna delavnica, ali pa kot je bil recimo simpozij odlivanja v bron v Lendavi. Tam sem se prvič v praksi srečala s to tehniko in spoznala veliko novih možnosti ustvarjanja.

Ustvarjate pa predvsem v keramiki.
Keramika me je našla, bila je usoda. Primarna želja študija so bile vizualne komunikacije na ALUO, vendar sem se uvrstila na drugo mesto in študirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer smo imeli izbirni predmet keramiko. Do takrat so bile moje izkušnje z glino skromne. Nekako nisem razumela materiala, nisem mu bila naklonjena. Materiala nisem znala pravilno začutiti. Zelo dobro se spomnim prelomnega nasveta takratne demonstratorke Nine Koželj, ki mi je dejala: "Pa ti ščipaš, ti moraš gladiti, zgladiti ..." Nasvet je ozavestil mojo neposredno interakcijo z materijo, da je potrebna samo manjša sprememba v dotiku. Tako sem končno začela spoznavati materijo in njeno taktilnost. Ampak odločilni trenutek za to, da sem se odločila za keramiko, pa je bil trenutek, ko sem prvič sedla za lončarsko vreteno. Težko opišem, kaj je bilo tisto, da me je tako zagrabilo. Nekako sem se ujela in do danes me vreteno ni izpustilo iz rok.

Obenem mi je odprlo polje neskončnih možnosti sestavljanja, deformiranja, rezanja, dodajanja ... Naenkrat sem se znašla na velikem ustvarjalnem igrišču, kjer sem še danes, ampak na drugačen način. Vrtenje in nadaljnje deformiranje, združevanje in spreminjanje vrtenin v novo, skulpturalno formo, nenehno pretakanje gline med rokami me je pripeljalo do preizpraševanja materije same, kar se je kazalo v popolnoma novih izraznih oblikah/posegih, v performansu in instalaciji. Vreteno je izgubilo primarno funkcijo. Veselim se, kam me bo glina peljala naprej.

Ali lahko danes ustvarjalec s področja likovne umetnosti preživi zgolj s svojim ustvarjanjem?
Načeloma težko. A zaradi različnih okoliščin, ki vplivajo na to, je o tem težko soditi. Če bi jaz izdelovala zgolj skulpture iz keramike, ne bi mogla preživeti niti meseca. V Sloveniji – v nasprotju s tujino – namreč ni trga za umetniško keramiko. Ljudje pač razmišljajo tudi o tem, da se keramika lahko razbije in potem raje kupijo na primer bronasti kip. Če govorimo o funkcionalni keramiki, se pa s tem da preživeti. Zato se naši študenti večinoma, ko zaključijo študij, usmerijo v oblikovanje uporabne keramike, s čimer lahko združijo ustvarjalnost in preživetje. Težava, s katero pa se spopadajo naši alumni, je predvsem vzpostavitev lastnega studia, kar seveda oteži prehod iz študija v kariero, zagon produkcije in vključitev na trg, ki pa je v tem trenutku po mojem mnenju zelo nasičen predvsem z uporabno keramiko. Ne vem, ali se je kdaj toliko ljudi ukvarjalo s keramiko, kot se danes, kar je seveda krasno in zelo pomembno za razvoj in utrditev keramike kot izraznega medija, ampak to vidim kot dvorezen meč. Treba je potegniti ločnico med profesionalno oblikovno dovršeno keramiko in izdelkom, ki to ni. Na tem področju primanjkuje stroke.

V kakšnem smislu?
Menim, da so vlogo stroke prevzela družbena omrežja, posledično tudi mediji. V umetniških ustanovah je sodobna umetniška keramika zelo slabo reprezentirana, Narodni muzej Slovenije je edina institucija, ki pokriva to področje tako prek stalne zbirke kot tudi prek mednarodnega Trienala umetniške keramike Unicum. Stroka s področja keramike je seveda prisotna, tako v NMS kot v MAO, vendar se na samem umetniškem področju pozna, da se druge institucije v keramiko kot specifično ustvarjalno področje ne poglabljajo. Ta manko podpore stroke in institucij se močno pozna predvsem pri vzpostavitvi strokovnih meril na področju keramike. Ustvarjalci so brez strokovnega zaledja prepuščeni lastni promociji prek različnih družbenih omrežij, kjer pa seveda lahko vsak objavi kar koli. Mediji, kot sledim, pa večinoma predstavljajo ustvarjalce z največ všečki in sledilci, splošno popularno mnenje se povzema za dovolj relevantno, da se avtor izpostavi v mediju, medtem ko je odziv na profesionalnih in strokovnih dogodkih na področju keramike zelo redek. Družbeni mediji niso strokovni viri, so marketinški viri, namenjeni promociji. Ne povedo nam, ali je izdelek kakovosten ali ne, ali ima umetniško vrednost ali ne. Povedo nam samo to, da je neko delo na trgu in ima določeno število všečkov. Resni mediji so pa tisti, ki temu namenijo pozornost.

