V tistem trenutku Carter seveda še ni vedel, da je pred njim Tutankamonova grobnica, vsekakor pa, da gre za veliko arheološko najdbo, na katero je čakal kar nekaj let. Bila je sobota, 4. novembra 1922, ko je stal na vrhu s peskom prekritih stopnic, ki so vodile v neznano. Pet let je izkopaval in raziskoval v Dolini kraljev, da bi prišel do prelomnega odkritja, ki se ni izkazalo le za ključno točko njegove arheološke kariere, ampak še danes velja za verjetno kar največje arheološko odkritje sploh.

Faraonske grobnice niso bile neznanka, poznali so jih kar nekaj, tudi na stenah zapisani hieroglifi so do tistega trenutka arheologom in zgodovinarjem povedali marsikateri podatek o dinastijah in življenjih posameznih faraonov. Vendar stoletja stara prevzetost s kulturo starega Egipta, predvsem pa človeško hrepenenje po zlatih zakladih, je že pred davnimi časi izpraznilo marsikatero grobnico. Zato se ni zares vedelo, kaj so Egipčani v takšne grobnice polagali.

Odkritje grobnice Tutankamona (1342–1323 pr. n. št.) – faraona, ki je še kot otrok zasedel prestol in umrl star komaj 19 let – je nenadoma odprlo vpogled v neznano poglavje. Kakšnih 5000 predmetov, ki so jih zakopali z njim, je zdaj lahko povedalo marsikatero zgodbo o navadah in življenju starih Egipčanov. Ti so posmrtno življenje ponekod razumeli precej dobesedno, zato so pokojnika v onstranstvo poslali s predmeti, ki jih je potreboval za vsakodnevno življenje – od posod za vino in kruh do oblačil, uporabnih predmetov, postelje in drugih kosov pohištva.

Mumije faraona ni varovala le grobnica, skrita pod peščenimi nasipi, temveč znotraj nje tudi lesena konstrukcija, ki je v "čebulastem" načinu z več plastmi varovala granitni sarkofag, v katerem so bile nato položene tri krste – vsaka toliko manjša, da je ustrezala za naslednjo. Čisto v jedru je bila položena Tutankamonova mumija s čudovito in prepoznavno masko, na kateri je faraon upodobljen kot bog Oziris. Egipčani so verjeli, da je faraon že v času življenja božji predstavnik v tostranstvu, ob smrti pa se dejansko transformira v boga. Na mumijo so Egipčani položili številne amulete, ki so odganjali zle duhove, v grobnico pa zlate predmete z dragimi in poldragimi kamni, a tudi veliko bolj prezimljene stvari, ki jih je faraon potreboval ob prehod: od izvezenih halj do spodnjega perila, ki spominja na plenice.

Odkritje Tutankamonove grobnice je arheologom prineslo sijajen vpogled v vsakdan starih Egipčanov, pritegnilo pa je tudi dotlej še nevideno pozornost svetovne javnosti za arheološko najdbo. Časopisje je bilo polno člankov o mladem faraonu, tudi na območju Slovenije, o čemer pripoveduje manjša panojska razstava Stoletje zlatega faraona v Slovenskem etnografskem muzeju. O odkritju so pisali časopisi po vsem svetu in turisti so prihajali v Egipt, taborili v bližini grobnice, da bi videli, kakšne predmete bodo arheologi prinesli na dan. To je bil tudi neke vrste začetek uveljavljanja Egipta kot vse bolj priljubljene turistične države, ki jo je kakšnih 80 let pozneje vse bolj množični turizem bistveno spremenil.

Ob stoletnici odkritja Tutankamonove grobnice smo se pogovarjali z arheologom in kustosom za afriške in ameriške zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, dr. Markom Frelihom.

