Klavdij Sluban je zagotovo eden najbolj mednarodno uveljavljenih fotografov slovenskega rodu. Slovenskim staršem se je rodil v Parizu 3. marca 1963, torej – mimogrede – dan, preden so 6 ljudi obsodili na smrt zaradi domnevnega načrtovanja atentata na predsednika Charlesa de Gaulla. Ja, spomin na drugo svetovno vojno je bil še zelo živ. Pa tudi na francoski kolonialni imperij, saj se je vrsta kolonij osamosvojila šele leta 1960.

No, nazaj h Klavdiju Slubanu. Je zagotovo eden najbolj načitanih fotografov in tvorec pronicljivih, tudi kritičnih misli o sodobnem svetu. Ustvarja že več kot tri desetletja in je razvil prepoznaven, pogosto nekoliko melanholičen slog v črno-beli paleti. Avtor, ki živi v Franciji, večino fotografij ustvari na popotovanjih.

V drobni zastranitvi velja omeniti, da je v več državah po svetu fotografiral tudi mladoletnike v zaporih. Kot sam pravi, je to pomemben aspekt njegovega opusa, ki ga razvija že skoraj 30 let.

Najbolj aktualna vest v zvezi s Slubanom pa je verjetno novica o razstavi njegovih del pod naslovom Sneg v galeriji Cembalo v imenitni palači Borghese v Rimu. Mimogrede, v njej še vedno živi princ Borghese, ki si je razstavo, ki bo na ogled do 13. maja, ogledal kar v copatih.

Ob tej priložnosti sva s Slubanom opravila obsežen pogovor, ki ni bil le pogovor o fotografiji, pač pa tudi o sodobni Franciji, vlakih in ne nazadnje o tem, kaj je lepo vreme.

Začniva kar direktno. Kaj pravzaprav vidimo na razstavi?
Čeprav je sneg na vsaki fotografiji, razstava ni o snegu. Govori o snegu kot o pojmu, katerega večkrat srečam na svojih potovanjih. Zato obstajajo v ciklusih, iz katerih izhajajo te fotografije, tudi druge iste vrste in z enako intenzivnostjo, čeprav brez snega. Sneg je sopotnik, ki me spremlja skozi leta. Ni subjekt, ki bi ga moral fotografirati, ker preprosto vidimo sneg, ampak je inspiracija, ki me spodbuja v svoji pripovedi.

Zame je lepo vreme, kadar je oblačno, kadar sneži.
Sprejemam ga, kakršen je. Ne sodim ga. Zato je moj sneg včasih umazan, celo ranjen, a zmeraj plemenit.

Omenili ste že potovanja in res je vaše delo običajno povezano s potovanji. Podobe katerih dežel vidimo na tokratni razstavi?
Tokrat vidimo motive iz dežel okoli Baltskega morja in iz Japonske.

Kako je pravzaprav nastala ta razstava, ki je tokrat na ogled v precej imenitnem ambientu?
Kustos Galerije del Cembalo v rimski palači Borghese, Mario Peliti, je slišal za mojo razstavo v Arlesu in me povabil. Lani so me povabili na festival Rencontres d'Arles, da naredim razstavo ob izidu knjižice Photo Poche pri založniku Actes Sud. Vprašal sem se, kako lahko prikažem 30 let ustvarjanja v eni razstavi. Photo Poche je povzetek moje fotografske kariere. Ko sem publikacijo sestavljal, sem dal poudarek na lastno pisavo.
Za fotografije z razstave pa sem želel, da so tematsko povezane. Kot po navadi sem se dela lotil na najbolj preprost način: pregledal sem svoje fotografije in pustil, da vplivajo name, kot da jih prvič vidim. Res je, da včasih oziroma v resnici kar pogosto potrebujem nekaj časa, da pridem do bistva. Tako da ta sneg, ki me spremlja že od ... zmeraj, je naenkrat postal vizualen odgovor, kako smiselno postaviti zid 30 let ustvarjanja.
Tako da razstavo Sneg lahko gledamo tudi kot prerez 30 let mojega dela.

Kakšna ustanova je sploh galerija del Cembalo? So specializirani za fotografske razstave?
Lastnica galerije je Paola Cavazza Stacchini, dedinja družine Borghese. Sodeluje z Mariom Pelitijem ki je bil založnik, specializiran za fotografijo. Zato je fotografija glavno področje galerije, čeprav ne samo ta, a vsekakor umetniška fotografija.

