"Glejte, prav sodobna umetnost je razlog, da na primer afriška in azijska umetnost potujeta po svetu. Modernizem se je namreč precej bolj zgoščal okoli zahodne umetnosti, in kar je prihajalo od zunaj, se je imelo bolj za neko podporno orodje. Tako da sodobna umetnost je res kritična forma, ki nam omogoča razpirati razprave in izkušnje o svetu," še pove, ko razmišlja o večnem vprašanju ob tej dolgoletni likovni manifestaciji: zakaj ne bi imeli samo grafike, tako kot nekoč. Na vprašanje lahko odgovorim s tem vprašanjem, dodaja: "Zakaj ne bi kar zavrteli časa nazaj v 50. leta prejšnjega stoletja in ostali tam?"

Svet gre naprej, pravi umetniški vodja 35. grafičnega bienala Ljubljana Ibrahim Mahama, mednarodno priznani ganski vizualni ustvarjalec. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa. In njegov namig? "Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila."

Čeprav ljubljanski bienale že dobri dve desetletji ni več namenjen le grafičnemu mediju, temveč deluje kot odprto polje za sodobno umetnost, se prav ob to še vedno kdo obregne. Pa vendar: stik z grafiko ohranja tudi posredno: raziskuje širše kontekste, ki so bili zanjo in ob njej značilni v njenih zlatih časih, danes pa zadevajo pač še druge oblike izražanja. Svet gre naprej, pravi umetniški vodja 35. grafičnega bienala Ljubljana Ibrahim Mahama, mednarodno uveljavljen vizualni umetnik iz Gane.

In če dodamo: umetnost vendar potrebuje svobodo za inventivnost. Lahko nagovarja konkretne, za čas značilne teme in probleme, lahko pa je brezčasna. In lahko je oboje. Enako velja za njeno vlogo v prostoru – lahko se nanaša na posamezen prostor ali kulturo, ali pa je globalna.

Ibrahim Mahama, ki razstavlja vse od beneškega bienala do Galerije Saatchi v Londonu in Muzeja umetnosti v Tel Avivu, je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine, ki jih razreže in sešije v ogromne plahte. Vrečam za hranjenje kakava z ganskih lokalnih tržnic, ki nosijo tudi boleče spomine na izkoriščanje, tako daje novo namembnost, novo življenje. Mahama deluje tudi kot slikar in kipar, z dobičkom od svojega umetniškega ustvarjanja pa podpira ter ustanavlja kulturne in izobraževalne ustanove v Gani.
S podobami, ki jih ustvarja, nas spomni na priložnostne, a podrobne risbe, ki se znajdejo na stenah opuščenih stavb. Te s svojimi praznimi, in kdaj zaradi razpadanja že vzorčastimi stenami kar kličejo po dopolnitvi, intervenciji. Yussif Musah sicer z risbami, kot so poudarili v katalogu, ustvarja fiktivne interpretacije preteklosti in posledic dogodkov razpršenih zgodovin, ki jih živimo še danes. Posveča se vojnim območjem in že pozabljenim udeležencem, ki pa so prispevali k preobratom na vojnih bojiščih in širše. Umetnik našo pozornost usmeri k različnim virom iz javnih in zasebnih knjižnic, ki so pripomogli k nastanku risb, in jih pospremi s fotografijami iz upodobljenih obdobij.

Z arhivi se ukvarja tudi slovaška umetnica Ilona Nemeth. S prostorsko specifično instalacijo Arhiv Sladkorja z vzhoda raziskuje, zakaj je propadla proizvodnja sladkorja v Srednji Evropi. Sladkor postane njeno orodje – metafora za nenehno spreminjajočo se podobo stare celine in sveta, problematizira tudi razraščajoča se populizem in nacionalizem. Njeno delo si lahko ogledamo prav v Cukrarni. Mahama izpostavi še tunizijski kolektiv El Warcha, ki se zavzema za aktivno sodelovanje in izmenjavo znanj, sploh v lokalnih skupnostih, s projekti pa nagovarja prebivalce, da sooblikujejo prostor bivanja. Ob svojih projektih izpostavljajo pomen igrivosti in pedagoških pristopov. Na bienalu se med drugim predstavljajo z instalacijo Prebrisani načini zlaganja stolov – te lahko obiskovalci preoblikujejo, sestavljajo.