Odkritje Tutankamonove grobnice je bilo izjemno predvsem v tem, ker je bila do tistega trenutka edina še nedotaknjena in je torej v preteklosti še niso oplenili. Kako je bilo s plenjenji drugih grobnic? Kdaj so se začela prva plenjenja?
Predvsem v Dolini kraljev so se ropanja začela kmalu po zapečatenju grobnic oz. kmalu po zasutju. Verjetno so bili prav tisti ljudje, ki so bili povezani z gradnjo, pozneje povezani tudi z ropanjem. Poznali so namreč skrivnosti glede samega dostopa, pa tudi, kje grobnica sploh je. Grobnice so imele tudi skrivne komore ali včasih prepadni jašek sredi hodnika. Kdor ni vedel, da obstaja, je zgrmel notri in ni več prišel ven živ. Graditelji grobnic so predvideli pasti za potencialne roparje, vendar so kljub temu izropali grobnice vseh najbolj znanih faraonov, kraljic in bližnjega sorodstva. Zato imamo zares zelo malo podatkov predvsem, kar se tiče inventarja samih grobnic.

Sorodna novica Odkritje Tutankamonove grobnice in kako so stari Egipt spoznavali na Slovenskem

Zanimivo je, da so že v obdobju 19. dinastije in verjetno še nekaj pozneje, ko je bilo ropanja zelo veliko, svečeniki skrbeli, da so mumificirana trupla faraonov odnesli v skrivni jašek v bližini Doline kraljev. Tako so se v podzemni komori znašli vsi najbolj znani faraoni, od Ramzesov do Tutmozisov. Vsi so se znašli na enem mestu brez bogate osebne opreme, se pravi okrasja, nakita in amuletov, ki so krasili faraonske mumije. Vse to je bilo žal vse izropano, ostala pa so mumificirana telesa, povita v povoje. Danes so na ogled v Kairu oz. v posebnem muzeju za mumije.

Čeprav je bil faraon učlovečenje božanstva na Zemlji, kot kaže, med ljudmi vseeno ni bilo tolikšne bojazni ali strahospoštovanja, da bi imeli zaradi tega zadržke pred plenjenjem grobnice človeka, ki je navsezadnje na poti k temu, da tudi zares postane božanstvo. Kako je bilo s tem? Ali postavi to tudi pod vprašaj, koliko so Egipčani zares verjeli v svoje mite?
To je vsekakor zanimivo, saj je bila vera Egipčanov zares usmerjena v posmrtno življenje. Verjeli so v večnost, hkrati v bogove in tudi v faraone, ki so bili božanski predstavniki na Zemlji. Se pravi je moč faraonov segla v božanske dimenzije. Zanimivo je, da roparji pri tem niso imeli nobenega zadržka, ko so vdrli v faraonovo grobnico. Očitno niso čutili nobenega strahu in je bila želja po bogastvu bistveno večja. Seveda pa je tudi vprašanje, ali so grobnice ropali ljudje, ki so tam neposredno živeli oz. so bili domačini ali pa so prihajali ljudje iz drugih kulturnih okolij, pa niso imeli takšnega odnosa do vere Egipčanov kot tisti, ki so tam živeli in dejansko verjeli v to od rojstva do smrti. Ta multikulturnost je v prostoru razvidna in lahko bi šlo za ljudi od drugod, nekoga, ki je ohranil svojo vero in ni imel verskega odnosa do avtohtonih božanstev, ki so jih častili domačini.