Palača Borghese je imeniten ambient; je ta vplival na postavitev?
Vsaka razstava je postavitev del v določenem prostoru. V resnici je to stvar feng šuja. Enako je treba upoštevati oboje, razstavljena dela in razstavni prostor. In zanimivo je, kako se je v zadnjih desetletjih razvila umetnost razstavljanja. Včasih tudi do karikature, kot denimo kadar kustos zakriva razstavo. S kustosi sodelujem, kadar se lahko da ego na stran in se znanji dopolnjujeta. Tako je bilo z Mariem in Paolo.

Palača Borghese je zanimiv muzejski prostor. Na stropih so freske iz 17.stoletja, tako da je že sam prostor čudovit, veličasten. Zato je treba najti v tem grandioznem prostoru pravo mesto zase, sicer potlači vse, kar se postavi na njegove zidove. Na srečo so vsaj enobarvni.
Zdi se mi, da je edini način, da ne stopiš v konflikt z barokom, enostavnost. Čistost linije. Tako da so fotografije okvirjene samo s tankim črnim kadrom. Za drugi del fotografij pa sem posebej za to razstavo pripravil prav posebno postavitev.

Ciklus je sestavljen od 37 fotografij formata 18 x 24 cm, kar pomeni, da so zelo zelo zelo majhne, ročno izdelane in nalašč sem pustil, da niso bile izravnane. Postavljene so v lesen okvir, brez stekla, samo nalepljene, tako da se vidi v njihovi izkrivljenosti surovost ročnega dela v temnici. Postavljene so strogo ena poleg druge, vse na isti višini. To pomeni, da se jim mora gledalec toliko približati, da pusti zunaj svojega vidnega polja ves ta dekorum, ki jih obkroža.

Palačo Borghese kot razstavni prostor je treba spoštovati, ne da bi se ji podredil.

V izboru fotografij, namenjenih novinarjem, najbolj očara pogled skozi okno Transsibirske železnice. Kako slikovita je ta pot?
Vse, kar je slikovito, je nemogoče slikati. Zanimajo me samo prostori in situacije, ki se ne 'uklonijo' na prvi pogled. Da jih začutiš, moraš najprej pogledati v sebe. Potem se čisto počasi prikaže prej nevidno.
Ta moja dolga potovanja z vlaki, z ladjami so čas, ko se poglobim vase. Budna meditacija prek fotoaparata. Pravzaprav vsi ti kraji obstajajo bolj v meni kot na zemljevidu. Kot je napisal Melville v Moby Dicku: "It is not down on any map: true places never are." (Na zemljevidu bi jih zaman iskali, resničnih krajev tam ni.)
Se mi pa zdi zanimivo, da je takšna fotografija dandanes objavljena v medijih le kot ilustracija umetniške razstave in nikakor ne kot ilustracija Transsibirskega vlaka.
99 odstotkov fotografij, ki jih vidimo, so fotokopija realnosti. V času podobe so ljudje zmeraj bolj vizualno nepismeni. Vrhunec vizualne nepismenosti je revija National Geographic. Zlorabljajo neizobražene množice in jih prepričujejo z lažjo, da je fotografija realnost. Fotografija je reprezentacija realnosti. National Geographic je orožje za množično vizualno uničevanje. In to zavestno. Z izborom, ki ga naredijo glavni uredniki, izbrišejo vsako fotografsko pisavo, izničijo identiteto vsakega fotografa. Izenačujejo vsa dela, tako da ustvarjanje predelajo v mass product. Ta globalni parni valjar seje popolnoma zahodni pogled na preostali svet.
Najbolj subverzivna diktatura sodobnega časa je vizualna.

Prisegate na črno-belo fotografijo. Zakaj?
Črno-belo uporabljam za nianso razponov sivin.

Nekako se zdi, da vaše fotografije zaznamuje določena poetičnost. Bi se strinjali? Ali bi vi svojo estetiko opredelili drugače?
Dobra fotografija je fotografija, ki se rima. Vsekakor mi je pa bliže poezija kot fotografija.

S kakšnim fotoaparatom delate?
Fotoaparat je nujno zlo. Zato je moj čim bolj enostaven, ročni, diskreten. To mi omogoči, da zdaj lahko potujem z nahrbtnikom, ki tehta 7kg.

Kako ste pravzaprav postali fotograf?
Še vedno sem v procesu postajanja.