Ste tudi uspešni in spretni s keramiko.
Keramika je našla mene, kot sem že dejala. Če bi bila dovolj pogumna, bi sicer iskreno dala na prvo mesto študij slikarstva. Ne da bi mi bilo žal, se pa sprašujem, kaj bi bilo, če bi bilo. Imela sem dober občutek, pa sem vseeno razmišljala predvsem o smeri, ki bi mi omogočila boljšo možnost za zaposlitev.

Ste docentka na akademiji. Kakšno je vzdušje med generacijami bodočih umetnikov ? Tudi glede njihove zagnanosti, možnosti, priložnosti in prihodnosti. Ne nazadnje tudi preživetja s svojim poklicem.
Če primerjam, kako je bilo takrat, ko sem sama študirala, in kako je danes (govorim za področje keramike), je bilo včasih za mlade zagotovo več priložnosti, kot jih je danes. V preteklosti se je odvijal mednarodni Ex tempore keramike v Obalnih galerijah. Ta mednarodna razstava s številnimi domačimi in tujimi uveljavljenimi imeni je bila zelo močna. Jaz sem se recimo že kot študentka uvrstila na to razstavo, kar je bila lepa odskočna deska in zelo dobra referenca, kasneje sem prejela tudi nagrado. A so to razstavo na žalost ukinili. Pred leti je še obstajal Zavod za kiparstvo, kjer so vsako leto imeli čudovite razpise za sodobno kiparstvo. Tamkajšnja razstava je bila prva, na katero sem bila sprejeta. Dobila sem odkupno nagrado od družbe Akrapovič. Takrat sem bila študentka drugega letnika. To je pomenilo, da sem vlivala titan v družbi Akrapovič, da sem imela samostojno razstavo v Atelje Galeriji in da je prišlo še do odkupa dela. Takih priložnosti za mlade avtorje ne zasledim več. Žal. Danes imamo še zmeraj mednarodno razstavo keramike Unicum, kjer je posebej sekcija za študente, ki jim omogoči profesionalno predstavitev, vendar za trienalni dogodek menim, da ne zapolni praznine, ki so jo pustile za sabo ukinitve drugih rednih razstav.

Če pa se vrnem na vzdušje na fakulteti, je pa približno tako kot takrat, ko sem še sama študirala. So študenti, ki so izjemno ambiciozni, ki so pripravljeni narediti bistveno več, kot se od njih zahteva. Take generacije so čudovite. Seveda so pa tudi študenti, ki sprva ne razumejo, koliko dela, časa in energije je treba vložiti v proces oblikovanja keramike. Keramika se obdeluje od surovega stanja do suhega in potem žganega. Nato sledi še proces površinskih obdelav in ponovno žganje. Tu ne gre za delo, kjer prideš enkrat v atelje, delaš določen čas in je zadeva končana. Nenehno se vračaš k materialu in ga v vsakem stadiju obdeluješ. To je morda presenečenje za študente, ko spoznajo, koliko časa zahteva neki določen material ali proces.

Posamezni delčki in sestavljeni koščki keramike v vaših stvaritvah v obiskovalcih vzbudijo občutek krhkosti, minljivosti a ne nazadnje tudi možnosti, da tudi drobci lahko spet tvorijo celoto. Z novo vsebino in vrednostjo. Taka je bila tudi razstava Vanitas, ki je do pred kratkim bila na ogled v kleti lendavskega gradu.
Razstava Vanitas je pričevanje o destrukciji in razpadu kiparskih struktur v zavetju tišine. Izhajajoč iz arhetipskosti prostora podzemno dvorano osebno doživljam kot jamo, ki je simbol tako maternice kot tudi grobnice, sočasno pa je prisotno tudi globoko zavedanje, da so bile ravno jame prvo človekovo domovanje. Ogledala projicirajo dele kipov, ki sicer ne bi bili vidni, hkrati pa material s svojimi zrcalnimi lastnostmi opozarja na druge detajle, ki bi sicer ostali neopaženi, ter jih spoji s prostorom, ki jih obdaja. So vabilo k drugačnemu zaznavanju tako objektov kot tudi prostora.