Tutankamonova grobnica je sicer, po velikosti sodeč, ena od skromnejših, a vseeno polna dragocenih zakladov. Verjetno se ne ve z gotovostjo, pa vendar: kakšni bi bili lahko razlogi, da se je ta grobnica vsa ta stoletja ohranila nedotaknjena? Je lahko povezano tudi z njeno majhnostjo in v tem pogledu skromnostjo v primerjavi z velikimi grobnicami?
Tutankamonova grobnica je imela srečo, da je preživela ropanja. Nihče se je ni dotaknil, vsaj ne v večji meri. Zakaj so jo roparji spregledali, je seveda še vedno odprto vprašanje. Morda je bila takoj po končanem pogrebnem obredu tako dobro zasuta. Lahko pa je povezano z burnim obdobjem verske reforme, do katere je prišlo po Tutankamonovi smrti. Takrat so se začela spet izvajati verovanja v več bogov. Tutankamonov oče je potegnil radikalno potezo in politeizem spremenil v monoteizem. Preselil je prestolnico iz Teb, današnjega Luksorja, v nekdanjo Tell el-Amarno. V obdobju Tutankamona se pa znova vzpostavi stari red. Verjetno je bilo v kaotičnih razmerah renesanse verstva in sistema vračanje k starim vrednotam tudi manj možnosti, da bi se roparji sprehajali po Dolini kraljev in iskali Tutankamonovo grobnico. Kmalu zatem pa v neposredni bližini Tutankamonove grobnice sledijo že izkopavanja novih podzemnih kompleksov, kar je prineslo ogromno izkopanega materiala. Ta je potem še dodatno zakril in onemogočil dostop do grobnice oz. zabrisal spomin, kje sploh je vhod v Tutankamonovo grobnico.

Zdaj je znano, da je Tutankamon ni umrl zaradi poškodbe, ki jo je imel na glavi. Kaj pravzaprav zdaj vemo o njegovi smrti in koliko tudi o življenju? Bil je mlad vladar, ki je sicer na papirju vladal desetletje, vendar so v ozadju to počeli drugi.
O Tutankamonu vemo, da je živel v obdobju, v katerem je prihajalo do verskih in političnih sprememb. Vračali so se k tistemu, kar so imeli že stoletja, torej politeističnemu sistemu verovanja. Tutankamon je pri starosti dobrih deset let prišel na prestol, vendar kot otrok seveda ni zares vodil države niti imel vpliva na odločitve. Faraon je bil tisti, ki opravlja dolžnost zgolj s svojo navzočnostjo, medtem ko odločitve, vladanje in vse, kar je povezano tako z verskim sistemom države kot tudi s političnim, pa v rokah drugih ljudi. To je bil predvsem svečenik in vezir Aj, ki je tudi nasledil Tutankamona. Skrbel je za verske reforme, glavno besedo pa je imel general Horemheb, ki je pozneje prav tako postal faraon.

Tutankamon je imel verjetno zelo majhen vpliv na velike odločitve. Taki primeri so znani tudi iz drugih kraljestev, da je po nasledstvu prišel na prestol otrok, ni imela pa zares nobene moči, ampak so v njegovem imenu vladali drugi. Vzroki njegove smrti so še vedno skrivnost, saj je mumificirano truplo v izredno slabem stanju. Vse kaže, da ni umrl zaradi poškodb na glavi, ampak zaradi okužbe rane, ki je nastala pri poškodbi na nogi.

V grobnici je bila okrašena le Tutankamonova komora, vse ostalo pa ne. Tudi sicer je opaziti naglico pri postopkih, zaradi česar je, na primer, mumija slabše ohranjena. Kako si to razlagate?
V zvezi s Tutankamonovo smrtjo je zares ves čas opaziti naglico. Samo mumificiranje ni potekalo tako, kakor smo vajeni pri drugih faraonih. Pravilni postopek mumificiranja je bil daljši od dveh mesecev. V Tutankamonovem primeru pa je potekalo zelo hitro, saj je faraonovo telo zelo slabo ohranjeno. Tudi grobnica je bila narejena na hitro oziroma celo ni dokončana. Približno jim je uspelo dokončati le nekaj prostorov, samo enega pa so okrasili s poslikavami. Prav tako je inventar v grobnici zelo na hitro zložen po prostorih. Morda so več časa namenili pokopu samega faraona. V krsto so ga kot mumificirano truplo zelo lepo položili, okrasili, dali nato v drugo in še tretjo krsto. Zatem so vse skupaj položili v kamnit sarkofag in tega zaprli z različnimi lesenimi skrinjami, ki so jih že prej popisali oz. v les vrezali besedila iz Knjige mrtvih.