V Sloveniji sodelujete z Galerijo Fotografija. Kakšno je to sodelovanje? Vam lastnica Barbara Čeferin kdaj tudi kaj sugerira? Kakšne fotografije bi si želela denimo?
Sodelujem z več galerijami po svetu. Večina ima umetnike tudi iz drugih vizualnih sfer, ne zgolj fotografije. Na primer Galerie Klüser v Münchnu predstavlja umetnike, kot so Beuys, Warhol, Kapoor, Boltanski, Jan Fabre, enako VA Gallery v Hong Kongu ali pa Analix v Ženevi.
Odnos med galeristom in umetnikom je najprej človeški odnos. Kar seveda pomeni, da je tudi afektiven. Zato nisem z nobeno od teh galerij podpisal pogodbe. Sodelovanje se razvija po dogovoru in v medsebojnem zaupanju. Temelj je želja za skupno sodelovanje. Nimam pa nobenih pričakovanj od svojih galerij. Vsaka ima okoli 30 umetnikov. Galerija se mi javi samo, kadar ima dobro novico zame.

Z Barbaro bi lahko rekel, da imava idealen odnos galeristke in umetnika. Ta zrelost v odnosu je rezultat zdaj že dolgega sodelovanja. Sodelovanje z galerijo ne vključuje le priprav razstav. Je tudi to 'podzemeljsko' delo, kot na primer te dni večji odkup Moderne Galerije.

Še nekaj bi želel dodati. Galerija Fotografija ima v Sloveniji posebno mesto. Barbari je uspelo narediti nekako večplasten pretok na področju fotografije. Uveljavlja slovenske fotografe v tujini, razstavlja svetovno znane v Ljubljani. Daje možnost mlajšim fotografom in fotografinjam, ki jih tudi predstavlja na mednarodnih sejmih. Vsekakor se bori za avtorsko fotografijo. In to brezkompromisno.
Če se tega loti, je to ogromno tveganje za vsako galerijo. Brez lastne vizije, dolgoročne perspektive, vzdržljivosti, tveganja in želje, da ta ideal živi še naprej, Galerija Fotografija letos ne bi praznovala svojih 20 let.
Joyeux anniversaire, Barbara!

Kako financirate projekte? S prodajo fotografij?
Začeti nov ciklus je kot zaljubiti se. Najprej te prevzame neki poseben nerazumljiv in čudovit občutek, potem greš pa v akcijo. Vsi moji ciklusi so nastali iz potrebe in želje. Kadar nekaj moraš, se zmeraj znajdeš.
Svoje projekte financiram z žrtvovanjem.

Imate kakšne stalne kupce?
Imam redne kupce. Nekateri mojemu delu sledijo že več desetletij. No, nobeden še ni za zdaj moj mecen, v smislu mecenstva, kakršno je bilo značilno za družino Borghese. Čeprav je princ Borghese, ki živi v zadnjem nadstropju palače, prišel dol, ko je bila palača za obiskovalce zaprta. Razstavo si je ogledal kar v copatih ...

Že veste, kam si še želite oditi fotografirat?
Moj naslednji ciklus, katerega sem že začel to zimo, poteka v Kanadi. Po sledeh izjemnega pianista Glenna Goulda. Pravzaprav z Glennom Gouldom kot spremljevalcem. Manj se ve, da je Gould ogromno potoval. In delal oddaje za radio.
Najdrznejša, eksperimentalna je Solitude Trilogy, kjer uporablja Bachovo tehniko kontrapunkta. Tako da se vsake toliko časa glasovi sogovornikov prekrivajo. Vsakič, ko oddajo znova poslušaš, slišiš nekaj drugačnega. Neverjetno, kako je v določenem času, v zgolj eni uri, možno slišati neskončno množico interpretacij.
Razmišljam, kako bi lahko to prevedel v fotografski jezik. Mislim, da se bo prikazalo sproti, ko bom ustvarjal. Za zdaj poslušam in berem Goulda in sem ravnokar prepotoval 10000 km s Transkanadskim vlakom, z Muskeg Expressom ... Ciklus se imenuje The Idea of North.
Drugi ciklus, ki ga razvijam že nekaj časa, se navezuje na drugo svetovno vojno. Prvič sem se lotil tako osebne tematike. Tema so koncentracijska taborišča na Rabu in v Gonarsu. Tu je izginilo dvajset ljudi iz moje družine. Danes je še 18 od vseh, ki so bili internirani, živih. Vsako osebo grem obiskat. Se pogovarjamo. Mi pripovedujejo. Vsaka na svoj način. Ne kot zgodovinarji, ampak kot ljudje, ki so to doživeli, in jim ostanejo samo še prikazi, odlomki. Jih fotografiram in tudi snemam.
V drugi fazi bom obiskal vse te kraje. Kar konkretno še obstaja od teh taborišč. Vem, da skoraj nič. Vsa ta območja bom tudi prehodil. Od Gonarsa do Starega in Novega Binkla/Kota, in sicer po sledeh preživelih, ki so jih spustili leta 1943, ko je Italija kapitulirala, in so se vrnili domov. In seveda nadaljujem svoj dolgoročni ciklus o mladoletnikih v zaporih. Zadnja leta delam v južni Ameriki. Po Braziliji in Peruju bom letos šel v Čile in Bolivijo.

