Pred kratkim je v slovenskem prevodu Lili Potpara v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi izšel njegov roman Istanbul Istanbul.

Burhan Sönmez se je rodil v majhni kurdski skupnosti v osrednji Turčiji. V letih po vojaškem udaru leta 1980 se je preselil v Carigrad, da bi študiral pravo. Zaradi političnih aktivnosti je bil suspendiran z univerze, a mu je po sedmih letih uspelo diplomirati, potem pa je delal kot odvetnik v Carigradu. Pridružil se je društvu za človekove pravice in ustanovil TAKSAV, Fundacijo za družbene raziskave, kulturo in umetnost.

Potem ko ga je brutalno napadla policija, je odšel v izgnanstvo v Veliko Britanijo; tam se je dolgotrajno zdravil ob pomoči centra Freedom from Torture v Londonu, to je ustanova, ki skrbi za žrtve mučenja. Čeprav je v Turčiji prejel dve nagradi za poezijo, se je v izgnanstvu preusmeril v pisanje romanov. Napisal jih je pet: Sever leta 2009, Grehi in nedolžni leta 2011, Istanbul, Istanbul leta 2015, Labirint leta 2018, lani je izšel Kamen in senca. Prevedeni so v kar dvainštirideset jezikov, Istanbul, Istanbul tudi v slovenščino. Zanje je prejel več nagrad.

Sönmez se ob pisanju občasno ukvarja še s prevajanjem, pisal pa je tudi za različne časopise ‒ med drugim The Guardian, Der Spiegel in La Repubblica ‒ ter na univerzi METU predaval književnost in romanopisje.

Rodili ste se v odročni anatolski kurdski vasi in tam tudi odraščali. Mi lahko poveste kaj več o svojem otroštvu?
V vasi, v kateri sem se rodil, je bilo kakšnih petdeset ali šestdeset družin. Nismo imeli položne ceste do mesta, to pa pomeni, da nismo imeli neposrednega stika z zunanjim svetom, saj je obisk mesta pomenil veliko potovanje. Kadar je kdo od drugod prišel v vas, smo to videli kot dogodivščino, saj je prišel iz neznanega mesta in je bil zato za nas junak. Naša vas je bila tako majhna, da nismo imeli elektrike, nismo imeli trgovine. Samo enkrat na teden so prišli potujoči trgovci, da bi vaščanom prodali svoje izdelke, ti pa jim niso plačevali z denarjem, temveč s pšenico, ječmenom ali ovčjo volno. To so bile barve življenja vasi, v kateri sem se rodil. Imeli smo tudi svoj jezik, kurdski jezik. To je naš materni jezik, v katerem smo vsi govorili. Vse pravljice, šale, nočne more, strašljive zgodbe so bile povedane v kurdščini. Toda vedeli smo, da živimo v državi in svetu, ki našega jezika ne priznavata. Kurdščina ni bila glavni jezik države, v kateri smo živeli. Ko smo prišli v mesto, smo se soočili s prevlado uradnega turškega jezika. V osnovni šoli smo se vsi, tudi jaz, naučili turščine in tako nenadoma ugotovili, da imamo dvojno življenje in dvojno kulturo. Vendar pa ne moremo reči, da gre za kulturi, ki bivata druga ob drugi, ki sta si enakovredni, kot na primer francoščina in angleščina ali nemščina in švedščina. V mojem primeru ne gre za kulturi, ki si stojita ob boku, saj je ena glavna, prevladujoča, drugo, kurdsko, pa so nam odrekali, pa tudi podcenjevali, kot da bi šlo za kulturo primitivnih ljudi. Tak občutek so nam namreč dajali, govorili so nam, da je naš jezik hribovski jezik ‒ s tem so želeli povedati, da smo le majhno pleme, ki je izgubilo korenine. Ali se je to, kar se je dogajalo pred štiridesetimi leti, v mojem otroštvu, o čemer sem ravnokar govoril, spremenilo? Na žalost ne. Še vedno se srečujemo z istim problemom, tako v Turčiji kot v Siriji, Iraku, Iranu. To pomeni, da moramo nekaj storiti, da bi tudi Kurdom omogočili človekove pravice.

Kako razumete tovrstno dvojno jezikovno zavest in kako ta vpliva na literarno ustvarjanje?
Začeli smo pisati v turščini, saj je bil to jezik izobrazbe, jezik izdajanja knjig, jezik branja in pisanja, vendar pa smo v sebi nosili zgodbe kurdskega jezika, zgodbe naše kulture in ljudi, zato smo nezavedno začeli uporabljati zven kurdščine v turškem jeziku. Če berete zgodbo kurdskega pisatelja v Turčiji, boste prepoznali, da je njegova turščina drugačna, da jo občutite drugače, saj ne gre za enako razmerje, kot če bi uporabljali angleščino in turščino: angleščina je namreč svoboden jezik in tako enakovredna. Pri kurdščini je drugače, saj v naši zavesti ta jezik ni viden, gre za skrit jezik, jezik temè. Zato pri pisanju v drugih jezikih uporabljamo zvok, vonj in druge prvine te teme.