Posamezniki se v ogledalih, ki zrcalijo in s tem zajemajo celoten prostor, pojavljajo in izginjajo, s čimer postanejo aktiven del razstavnih eksponatov, tako fizično kot tudi na simbolni ravni. Posameznik se poenoti z odsevom kipa, postane del procesa razpadanja in razkrajanja, kar nakazujejo tako kipi s svojimi karakteristikami kot tudi del prostora, ki ga zrcala sočasno odsevajo. Tako s prostorom kot s kipi se obiskovalec prek ogledal zlije v eno celoto in jo dopolni. Ogledala, ki nam pomagajo pri razumevanju naše identitete in prostora v svetu, nas tako združijo z minljivimi skulpturami.

Spogledujete pa se tudi z bronom.
Ne morem opisati občutkov, ko sem prvič prijela v roke svojo skulpturo iz brona. Ustvarila sem jo na poletnem simpoziju odlivanja v bron pod okriljem Galerija-Muzeja Lendava, na tamkajšnji jubilejni 50. mednarodni likovni koloniji. To je popolnoma drugače kot pri keramiki. Podobnost je morda v gnetljivosti in obdelavi voska, torej pozitiva za ulitek, vendar so seveda karakteristike obeh materialov popolnoma drugačne, posledično izkušnja. Za simpozij odlivanja v bron sem za osnovo vzela svoje keramične kipe. Izkusiti kip, njegovo formo in teksturo v dveh različnih materialih, je bila zame pomembna izkušnja, predvsem zaradi samega občutenja volumna – pri keramiki in procesu površinskih obdelav je drugače, same površine po žganju ne obdeluješ več mehansko, ampak z glazurami. Dotik je minimalen. Skulpturo v bronu pa je po vlivanju treba obdelovati ročno in ga imaš nenehno v rokah. Ta izkušnja mi je popolnoma na novo odprla razumevanje forme in nenehno se odpirajo nove možnosti za dodatne poskuse. Zagotovo bi si v bronu še želela delati in raziskovati. Takšne izkušnje te vedno ženejo naprej.

V preteklosti ste bili tudi mentorica nadobudnim ustvarjalcem. Likovni pouk ali krožek je za marsikoga sprostitev.
Predvsem bi morali reči – je bil – v naših časih. Sodobni učni načrti in ocene so na žalost prinesli tudi temne plati. Včasih me je groza, ko slišim, da ima nemalo otrok pogosto odpor do likovnega pouka. Bodisi zaradi tega, ker jim kdo reče, da je nesmiselno, po drugi strani pa imajo včasih previsoka pričakovanja do sebe. Denimo, ko bi si želeli nekaj ustvariti, pa jim to ne uspe tako, kot so si zamislili. Sledi razočaranje, s katerim se težko sprijaznijo. Denimo, ko sem ustvarjala z otroki na vretenu, si nisem predstavljala, da so lahko tako nesrečni, ko si zelo močno želijo narediti lep izdelek, pa jim to ne uspe v prvem poskusu. To je včasih tako razočaranje, da ga ne morem opisati. Menim, da to marsikaj pove tudi o tem, kje smo kot družba; da mora biti vse popolno, vse mora uspeti v prvem poskusu. Ne gre za izkušnje, učenje, ampak zgolj za produkt. Na delavnicah so bili tudi nemalokrat otroci v stiski, ker so imeli roke umazane od gline. Bila sem šokirana, kako pogosta težava je bila to.

Razlogov za to, da se več mladih ne odloča za nadaljnje izobraževanje na področju likovne umetnosti, pa je več. Kot enega izmed pomembnejših bi izpostavila izobraževalni proces, ki likovni umetnosti namenja minimalno pozornosti, prav tako pa ni sistematičnega izobraževanja, kot je na primer na področju glasbe, kjer ob zaključku glasbene šole vendarle dobiš spričevalo, da si jo končal. Za likovno ustvarjalnost pa tega ni v takšni obliki. Dejstvo pa je, da so umetnost, glasba in šport bistveni za razvoj otroka. Vsem je med drugim skupna fina motorika, ki je potrebna v marsikaterem poklicu. Tudi pri kirurgu, na primer.

Kaj pa najraje počnete v prostem času razen branja ob morju, če se le da?
Že desetletje razmišljam o tem, da nimam konjička in da moram to spremeniti. Imam težavo, da mora vse, česar se lotim, dati neki oprijemljiv rezultat. Res rada berem, ampak ne bi rekla da je to moj hobi. Če je konjiček nekaj, kar ti prinaša veselje, nekaj kar te izpopolnjuje, bi rekla, da je moj hobi moje delo. In še nekaj. Neizmerno uživam v karaokah. Nadvse rada pojem (smeh).