Verjetno takšen projekt zahteva tudi veliko raziskovanja in ima tudi skoraj zgodovinopisno vrednost.
Ta novi ciklus se mi zdi še pomembnejši, saj ta del zgodovine vse bolj pada v pozabo. Na Rabu je umrla ena tretjina interniranih. Na italijanski strani namenoma brišejo ta del njihove preteklosti. To zanikovanje veliko pove o tem, kako se en cel narod še danes noče soočiti s svojimi dejanji. Zato je to mednarodni projekt, ki ga delam z Italijani, Francozi in seveda Slovenci. V Ljubljani sodelujem z Muzejem novejše in sodobne zgodovine. V njihovem arhivu odkrivam neverjetne stvari. Primer tega so vsi ti na Rabu izdelani mali predmeti. Čuti se ta kruta surovost, istočasno se me pa dotakne naivnost v sami izdelavi. V muzeju so mi nudili dostop do vsega arhiva na res prijazen in radodaren način.

Naslov projekta je, za zdaj, Peglezen in bič. Nanaša se na dva predmeta, ki po mojem mnenju simbolizirata ta čas, ko človeštvo uhaja izpod nadzora. Ena od nekdanjih internirank, Julijana Tušek, mi je pripovedovala, da je njena mama v naglici, ko je morala zapustiti družinsko hišo, vzela s seboj likalnik na žerjavico. Zahvaljujoč temu likalniku so vsi člani družine preživeli obe taborišči. To je ena od redkih družin, katere vsi člani so se vrnili živi. Mati je med drugim likala tudi oblačila tistih, ki so bili odgovorni za "kuhinje", in tako je skrivaj lahko dobila košček kruha, ki so ji ga potisnili v oblačila za likanje v zahvalo. Z likanjem so se ubile uši. V Auschwitzu je na plakatu pisalo: "Ena uš in si mrtev".

In po kakšnem premisleku, intuiciji, vpogledu, sposobnosti predstavljati si, kaj se bo zgodilo, ženska vzame likalnik kot edini predmet, medtem ko ji požigajo hišo in njeno celo vas.
In pa uporabil sem še metaforo biča, ki označuje zatiranje. Poveljnik italijanskega taborišča na Rabu, Vincenzo Cujuli, ni nikoli izpustil biča in je mučil in pretepal internirance do smrti.
Ta bič je shranjen v Muzeju novejše in sodobne zgodovine.

Prvič se počutim tako odgovoren za en svoj projekt. Ker gre za spomin, ki izginja. Obstaja tudi časovni pritisk, da srečam vseh 18 preživelih, kajti stari so med 84 in 97 leti. Čutim se odgovornega, da na svoj način zabeležim to ogromno praznino v naši družini in da ostane sled tega dogajanja. Dati konkretno obliko temu, kar ostane, ko je nekdo namenoma hotel vse izbrisati. Gre za ciklus, kjer se družinske zgodbe srečajo s svetovno zgodovino.
Moj praded je umrl od lakote v Gonarsu. Po šestnajstih letih dela v Chicagu se je vrnil "milijonar". In tako je tudi živel, dokler se ni začela vojna. Ko je v taborišču dobil jesti krompirjeve olupke, se je raje pustil izstradati.

Živite v Franciji. Zadnje čase je tam zelo burno. Nekoliko dovtipno nekateri pravijo, da je v Franciji skoraj vsak dan kakšen protest, kakšna demonstracija. Vi živite med Francozi – jim je 'revolucija' res v krvi?
Francoze bi lahko opredelil z eno besedo: râler. Seveda se je ne da prevesti v noben tuji jezik. "Le Français râle". Samo že ta “r” (à la française) pove, da nekaj škripa. Kot pes, ki zarenči, ko proti njemu stegneš roko, čeprav si ga hotel pobožati. In seveda, ko je enkrat to renčanje mimo, se bo pustil božati in na debelo crkljati. Francozi so tudi to: znajo se crkljati kot nobeden drug. Le to je, da gredo med dvema crkljanjema na ulico protestirat. Nacionalni šport.