V Tutankamonovi grobnici ni nobenih papirusov, ki jih sicer poznamo kot primere priloženih besedil iz Knjige mrtvih pokojniku. Tega ni v obliki papirusov, ampak so besedila v hieroglifih napisana na zunanjih površinah lesenih skrinj. Del besedila je napisan celo v notranjosti znamenite posmrtne maske.

Howard Carter je tik pred velikim odkritjem raziskoval na drugem območju. Kako to, da se je odločil izkopavati tam, kjer je potem zares naletel na prvo stopnico v Tutankamonovo grobnico?
Carter je bil človek z vizijo. Ko beremo zgodbe o odkrivanju Tutankamona in gledamo dokumentarne filme, dobimo občutek, kot da je Carter ves čas vedel, da bo prišel do velikega odkritja. Kot da mu je bilo to usojeno. Dejansko je zares stremel k veliki arheološki zgodbi, čeprav je na svoji raziskovalni poti odkril tudi marsikaj drugega. Ko je s finančnim podpornikom lordom Carnarvon pridobil dovoljenje za izkopavanja v Dolini kraljev, sta v prvih kampanjah dejansko začela raziskave ravno na prostoru, kjer se je nekaj let pozneje izkazalo, da je nedotaknjena Tutankamonova grobnica.

Ko je Carter začel izkopavati na tem območju pozneje odkrite grobnice, so naleteli na ostanke temeljev hiš delavcev, ki so nekoč v času faraonov delali v Dolini kraljev, se pravi pozneje po Tutankamonovi smrti. Namreč, pozneje so si delavci v času gradenj in kopanj grobnic za faraone iz mlajših dinastij zgradili koče, ne da bi vedeli, da je pod njimi nedotaknjena grobnica Tutankamona.

Carter je ostanke teh koč odkril, potem pa najdbo opustil in se ni več s tem ukvarjal. Začel je kopati na drugih mestih v dolini. Ko pa sta se z Lordom Carnarvonom dogovorila, da dobi finančno podporo še za dobrih 14 dni, pa se je Carter odločil, da se bo vrnil na začetek, na tisto območje, kjer je odkril koče. Temelje koč so odstranili in spodaj naleteli na to prvo stopnico, ki je vodila v globino. Odkrili so dostop do vhoda v Tutankamonovo grobnico. To je bilo 4. novembra leta 1922.

Zadnje predmete iz grobnice so odstranili 10. novembra leta 1930. Izkopavanja in raziskave so torej potekala skoraj desetletje.
Raziskave v grobnici niso potekale vsak dan, ampak sezonsko. V glavnem se je delalo v zimskem času, ko je tudi podnebje najustreznejše. Takrat se v Egiptu ne nazadnje najlažje raziskuje. Carter je bil zelo sistematičen, pedanten mož. To vidimo tudi na podlagi ohranjenih dnevnikov in njegovih opisov predmetov ter čudovitih risb. Bil je zelo dober risar, ki je bil že prej znan po Egiptu. Tudi drugi egiptologi so ga najemali za risanje predvsem predmetov ali poslikav v grobnicah in svetiščih. Carter je bil nasploh znan predvsem kot zelo dober slikar, in to natančnost, ki jo je imel v sebi, je potem dokazoval tudi med raziskovanjem same grobnice Tutankamona. Hkrati je pa tudi sama masa gradiva – govorimo o kakšnih 5000 predmetih – zahtevala počasno, sistematično delo v sami grobnici. Niso smeli hiteti, ker bi se zasuli z materialom. Zato so postopoma predmete prinašali ven, jih skušali tudi na samem mestu čim bolj konzervirati in jih torej zavarovati pred nadaljnjim propadom. Vendarle je šlo za stik z zunanjo temperaturo, zrakom, ki je bil drugačen kot v grobnici. Veliko tega dela so opravili že na samem terenu oz. v sosednjih grobnicah. Sosednje grobnice so uporabili za konservatorske delavnice, prav tako za fotografski studio. Izkoristili so sprednje dele drugih grobnic za dejavnosti, ki so bile povezane s samimi raziskavami Tutankamona.