"Naj omenim PLAC, Participativno ljubljansko avtonomno cono, staro stavbo na Linhartovi cesti, ki jo je skupini ljudi uspelo preoblikovati v javni prostor druženja in ustvarjanja in v kateri s svojo instalacijo gosti tunizijski kolektiv El Warcha. Skratka, če povzamem, ponekod smo razstavili več risb, grafik, drugje videov, nekatera dela pa so bila torej naročena prav za posamezen prostor in so eksperimentalna," pravi umetniški vodja.

Zanima nas, kaj se zgodi, ko bienale razširimo onkraj tradicionalnih prostorov, pravi Mahama. Kot prizorišče srečanj in delavnic tako odpirajo tudi studio ljubljanskega kolektiva Sreda v sredo, ki se sicer vsako sredo sestaja za tako imenovano "umetnikovanje", predvsem v grafiki globokega tiska, ki jo, kot pravijo, razumejo "kot močan simbolni sredinec hiperproducirani in nezanimivi umetnosti, s katero smo v kulturnem prostoru prevečkrat obkroženi". Umetniški vodja bienala Ibrahim Mahama kot eno ključnih točk izpostavlja še začasni produkcijski prostor Krater, ki je nastal za ograjo opuščenega, kraterju podobnega gradbišča za Bežigradom v Ljubljani. Območje je zavzela narava – drevesa, grmovje in drugo rastje, a ne kot park ali gozd. "Zanima nas način delovanja kolektiva, ki se je tam izoblikoval," pravi. "Posebej tisti neotipljivi, nematerialni del – gre za ohranjanje tamkajšnjega specifičnega ekosistema, ki umetnikom, arhitektom, botanikom in drugim omogoča razmislek o življenju, širjenju ekosistemov in tako naprej."

V Mednarodnem grafičnem likovnem centru se z video instalacijo predstavlja skupina podiplomskih študentov grafičnega oblikovanja Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Zore Stančič. Njihov naziv je NPR., to so Špela Ambrož, Ana Govc, Vanesa Hochkraut, Ema Kobal in Miha Majes. Druži jih ljubezen do grafičnega medija in, kot pravijo, "iskanje dinamičnih načinov, kako grafično umetnost ponovno pripeljati v določene prostore, življenjska okolja, arhitekturo pa tudi v performativne akcije". Z litografskim kamnom iz apnenca se na primer odpravijo na Triglav, vrnejo pa se z odtisom manifesta kolektiva. S tem raziskujejo fenomen povezanosti skupine kot procés in hkrati umetniški izdelek. Kot še dodajo, tako "omejitve medija in sporočila utirajo pot novim izhodiščem".

Več pa v spodnjem pogovoru in oddaji Likovni odmevi, ki bo na sporedu danes ob 18.30 na programu Ars.

Tako naslov kot tema letošnjega bienala plavata v vesolju in se vračata na zemljo. Sta abstraktna in hkrati izredno neposredna: Iz praznine so prišli darovi kozmosa, ali v angleščini: From the void came gifts of the cosmos. In če vzamemo za izhodišče praznino, ali po angleško void, ki pomeni več kot to – skorajda praznino, ki še praznine nima, se nam zastavi vprašanje: Je ta odsotnost ali prisotnost?
Mislim, da je oboje. Torej nekaj praznega in hkrati predstavlja svet priložnosti – je darilo. Naslov Iz praznine so prišli darovi kozmosa je pravzaprav nastal kot posledica mojega dolgega raziskovanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. V času kovida sem imel priložnost eno kupiti, želel sem jo oživiti. A bistveno vprašanje je bilo, kako oživiti. Jo imamo ljudje sploh pravico spet prevzeti, odvzeti naravi? Od tod ideja o praznini, saj gre za stavbo, ki je bila zapuščena 60 let. A v tem času se je na zemlji marsikaj spremenilo, tu so klimatske spremembe, izumiranje vrst. Torej ob tem se pojavi téma praznine, prostora, prežetega z zgodovino zablod in napak, političnih in ekonomskih, in to je nekako povezano tudi z zgodovino Gane in nekdanje Jugoslavije – to pa narekuje razmislek o potencialih te praznine.