Kurdski jezik in kultura v Turčiji nista le zatirana, ampak tudi preganjana. Vemo, da so glasbeniki v zaporu samo zaradi petja kurdske glasbe ... Dejali ste, da prav zdaj pišete svojo prvo knjigo v kurdščini. Kako je torej s kurdskimi pisatelji in knjižnimi založbami v Turčiji?
Zatiranje in zanikanje kurdskega jezika v Turčiji še vedno prevladuje. Kurdščine ne priznavajo kot jezik izobrazbe ali uradni jezik, na drugi strani pa so se Kurdi naučili upirati. Še posebno v zadnjih desetih, petnajstih letih izboljšujejo svoje kulturne institucije. Mladi ljubitelji filma snemajo filme in uprizarjajo dramske igre v kurdščini; čeprav je veliko mestnih vlad prepovedalo take dejavnosti, ti ljudje vztrajajo in še naprej ustvarjajo. Imamo tudi nekaj založb, ki izdajajo knjige samo v kurdščini, bodisi so napisane v njej ali pa prevedene iz drugih jezikov. Mislim, da je v tem veliko upanja za našo prihodnost. Moja generacija, pa tudi prejšnje, niso imele teh možnosti, vendar imam veliko upanja za mlajšo, ki bo te možnosti imela in jih bo lahko izkoristila bolje, kot smo jih lahko mi.

Kako pa vidite podobo kurdskega boja v svetu? O njem se je največ govorilo prav v zadnjih desetih letih …
Kurdsko vprašanje je v Turčiji navzoče že sto let, med drugim se je pred osemintridesetimi leti začela državljanska vojna. Ves ta čas je bil kurdski boj izjemno močan, v zadnjih desetih letih pa je postal popularnejši na Zahodu, saj so Kurdi še okrepili svoj upor, še posebno proti Islamski državi. Vsem drugim, Sircem, Američanom, je spodletelo, toda Kurdom je uspelo ustaviti napredovanje Islamske države. Tako so ljudje nenadoma opazili, da obstaja narod, kurdski narod, ki počne nekaj zanimivega, čeprav smo tu že od nekdaj, to ni nič novega. Vendar pa je konec koncev to za nas nova priložnost, da govorimo o svojih težavah, zastavimo vprašanja in povemo svoje zahteve na svetovni ravni.

Ali menite, da se od pisateljev, kot ste sami, pričakuje, da pišejo in govorijo o temah, kakršna je kurdski boj, torej o političnih temah?
Mislim, da je to pogled, ki se nanaša na pisatelje, ki prihajajo iz držav tako imenovanega tretjega sveta. Če prihajaš z Bližnjega Vzhoda, Azije ali Afrike, se od tebe pričakuje, da pišeš o družbenopolitičnih vprašanjih, o pokvarjenih vladah svoje države. Vendar pa, če si pisatelj, ki prihaja iz Velike Britanije, od tebe nihče ne zahteva, da govoriš o zlobni Margaret Thatcher ali o desnem Borisu Johnsonu ali pa o strašljivem položaju po brexitu, o teh stvareh te ne bodo vprašali med intervjuji. Ljudje, kot sem jaz, pa smo, kamor koli gremo, vedno pripravljeni govoriti o politiki, saj vemo, da bo to ena izmed tem. Kot da bi bili politični komentatorji. Vem, da veliko mojih kolegov pisateljev ne želi odgovarjati na politična vprašanja, vso pravico imajo, da tega ne počnejo, vendar pa sem sam vedno pripravljen odgovarjati nanje, saj sem pisatelj, hkrati pa tudi aktivist na področju človekovih pravic.

V Turčiji ste opravljali delo odvetnika za človekove pravice, potem pa ste doživeli brutalen fizični napad, zaradi katerega ste kar naenkrat postali politični begunec. Kako je begunska izkušnja vplivala na vas?
Dandanes smo priča velikim migracijam v Evropo, ljudje prihajajo tja iz Afrike, Azije ali z Bližnjega vzhoda, in o tej temi se veliko govori. Tudi sam sem bil nekoč migrant, begunec, in prva definicija, ki jo lahko podam, je, da je migracija pekel, nočna mora. To ni nekaj, v čemer bi užival. Če migriraš, to pomeni, da si žrtvoval vse, kar si pustil za seboj. Ne le svoje lastnine, izgubiš svoje mesto, svojo vas, svojo državo, svojo družino, svoje otroštvo, svojo zgodovino, svojo kulturo, svoj jezik, vse. To je velika, vseobsegajoča žrtev. Spomnim se, da sem se, ko sem sam odšel v izgnanstvo, počutil, kot da sem v peklu. Vendar pa smo ljudje in zato imamo moč, da poskušamo v tem peklu zase posaditi lepe cvetice. Sam sem se začel učiti angleščino, saj je prej nisem znal, začel sem se učiti voziti kolo, začel sem pisati romane, začel sem pomagati drugim v tujini. Ko sem se po skoraj desetih letih vrnil v Turčijo, sem bil drug človek. Na eni strani sem veliko pretrpel, vendar nikoli nisem obupal, vedno sem poskušal ustvariti nekaj dobrega zase in za družbo, katere del sem.