Delo je potekalo počasi, kar je pravilno. Tudi dokumentacija se je delala sproti. Carter seveda ni bil sam na terenu. Imel je več ljudi, ki so z njim sodelovali in pomagali. Tam so bili tudi strokovnjaki, ki so sproti razlagali najdbe, brali hieroglife. Imel je kar dobro ekipo sodelavcev, s katero so potem vsaj do leta 1930 postopoma raziskovali in predmete sproti tudi pošiljali v Kairo. Najprej jih je bilo treba pripeljati do Nila, potem pa z ladjo ali pa z vlakom na sever v Kairo.

Kako je bilo v metodološkem smislu z arheološkimi izkopavanji v Egiptu v tistem času, če se arheološka stroka danes ozre nazaj? Po pravkar povedanem se zdi, da so bila izkopavanja zelo sistematično zastavljena. Koliko so imeli raziskovalci tedaj nasploh v zavesti odgovorno ravnanje s predmeti tudi v smislu lastninskih pravic nad najdeno dediščino? Zdaj vemo, da je Carter še pred uradnim odpečatenjem grobnice odnesel nekaj predmetov, torej nekaj je bilo izgubljenega.
Gotovo so bile tu skušnjave. Ga ni človeka na tem svetu, ki ga pred zapečateno grobnico faraona ne bi mikalo čim prej pogledati, kaj je na drugi strani. Seveda je moral Carter počakati na uradno odprtje, kjer so bili navzoči še razni inšpektorji in varnostniki. Prišli so tudi lokalni predstavniki. Ko so odpirali steno, ki je mejila na zakladnico in grobno komoro, je bil to zares slovesen dogodek.

Večer pred odprtjem so Carter, Carnarvon, njegova hči in pomočnik spodaj pri zapečatenih vratih naredili odprtino in zlezli v grobno komoro. Vse kaže, da so si takrat vzeli "spominke", ampak česa večjega pa niso mogli odnesti, ker so takoj pred seboj naleteli na prvo steno velike lesene skrinje, ki je prekrivala sarkofag faraona. Vhod so potem spet zaprli, ga prekrili z malto in spredaj dali nekaj predmetov, da se pri uradnem odprtju ni videlo. Ampak potem je vseeno prišlo na dan. Večjih predmetov pa vseeno niso odnesli. Tako Carter kot Carnarvon sta imela pri sebi doma nekaj pravih predmetov iz Tutankamonove grobnice.

Ustaviva se še pri sami grobnici oz. predmetih, ki so ležali ob Tutankamonu oz. ob sobah ob njem. Veliko je zlata, ki ga je bilo v Egiptu polno, vendar železni predmeti so bili tisti, ki so bili posebej dragoceni in ga sami še niso znali izdelovati. Včasih gre torej tudi za cenjenje uporabnosti nad estetiko.
Egipčani železa še niso poznali. Na njihovo področje, predvsem v delto Nila v severnem delu Egipta, so prihajali železni produkti z območja Sirije oz. Anatolije, Hetiti so že obvladovali tehniko pridobivanja železa oz. izdelave železnih izdelkov. Egipčani tega še niso poznali. Zanimivo je, da je imel Tutankamon pri sebi nekaj amuletov, narejenih iz železa. Na telesu je imel tudi zelo lepo bodalo z zlatim ročajem, vendar konica je bila železna. Vidi se, da so temu materialu Egipčani pripisali zelo velik pomen. Uporabljali so meteorsko železo, kjer je bila verjetno tudi asociacija na nebo in bogove, se pravi, da je bila dodana še božanska vrednost. Zanimivo pa je imelo železo v poznejših afriških kulturah, vse do 19. stoletja in začetka 20. stoletja marsikje močan magični pomen. Tudi kovači so imeli poseben status, nekje med šamani, svečeniki, obrtniki. Bili so tisti, ki so materijo spreminjali iz enega stanja v drugo. Moč obdelave železa je bila v afriških kulturah na simbolični ravni zelo dolgo vidna.