Pred dvema letoma ste v nekdanjem silosu v svojem rojstnem kraju Tamaleju vzpostavili odprti prostor, namenjen prepletanju umetnosti z ekologijo, predavalnice pa naselil na primer še v odslužena potniška letala, ki jih je prav tako kupil. Zapuščene stavbe in sploh prostore razumete kot priložnost za infrastrukturo sodobne umetniške scene, pa tudi kot mesta za druženje lokalnih prebivalcev, za delavnice, seminarje in podobno, poudarja pomen povezave med prostorom in spominom. Ali je zgodovina lahko tudi breme? Kajti lahko postane vzorec podobe preteklosti in izziv je, kako ta vzorec razbiti, da bi ob pomoči zgodovine lahko konstruktivno gradili prihodnost.
Ko gledamo na zgodovino linearno, je ta lahko breme, ja. Če pa jo nenehno reinterpretiramo, lahko v njej najdemo veliko obetavnega. Sam se posvečam materialom, ki imajo zelo specifično zgodovino, tudi brutalno, v kateri pa iščem potencial in poetiko. Če se vrnem k zapuščenim stavbam v Gani, ki sem jih omenjal – starši so številna leta otrokom govorili, naj ne hodijo tja, saj je bila v 60. letih aktualna propaganda, da gre za jedrske bunkerje, pozneje pa so se v njih dogajale tudi nesreče, ko so se otroci med igro utopili v velikih kletnih vodnih rezervoarjih. Torej veliko temnih spominov je vzniknilo ob teh stavbah in z njimi pozivi, da bi jih porušili, izbrisali. Jaz pa sem rekel: Ne! Spomini so zelo pomembni in njihova brutalnost nam megli pogled na pozitivne strani. Gre torej za perspektivo, za kakšen pogled na zgodovino se odločimo.

Izbrali ste mednarodno kuratorsko ekipo 35. grafičnega bienala Ljubljana, kuratorsko smer pa je, kot preberemo, "navdihnilo Mahamovo dolgoletno zanimanje za obete afirmativne in emancipacijske politike prvega predsednika Gane, panafriškega teoretika Kwameja Nkrumaha. Njegova poosamosvojitvena vizija je navdihnila ustvarjanje intelektualne, kulturne, znanstvene in ekonomske infrastrukture, ki je določala prvo gansko republiko v letih od 1960 do 1966. Ta vizija je bila izražena tudi v obliki sodelovanja med neuvrščenimi državami, na primer sodelovanja arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri graditvi stavb ganskih institucij." Ne moremo mimo tega, da so te politične in družbene ureditve razpadle, z njimi so razpadli tudi ideologije in zanos, na katerih sta med drugim sloneli arhitektura in infrastruktura. Duh je torej izpuhtel, zidovi so ostali. Arhitektura je nekaj, kar nas preživi, je statična, hkrati se nenehno preoblikuje, je živa, ker ji dajemo vedno nove pomene, modificiramo njeno okolje, odnos. In kot ste nekoč dejali: "Včasih prihodnost odpotuje v preteklost in nanjo vpliva, jo spremeni v materialnem smislu."
Zdi se, kot da smo skoraj povsem pozabili, kako so nekoč na obisk prihajali predsedniki držav neuvrščenih, ki so jih sprejemali s spoštovanjem, otroci so jim mahali ob cestah. Danes to ne obstaja več, arhitektura pa nas spominja na čas, ko smo živeli v stikih in iskali načine za izmenjavo idej, ekonomskih virov. In s tokratnim bienalom raziskujemo oblike in načine za vzpostavljanje novih povezav, prijateljstev. Veste, globalni problem v arhitekturi in na splošno je, da nenehno razmišljamo o grajenju novega, redko pa imamo čas in voljo premišljati staro ter kako bi iz tega nekaj ustvarili – ali iz materialne ali le idejne osnove. Torej, ja, potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila. To je nekakšna igra s konceptom časa in njegovimi učinki.