Svoj prvi roman z naslovom Sever ste začeli pisati v Veliki Britaniji. Ko ste živeli v Turčiji, ste občasno pisali poezijo, ne pa proze. Kaj vas je torej privedlo do točke, na kateri ste postali romanopisec?
Šlo je za naraven proces. Več mesecev sem preživel v postelji, saj sem bil hudo poškodovan. Ko sem bil v postelji, nisem mogel početi ničesar, saj sem trpel za kronično nespečnostjo, migrenami in drugimi težavami. Gledal sem televizijo, poskušal spati, hkrati pa sem si delal zapiske, ob postelji sem imel zvezek in pisalo, zato sem vsake toliko kaj napisal. Po nekaj mesecih sem se odločil, da vse zapiske, ki so nastajali v tem času, preberem. Uvidel sem, da sem zbiral zgodbe za velik roman. Ta roman sem potem pisal dve, tri leta. Skupaj mi je pisanje vzelo deset let, saj to ni bil moj namen. Bil sem v izgnanstvu, zdravil sem se, moj glavni trud je bil usmerjen v to, da preživim kot begunec in da si povrnem zdravje. Ko mi je uspelo v Turčiji tudi pravno vse urediti in je bilo moje zdravje že veliko boljše, sem bil tik pred tem, da roman končam. Ko sem se odločil, da ga objavim, sem si rekel: no, prav, od tega trenutka naprej sem pisatelj, ne več odvetnik.

Od takrat ste izdali še štiri romane; Istanbul, Istanbul, ki je nedavno izšel tudi v slovenščini, je vaš tretji zapovrstjo. Roman se poklanja mestu, vanj ste brez dvoma vpletli tudi veliko osebnih izkušenj, saj ste sami prišli v Istanbul, ko ste se kot mladenič vpisali na študij prava. Kako se spominjate svojega prihoda v veliko mesto?
Mislim, da se je v meni porajalo mnogo stvari hkrati. Čutil sem veliko navdušenje in tudi veliko presenečenje, da sem se znašel v tem sanjskem mestu. Hkrati je bilo to mesto nočna mora, prilagajati se tamkajšnjemu življenju ni bilo lahko. V Istanbul sem prišel iz provincialnega mesteca v Anatoliji in to je bilo leta 1982, ko nismo imeli mobilnih telefonov, interneta in podobnih stvari. Življenje in komunikacija sta bila omejena. Prvi vtis, ki se ga spominjam, je, da sem izstopil z vlaka ob Bosporju, ob morju, in v meglenem jutru zagledal drugo, evropsko stran Istanbula. Bilo je kot v filmu ali na razglednici. Še vedno se spominjam tega trenutka, star sem bil sedemnajst let. Seveda ni bilo lahko. Ko sem se znašel v Istanbulu, je bil petmilijonsko mesto, danes ima sicer več kot petnajst milijonov prebivalcev, pa vseeno, že takrat jih je imel pet milijonov, tako da sem se moral naučiti premikati po njem, se pogovarjati z ljudmi, moral sem se navaditi načina razmišljanja te velike metropole in vse to je bilo zelo naporno.

V romanu pišete o velikih nasprotjih tega mesta. Tudi liki so v podzemnih zaporniških celicah, v katerih jih mučijo, ob tem pa si pripovedujejo zgodbe o lepoti mesta. V njem med drugim piše: »Vsi so govorili o lepoti Istanbula, a nihče ni mogel tam srečno živeti. Lepoto mesta so prekrivali negotovost, sebičnost in nasilje.« Je to tudi vaša izkušnja Istanbula?
V tem romanu sem uporabil veliko fraz in zgodb ljudi, ki so Istanbul videli prvič. Ob mestu se lahko porodita dva različna vtisa; tako je, kot da bi se zaljubil na prvi pogled, lahko pa občutiš tudi velikanski strah, kot da bi gledal v globok prepad. Istanbul je oboje – lep, a hkrati globok prepad, zato moraš biti previden, vendar tudi uživati v priložnosti, ki ti je bila dana.