To je bilo iz romantičnega vidika.

Zanimivo je, ko pravite, da živim med Francozi, kajti tudi jaz sem Francoz, rojen v Franciji, čeprav za Francoze z neizgovorljivim imenom, vprašali so me celo, ali je Klavdij Sluban moj psevdonim, potem pa vprašate, ali "jim" je revolucija res v krvi. S tem se dotaknete bistva današnjega problema v Franciji. Kdo so "oni", kdo smo "mi". Kateri so "naši", kateri ne. In zato bo tudi skrajna desnica prej ali slej prevzela vlado. Politiki se napajajo s to dilemo, seveda desni bolj kot levi, a ravno to je tako boleče, ko levi prav tako dopuščajo, da se širi ta razkol naši – vaši. “Nos ancêtres les Gaullois” pravijo zgodovinske knjige ... 7 milijonov ljudi, rojenih v Franciji, ima vsaj enega od staršev priseljenca. Francija drago plačuje svoj čas kolonij in tudi ekonomsko priseljevanje v prejšnjem stoletju, saj je bil edini cilj izkoriščanje, vsekakor pa ne integracija. Tega še ni konec in se bo bolj in bolj stopnjevalo.

Imam izkušnjo mladoletnikov v zaporih. V Franciji jih več kot 90 odstotkov izhaja iz priseljenstva, iz severne in 'črne' Afrike. To je dokaz, da je en družbeni sistem čisto propadel. Oblast več ne ve, kaj bi s to mladino, ki sovraži deželo, ki je izmolzla njihove starše in jih zavrača, zato ker njihovo ime ne zveni "pravilno" ali pa nimajo "prave" barve kože.
Se počutim enako legitimno Francoz kot dediči križarjev (predniki kolonializma) brez te potrebe po podrejanju drugih.

Moji predniki so bili partizani, vzeli so puško v roke in se borili proti okupatorju. Sem ponosen, da izhajam iz takšne družine. Zato mislim, da kadar ena vlada začne gniti, jo je treba vreči na gnoj. Kar je zelo zdravo za ekosistem.

V Franciji ste se rodili, a nekaj časa ste preživeli tudi v Sloveniji. Kako vas zaznamuje ta razpetost med obema državama?
Razpetost sem razpel s tem, da sem postal umetnik. Na ta način sem omogočil, da se ta dva pola dopolnjujeta. Na ta način sem sestavil svojo idealno sestavljanko. Sem 100-odstoten Francoz in 100-odstoten Slovenec. Na ta način sem našel svoje ravnotežje. Česar ena stran nima, mi ponuja druga. S tem da to ni točka, ki jo enkrat dosežeš in lahko rečeš, da ti je uspelo. To je stalno v nastajanju, eno večno gradbišče, kjer je treba biti stalno buden, prisoten in pozoren, da si lahko hvaležen življenju.

Se imate morda vendar še vedno za slovenskega umetnika?
Sem Francoz slovenskega rodu. Tako da sem francoski umetnik, slovenskega rodu. Ce želite sem pa lahko tudi slovenski umetnik, rojen v Franciji. Vsekakor pa nisem slovenski umetnik, ki se dela Francoza.

Če bi vam predlagali, da naredite serijo, povezano s Slovenijo. Že veste, kaj bi izbrali za vodilni motiv?
"Če bi vam predlagali" ... to zveni malce kot "če bi na loteriji zmagal"... Ne čakam, da bi mi nekdo omogočil, da končno naredim to, kar si želim. Zato ne igram na loteriji. Svoje življenje sem tako zgradil, da počnem to, kar se mi zdi bistveno. Da ti to uspe, ni stvar denarja, ampak žrtvovanja. Na koncu koncev, edino vprašanje je: koliko si pripravljen žrtvovati, da ne izdaš svojih idealov.

Tako da Slovenijo sem začel fotografirati, ko sem imel 14 let. In jo še zmeraj fotografiram. So pa različna obdobja. Tik pred covidom sva se s partnerico, Terezo Kozinc, preselila iz Pariza v Slovenijo. Tu se nama je rodil Martin. Ker sva oba fotografa, je nastal ciklus ne samo o najinem otroku, ampak tudi o načinu, kako doživljaš svet, kadar si poln otroka. Iz razstave Bonjour le jour se je rodila knjiga 7AM, ki je letos izšla v Franciji pri založniku IIKKI. S Terezo delim to, kar je zame najpomembnejše in najlepše na svetu: ustvarjalnost. Od otroka do umetnosti.