Lahko bi torej dodali: ustvarjamo v sedanjosti iz preteklosti za prihodnost.
Deset let sem v Gani raziskoval zgodovino železnice, in ko sem prišel v Ljubljano, me je tudi tukaj pritegnila. Ljubljanski umetniškoraziskovalni kolektiv Nonument Group, ki sodeluje na bienalu in se sicer ukvarja z raziskovanjem skrite, zapuščene in pozabljene arhitekture 20. stoletja, me je na primer opozoril na zdaj že pozabljeno pionirsko železniško progo, ki je delovala nekaj let v Ljubljani, med 1948 in 1954, po zgledu drugih vzhodnoevropskih držav. Upravljali so jo otroci, namen pa je bil tako vzgojen kot razvedrilen ter vzbuditi njihovo domišljijo. Mladina je spoznavala železničarsko tehnologijo in hkrati vrednote skupnosti in dela. No, to je eden izmed primerov idej, ki so se na neki točki zgodovine razsule. Tudi jaz raziskujem, kako bi se propadle infrastrukture na novo uporabile. Mislim, da se v predmetih, ko so tik pred izginotjem, rodi pahljača paradigem o njihovem posmrtnem življenju. Tudi izkušnja bližnje smrti pogosto odpre cel kup novih možnosti.

Pomemben poudarek 35. grafičnega bienala Ljubljana je torej vzpostavljanje povezav, ki jih navdihujejo zgledi iz preteklosti, na primer omenjeno sodelovanje med neuvrščenimi državami, med Gano in nekdanjo Jugoslavijo. Ob tem ne smemo pozabiti, da je prav zgodovina ljubljanskega bienala, ki je nastal leta 1955, zaznamovana s temi povezavami. Gostil je med drugim udeležence iz neuvrščenih afriških in azijskih držav. Arhiv bienala tako postane nekakšen dnevnik.
Agrikultura, tehnologija, medicina, diplomatske izmenjave – vse to so téme na bienalu, še en pomemben vidik pa so darila. Te refleksije so umetniki in umetnice izrazili v grafiki, risbi, fotografiji. Eden izmed sodelujočih je iz Gane iz zapuščene kinodvorane, ki, tako kot že omenjene stavbe, sameva desetletja, prinesel star kinoprojektor. Gre za gesto, s katero simbolno povežemo tukajšnje arhive z drugimi. Skratka, ne gre samo za umetnost in arhitekturo, še številne druge vrste povezav naslavljamo. Sodeluje tudi ganski umetnik Yussif Musah z velikim muralom z naslovom Svet je obnemel, ko smo umrli, v katerem za témo jemlje podobe iz arhivov. Ustvarja z ogljem in oljnimi barvami. Slika ni trajna, tako da gre še za element izbrisa. Zelo nas zanima nas torej tudi delo z materiali, materialnost.

Eden izmed poudarkov 35. grafičnega bienala Ljubljana je spletanje vezi med ustvarjalci iz različnih dežel. In tudi študentke in študenti so tokrat del osrednjega programa.
Povabil sem kuratorje iz različnih regij, na primer Alicio Knock iz Pompidoujevega centra v Parizu in Ingo Lace, neodvisno kuratorko iz Latvije, ki se ukvarjata prav s témo gibanja neuvrščenih in daril, podobno Beya Othmani iz Tunizije, zelo pomemben glas v kuratorskem svetu, pa iz Gane Selom Koffi Kudjie in Patrick Nii Okanta, moja kolega in sošolca, ter ganski Exit frame kolektiv, ki so po večini zadolženi za pedagoški del bienala. Sodelujoči imajo izkušnje z mladimi umetniki in to je zame pomembno. Ko sem prišel prvič v Slovenijo, so bila zame ključna srečanja s študenti. Obiskal sem šole v Ljubljani, Mariboru, Novi Gorici. Vedno me zanima, kaj umetnostne šole zastopajo – kakšne ideje, projekte snujejo. Če torej mlade povabimo k sodelovanju na bienalu, lahko tako odpremo še druge možnosti izmenjav za naprej.

Sodobna umetnost se v svoji zapletenosti kdaj oddaljuje vsaj od dela občinstva in ob tem se pojavi vprašanje o podpornih sistemih tolmačenja ali vsaj ustvarjanja nastavkov, s katerimi bi lahko ljudje vstopali v njen svet, še posebno za mlade je to pomembno.
To je bistvo tega bienala, da ni težek, čeprav kar nekaj projektov zajema iz bazena kompleksnih zgodovinskih in sodobnih procesov. Način predstavitve želi biti, ne bom rekel poenostavljen, ampak dostopen, to pa. Prav zato se zavzemam za pedagoški program, ki lahko širi vse te umetniške forme med ljudi. Že k izdelavi prej omenjenega murala smo povabili študente in upam, da bomo tudi z drugimi umetniki pripravili dobre risarske delavnice na primer, in da bi vzpostavili dialog, ki bi deloval tudi pri otrocih, starih med 6 in 10 let.