Roman je poln referenc in razmislekov o Istanbulu, ki dajejo vtis, da ste ob pisanju morali lotiti obširne raziskave. Mi lahko poveste kaj več o tem?
Prebral sem več kot sto knjig. Začel sem z Dekameronom, potem pa so bile tu še zgodbe Tisoč in ene noči in Canterburyjske povesti, torej velike zbirke zgodb z enim samim pripovednim okvirom, saj sem tudi sam želel povedati sto manjših zgodb v okviru ene same večje zgodbe. Hkrati sem se potopil v urbano filozofijo in urbano arhitekturo dvajsetega stoletja. Prebiral sem filozofe, kot so Henri Lefebvre, Manuel Castells in David Harvey. Zanimalo me je, kaj v tej moderni dobi pomeni arhitektura, kakšen je odnos arhitekture do lepote, pa tudi do sreče, in kam v sklopu teh konceptov uvrstiti Istanbul. Zato sem moral prebirati vse te dokumente in knjige, in to je bil zame velik užitek.

Mednarodni PEN, katerega predsednik ste, pomaga pisateljem in novinarjem po vsem svetu. Kakšno je vaše delo?
Mednarodni PEN je najstarejša nevladna organizacija na svetu. Ustanovljena je bila pred sto enim letom. Na začetku so se pisatelji srečevali, da bi se pogovarjali in si izmenjevali izkušnje. Po desetletju pa so z vzponom nacizma in fašizma v Evropi začeli tudi skrbeti za varnost in zagovorništvo svojih kolegov pisateljev, ki so bili v različnih državah preganjani. Od takrat nas vodita dve načeli in pravzaprav počnemo dvoje. Eno je promocija literature, drugo pa zagovarjanje svobode govora. To sta naša glavna temelja in ko se danes pogovarjamo o svobodi govora, to pomeni, da branimo pisatelje, ki so v zaporih, preganjani, v številnih državah umorjeni. Torej ne gre za preprosto nalogo in ne samo za to, da branimo svobodo govora tako, da objavljamo izjave za javnost. Gre za izjemno aktivno in praktično delo. Včasih se je treba srečati s predstavniki vlad, ministri, z vodjo Združenih narodov ali Sveta Evrope, s sodniki, organizirati je treba različne dejavnosti in objavljati poročila, hoditi na sojenja in nadzorovati sodne procese; pri tem nimamo nikakršnih omejitev. Da bi zavarovali in rešili pisatelje, novinarje, akademike, storimo vse. Vse za mir in svobodo.

Kateri izzivi se vam zdijo ob blejskem srečanju posebej pomembni?
Najprej so tu naša lastna vprašanja, ki zadevajo določene regije. Spremljamo različne krizne regije, ne gre le za Ukrajino, ampak tudi za Belorusijo, Afganistan, Jemen, Palestino, Nikaragvo, Kolumbijo, Hongkong, Mjanmar. Toliko držav je, ki so v težavah. Ob tem pa vidimo tudi nove izzive. Ti ne izvirajo le iz vojn. Prihajajo v različnih oblikah: tu so sovražni govor, lažne novice, nadzor. Poglejte naše življenje – štiriindvajset ur na dan nas nadzorujejo velike korporacije, ne vlade, in te korporacije vedo vse o nas – o naših kreditnih karticah, o mestih, ki smo jih obiskali in v njih nakupovali. Vse te stvari naša življenja postavljajo v nov lonec, v katerem se že smodi, zato moramo razpravljati tudi o njih in najti najboljše načine, da človeštvu prinesemo svobodo. Če tega ne bomo storili, bomo ugotovili, da so v enaindvajsetem stoletju vse države v peklu, da vse celine gorijo in da je populizem na vzponu prav povsod. Zato se moramo spomniti vseh starih načel, ljudje jim rečejo stara, pa vendar so vedno nova, saj jih še vedno potrebujemo: svobode, enakopravnosti, spoštovanja, tega, kako ceniti drug drugega, kako razumeti drug drugega. To danes, ko naša resničnost spominja na nočno moro, zveni kot sanjarjenje ali nekaj utopičnega. Pa vendar je v nočni mori naša naloga in naša odgovornost, da govorimo o lepih sanjah.

V pogovoru v Cankarjevem domu ste kot eno izmed pomembnih tem omenili tudi položaj žensk v svetu.
Mi moški moramo sprejeti, da je trenutna civilizacija civilizacija moških, in sprejeti moramo, da nam je spodletelo, da nam ni uspelo. Spoštovati bi morali ženske, ki so bile več tisoč let utišane in zatirane. Zdaj je nova doba in ženske bi morale priti v ospredje. Moški tega mesta ne morejo prepustiti ženskam, ženske si ga morajo vzeti same. Moški, kot sem jaz, bi jih morali podpirati in se jim umakniti. To ni nekaj, kar bo lahko doseči, morda bo trajalo sto let, a konec koncev je zgodovina neskončna in biti moramo del nje.