Odkritje je navdušeno spremljalo tudi naše časopisje, pri čemer je šlo predvsem za povzemanje tujih člankov. Malo pa je neke strokovne obravnave. Nekaj je je pa vendarle bilo?
Stroka je to lahko spremljala, ker je Carter s sodelavci zelo hitro začel objavljati. Objave materiala so kar hitro, kmalu po odkritju, prišle do strokovne javnosti. Tudi širši javnosti je bila strokovna literatura dostopna. Stroka je bila informirana o odkritjih. Drugo so pa seveda dnevni časopisi, ki so marsikaj prispevali, tudi kakšen strokovni prispevek. Ampak za širšo javnost je bilo zanimivejše bolj dramatično poročanje o Tutankamonu in nasploh odkrivanju grobnice, kjer je velik poudarek na mističnih skrivnostnih razlagah raznih predmetov in odkrivanja, predvsem v povezavi s t. i. faraonovim prekletstvom.
Vidi se, da je bila ta tematika zelo zaželena. Gotovo nekaj takega še danes pritegne. Faraonovemu prekletstvu vsi radi prisluhnimo. Takrat je bilo pa sploh nekaj novega, velika senzacija: na eni strani bujno bogastvo, ogromno zlata, potem pa zgodba o faraonu, ki zelo mlad umre. Že to pritegne pozornost. Kdo je bil ta fant? Kako je sploh vladal? Od kod mu takšno bogastvo? Odprlo se je polno novih spoznanj.

O faraonih in dinastijah vemo pravzaprav veliko, saj so ohranjena njihova svetišča in zapisi v svetiščih. Tudi grobnice so dobro ohranjene in popisane s hieroglifi, okrašene z bogato motiviko. Ničesar pa se ne ve, kaj je v njihovih grobnicah. Nenadoma pa je ves svet obšla novica o velikem odkritju v Dolini kraljev. In kar koli se o tem napiše, je vredno pozornosti. Slovenski časopisi so precej kontinuirano pisali o Tutankamonu ali pa so o tem posredno govorili, kadar so pisali o kakšnih drugih stvareh v Egiptu.

Omenili ste tudi teorijo o prekletstvu, ki se je držala Tutankamonove grobnice. Kje se je ta klobčič spletel in kako se je potem kotalil naprej?
Vse kaže, da so si prekletstvo izmislili ljudje, ki so bili blizu dogajanju. Po eni strani naj bi bil za to odgovoren eden od egiptologov, po drugi strani pa omenjajo novinarje. O tem, kdo je točno začel, se še vedno malo ugiba oz. se pripisujejo zasluge različnim virom. Vsekakor pa je to zelo odmevalo v trenutku, ko je kmalu po odkritju grobnice umrl glavni akter, lord Carnarvon, ki je le prispeval sredstva, da je sploh prišlo do odkritja. Potem je sledilo še nekaj nenavadnih naključij: hkrati je poginil njegov pes v Angliji, v Kairu je zmanjkalo elektrike. Šlo je za naključja, hkrati pa izvrsten argument, da se lahko začne govoriti o višjih silah in faraonovem prekletstvu, po katerem se je mladi faraon iz onstranstva maščeval skruniteljem svojega groba. Carnarvonova smrt pa, da je šele uvod v nekaj, kar bo sledilo. Ljudje so bedeli nad vsemi posamezniki, ki so bili povezani z grobnico. Ljudje so začeli slej ko prej umirati. Ampak seveda ni treba za vsako smrt kriviti faraona. Se pa seveda bolje sliši, če rečemo, da je še nekdo žrtev faraonovega prekletstva.