Zastavljate si vprašanje, za koga ustvarjamo umetnost in kdo vse je nikoli ne bo deležen. To je torej vprašanje dostopnosti – v smislu razumevanja, pa tudi infrastrukture.
Infrastruktura je zelo pomembna, prav toliko kot umetniško delo. Jaz pogosto počnem oboje hkrati, torej med ustvarjanjem umetniškega dela gradim ali renoviram stavbo in razmišljam, kako to dvoje povezati, torej vzpostavljam podporno, predstavitveno okolje. Mi v Gani nismo imeli privilegija roditi se v skupnost, ki bi imela kulturne ustanove. Hkrati pa smo imeli te že omenjene stare stavbe, ki jim nismo poznali namena, pozneje ob odraščanju pa smo jih začeli prevpraševati in razmišljati, v kaj jih lahko preoblikujemo. In če smo to razumeli mi, potem moramo najti načine, da bodo mlajše generacije razumele še toliko bolje. Na primer Plečnikov stadion v Ljubljani, povezan s toliko birokratskimi zankami in skrivnostmi – mimogrede, želeli smo ga vključiti v bienale, a ni šlo – no, v tak tip stavb radi dregnemo, ki so polne kontroverznosti. In to je, mislim, bistvo umetnosti. Ko dregneš v neko zgodovinsko formo ali znanje, je vprašanje, kako se to že pojavlja v družbi in kako to na novo komunicirati, širiti med ljudi, in preoblikovati; materialno, nematerialno, politično, ideološko. Mislim, da lahko prevzema vse te oblike hkrati.

Seveda bienale ni ura zgodovine, to ni šolski pristop, poudari Mahama. Lahko pa bo ljudem približal take poglede na zgodovino, kot jih še niso videli, vpoglede. Primeri, kako vse se lahko uporablja prostore, sploh na kulturno-umetniškem področju, so priložnost za spodbujanje občutljivosti za okolje in učenje načinov, kako okolje uporabljati. Stavbe zbirajo v sebi spomine, dušo. Politika je tista, ki se lovi v zanko uničevanja starega, da bi gradila vse novo, visoko. Umetnost pa zna narediti premor in nas navdihniti za kaj na prvi pogled povsem nezdružljivega. Vendar mora biti zato dostopna, ne prevzetna. Pogosto izpostavljate pomen manjših dogodkov, razstav za razvoj kulture in umetnosti. Hkrati ste kritični do umetnikov, ki so pretirano oportunistični, preračunljivi pri razstavljanju, sodelovanju, povezovanju.
Umetnost je nekaj, hkrati pa ni nič. Ne bomo umrli in ne bo konec sveta, če je ne bo. Pa vendar, ljudje potrebujejo smisel, dušo, navdih, da lahko normalno delujejo. Umetniki pa kdaj ustvarjajo bolj z mislijo na kariero. A to ne bi smelo biti tako – ker vplivajo na ljudi, je njihova odgovornost, da se odzivajo na vse vrste projektov in priložnosti, tudi na majhne. Imeti morajo v mislih, da njihova umetnost ni le njihova. K meni v studio prihajajo študenti, kdaj tudi ob sedmih zjutraj, pogovarjamo se o politiki, estetiki, razčlenjujemo razne detajle in pojave, ki so vse okoli nas, a se zdijo samoumevni. Ni vse samo slika na steni. Zato bo tudi ta bienale prinesel obširen obrazstavni program.