Mislim, da se je v zvezi s tem še najmanj vznemirjal Howard Carter, ki je po končanem raziskovanju Tutankamonove grobnice že razmišljal o tem, kako bo odkril grobnico Aleksandra Velikega. Prav malo se je brigal, ali bo umrl zaradi faraonovega prekletstva ali pa prekletstva Aleksandra Velikega.

Tovrstne zgodbe o prekletstvih so seveda zelo mamljiva tema za vse mogoče obravnave v popkulturi, zlasti filmih, knjigah. Na eni strani so te zgodbe pogosto zavajajoče in pretirane, po drugi strani pa jim gre verjetno tudi zasluga za povečano zanimanje za arheološke teme. Kaj so tiste vztrajne in najbolj slavne netočnosti v tovrstnih zgodbah, kaj pa morda nekaj, kar celo drži? Omenila sva, denimo, pasti ob dostopanju v grobnice.
Očitno so graditelji grobnic razmišljali o možnosti ropanja oz. dostopu v grobnico nepoklicanim. Gotovo je bilo to v njihovi zavesti, saj se že pri piramidah vidi, da so jih zelo temeljito zaprli in naredili jaške, posebne preklade, ki so se z vrha spustile v sam hodnik. Te preklade so bile po navadi iz tršega kamna. Če je bila konstrukcija iz apnenca, je bila pregrada granitna. Graditelji so razmišljali o tej možnosti. Po drugi strani so bili pa roparji zelo blizu informacijam, kašne sisteme uporabljajo arhitekti, da bi preprečili dostop in so sisteme tudi uspešno obšli, ali pa jim jih uspelo izničiti in dejansko so prišli v notranjost grobnic. Pri Keopsovi piramidi se lepo vidi, kako so jašek, ki je zasut, roparji dobesedno obšli, skopali v mehek apnenec poseben rov in prišli do hodnika, ki ni bil zaščiten. Popolnoma jasno je, da so natanko vedeli, kje morajo kopati, saj bi v tako ogromni piramidi, kot je Keopsova, lahko še danes kopal jarke v iskanju nedotaknjene komore.

V Egiptu ste bili večkrat, med drugim na začetku 80. let in pozneje 90. let, ko so bila najdišča in Dolina kraljev nasploh veliko dostopnejša. Vendar je množični turizem terjal svoje. Ob preveliki gneči so poslikave ogrožene in so začele propadati, zaradi česar je bilo dostopnost treba nekako zamejiti. Kako se je v teh zadnjih desetletjih Egipt v tem pogledu spremenil?
Svet se spreminja in tudi razmere v Egiptu so se spremenile. Če pogledamo posnetke iz Doline kraljev iz časa izkopavanj faraona Tutankamona, praktično ne vidimo turistov. Pravzaprav začnejo turisti hoditi tja šele zaradi samih raziskav ob Tutankamonovem odkritju. Ta je bil zares velika senzacija, ki je vplivala tudi na razvoj turizma oz. povečanja zanimanja za stari Egipt. Čeprav je treba reči, da je bil stari Egipt z dediščino faraonov neverjetno zanimiv od nekdaj – že za Grke in Rimljane. Vendar se s Tutankamonom zanimanje spet poveča, tudi turizem dobi vse bolj pomembno vlogo.

A turizem je bil nekje do prehoda v novo tisočletje dokaj obvladljiv, potem pa se je začel množični turizem, ki je povzročil tudi neprijetnosti zlasti v povezavi z obiskom grobnic. Te ne prenesejo velike množice ljudi, in pojavljati so se začele poškodbe na poslikavah. V Egiptu so bili prisiljeni k ukrepanju. Grobnice so zavarovali in zaprli za obiske oz. omejili dostope. Množični turizem je Egipčane prisilil, da se organizirajo v smislu bolj programiranega turizma. Da torej turiste usmerjajo na lokacije in s tem razbremenijo druga območja. Sicer bi se turisti širili povsod, kar bi na spomenikih lahko pustilo polno negativnih posledic.

Imel sem srečo, da sem v Egipt potoval še v dobi, ko turističnega navala še ni bilo. Na primer v 80. letih se je dalo s kolesom peljati do Doline kraljev. Tudi po bližnjih vzpetinah, zlasti po hribovitem področju sem se lahko sprehajal in z vrha opazoval čudoviti tempelj kraljice Hačepsut. Lahko sem šel do samega previsa in gledal to arhitekturo s ptičje perspektive. Tudi grobnice so bile dostopnejše, ni bilo takšne gneče. Zlasti v jesenskih dneh. Ko sem bil tam oktobra, se je dalo marsikaj v miru pogledati. Po letu 2000 sem pa opazil, da se že obrača v smer množičnega turizma. Na eni strani zelo velike obsežne gradnje hotelov ob Rdečem morju, na drugi strani pa ladijski oz. plavajoči hoteli na Nilu. To je bilo zame res nekaj novega. Če pomislim na vtise iz leta 1983, ko sem bil prvič v Egiptu, je tu in sem prišla mimo kakšna turistična ladja. Ko sem bil pa leta 2006 sam na takšni ladji, sem pa videl, kakšne neverjetne razsežnosti so dosegli plavajoči hoteli.

Zanimanj za Egipt je dobrodošel tudi z ekonomskega vidika za samo državo, po drugi strani je pa tudi razumljivo, da se stvari na neki način omejijo, da se ne povzroči prevelika škoda na spomenikih.

Egipt svetovne muzeje redno poziva k vrnitvi nekaterih vidnih razstavnih predmetov, kot je, denimo, kip Nefretete ali pa kamen iz Rosette. V pripravah na odprtje Velikega egipčanskega muzeja so se tei pozivi še stopnjevali. Muzeji glede teh predmetov niso pokazali nekega posluha za vračanje, po drugi strani pa se vendarle v povezavi z nekatero dediščino vse pogosteje odločajo, da jo v državo izvora. Kako gledate na to in kako bodo takšne restitucije vplivale na podobo muzejskih zbirk v prihodnje?
Za Egipt se je treba zavedati, da so ropanja grobnic in svetišč potekala od antike dalje. Rimski cesarji so prvi na seznamu, ki bi morali kaj vrniti. Že oni so bili obsedeni z Egiptom. V Dioklecijanovi palači v Splitu je, na primer, nekaj lepih egipčanskih kosov, ki jih je cesar pripeljal za okras svoje palače. Podobno je delal cesar Hadrijan, ki je bil obseden z Egiptom, po njem je potoval in si ogledal vsa znana svetišča. Prevzetost z Egiptom je zelo stara, je pa povzročila odnašanje materiala v dežele zunaj Egipta, predvsem v Evropo. Danes je v evropskih muzejih ogromno tega gradiva. Na eni strani je vračanje tega gradiva smiselno predvsem tam, kjer je bilo odvzeto s kraja na nepravilen način in o tem obstaja tudi ustrezna dokumentacija. Po drugi strani je pa večina gradiva v evropskih muzejih tudi zelo dobro predstavljena in hranjena v ustreznih klimatskih razmerah. Zavedati se moramo, da je v času gradnje Asuanskega jeza v Egiptu delovalo veliko evropskih ustanov, strokovnjakov, da so pred poplavljanjem dežele Nubije pomagali reševati spomenike. Prišli so strokovnjaki iz ZDA, iz različnih evropskih držav, tudi iz Jugoslavije. Egipčani so dovolili, da vsi, ki sodelujejo pri reševanju spomenikov, lahko del dediščine po dogovoru odnesejo iz Egipta in jo vključijo v zbirke svojih ustanov. Nekaj takih primerov poznamo celo v Ameriki. Sicer je tega veliko po Evropi, tako da je bilo gradivo iz Egipta odneseno z dovoljenjem egiptovske vlade.