Nemalokrat pa se ob ljubljanskem grafičnem bienalu pojavlja vprašanje o razmerju med tradicionalnim in sodobnim, ali konkretneje, nekateri bi si želeli več grafičnih del in manj sodobnih umetniških projektov, ki naj bi bienale odmikali od njegovega osnovnega bistva. Kaj menite o tem?
Kdo pa pravi, da ni grafičnega vidika. Na primer že plakat za bienale, ki vključuje mojo prostoročno pisavo in risbo, sledi principu grafike. Tudi veliko povabljenih umetnikov se ukvarja z grafiko, tako da je ta del razstave. In pomembna je vključenost: na primer nekateri so za bienale ustvarjali ali dograjevali svoje delo prav v ateljejih Mednarodnega grafičnega likovnega centra. Zanima pa nas iti globlje v zgodovino medija in tega, kar predstavlja. Nasprotno so razstave, ki so temeljile na modernističnem mediju, poudarjale predvsem likovno, estetsko stran, politični vidik pa ni bil tako pomemben. Če govorimo o tradicionalnem in sodobnem, bi rekel, da zadnje odpre več možnosti. Moramo razumeti, da je sodobna umetnost zelo razširila izkušnjo in kako o njej razmišljamo. Precej bolj kot moderna. Na vprašanje, zakaj ne bi imeli samo grafike, tako kot nekoč, lahko odgovorim s temle vprašanjem: Zakaj ne bi kar zavrteli časa nazaj v 50. leta prejšnjega stoletja in ostali tam? Glejte, saj so bile že nekoč izmenjave, vendar je prav sodobna umetnost razlog, da na primer afriška in azijska umetnost potujeta po svetu. Modernizem se je namreč precej bolj zgoščal okoli zahodne umetnosti, in kar je prihajalo od zunaj, se je imelo bolj za neko podporno orodje. Tako da sodobna umetnost je res kritična forma, ki nam omogoča razpirati razprave in izkušnje o svetu.

Spregovoriva še o inventivnosti v umetnosti, o razmerju med iskanjem novega navzven, ko je zelo opazna drugačnost, posebnost, in na drugi strani invenciji pod površjem. Lahko umetniško delo, čeprav se navzven zdi kot že videno, kljub vsemu prinaša nove ideje, je prodorno?
Umetniki kdaj želijo ustvarjati ekstravagantna ali eksplicitna dela, spet drugič lahko enake ali podobne ideje zasledimo v zelo subtilni izvedbi. Gre za umetnikov pogled, pristop. Novi pristopi in novi koncepti so pomembni, omogočajo nam videti svet drugače. Na primer sam sem začel kot slikar, potem sem v svoja dela vključeval številne različne materiale, danes me spet zelo pritegujeta risba in kolaž. Skratka, vse je odvisno od ideje, ki jo imaš v posameznem obdobju, vendar pa sem mnenja, da če je delo le lahko subtilno, naj tako tudi bo. Omogoči nam prodreti globlje, kot pa če je vse vidno že na površju.

In s kakšno mislijo bi še pospremil 35. grafični bienale Ljubljana?
Mislim, da bo to zanimiv bienale. Prinesel bo raznolike perspektive različnih kuratorjev. Znotraj razstave odstiramo poglede na zgodovinske in estetske pojavnosti, bistveno pa je, da v kuratorskem smislu predvsem odpiramo vrata številnim raznolikim glasovom, umetnikom vseh generacij, ki jih sicer najbrž ne bi nikoli videli v Sloveniji. Prav tako bomo lahko videli dela študentov in tako bo na primer sopostavljeno delo študenta in umetnika, ki ima za seboj 50 let ustvarjanja. To je eden najstarejših grafičnih bienalov na svetu, ki je zelo pomembno sooblikoval zgodovino in upam, da bo letošnji dodal svoj sloj v to zgodbo in vplival tudi na prihodnost. Z njim, kot že omenjeno, želimo premikati meje v razumevanju koncepta razstavnega prostora, ki ni le tradicionalna bela kocka. Na novo je treba definirati tudi, kaj sploh pomeni pojem kulturne ustanove. Toliko zanimivih prostorov imate tukaj, od Nove Gorice do Maribora, in koliko priložnosti se skriva v zapuščenih stavbah! Cukrarna je bila preoblikovana iz stare tovarne sladkorja na primer. Ampak ob tem moramo razmišljati še, kako preoblikovati z občutkom, ne pretirano. Torej prisluhniti zgodovini stavb in hkrati dovoliti novim rodovom, da s svojimi idejami vnesejo sveže oblike in vsebine vanje. Mislim, da bo nekaj teh vprašanj priplavalo na površje med obiskom bienala.