Slovenijo je v septembru obiskal Patrick Wirbeleit, avtor stripovske serije Škatla, pri kateri sodeluje kot scenarist. (Ilustrira jo Uwe Heidschötter, skupaj pa sta med drugim prejela nemško nagrado Max-und-Moritz za najboljši otroški strip.) Pri založbi VigeVageKnjige je izšlo že vseh pet doslej napisanih delov Škatle v prevodu Anje Golob.

V svet Škatle mladi bralec vstopa v družbi Ahaca Novaka, običajnega mulca, ki svoj prosti čas prebija z odkrivanjem, sestavljanjem in izumljanjem reči. Ko nekega dne na cesti pobere kartonasto škatlo, misli da je našel ohišje za vesoljsko postajo, ki jo pravkar gradi – dokler škatla kar naenkrat ne spregovori.

"Poskušal sem si izmisliti lik, ki bi ga bilo treba izrezati iz knjige in zlepiti skupaj; tako bi lahko literarni junak dobesedno odkorakal iz knjige. Moralo je biti nekaj preprostega, ker sem pisal za majhne otroke. Tako mi je na pamet padla navadna škatla z nogami,“ se prvega zametka svoje ideje za Škatlo spominja Wirbeleit. Koncepta ni nikoli uresničil, se je pa na Škatlo spomnil leta pozneje, ko je kot urednik založbe Reprodukt iskal zgodbo, ki bi jo lahko ilustriral Uwe Heidschötter. Sklenil je, da bo torej zgodbo napisal kar sam.

Magija v vsakdanjem življenju
Škatla je priročen prijatelj, ker iz svoje notranjosti ob pravem trenutku vedno privleče žage, žeblje, izvijače in drugo orodje, prekipeva pa tudi od idej za izume in druge dogodivščine. Zanimivo je, da to kartonasto bitje ni "živo" samo v Ahačevi domišljiji, ampak čisto zares – a kadar ga vidijo odrasli, zamrznejo na mestu in jih je treba odčarati s posebnim praškom. "Res mi gre na živce, kadar se otroške knjige končajo z razkritjem, da so bile vse samo sanje,“ o tem pove Wirbeleit. "Če bi bil še vedno otrok, bi si rad predstavljal, da obstajajo čarobne stvari. Zakaj bi kdo hotel brati zgodbo o fantu, ki si je izmislil neko drugo zgodbo? Lahko si sam izmisli svojo zgodbo. Če pa bralca prepričaš, da gre zares, podžgeš njegovo domišljijo. Morda pa je za vogalom še kaj, česar nismo še nikoli videli. Sam to še vedno verjamem!“ se zasmeji.

Škatla je tudi tiste vrste prijatelj, ki Ahaca s svojimi velikopoteznimi idejami (denimo o letenju in grajenju razglednih stolpov) redno spravlja v težave ali celo nevarnost. "Nimam neke izrazite namere, da bi otrokom trosil poučne nauke. Če v zgodbi sami najdejo kaj poučnega, prav, nočem pa jim pridigati,“ je iskren naš sogovornik. "Škatla je zame kot malček: otrok, ki vsako stvar hoče v tem trenutku, ki nima še nobenih slabih izkušenj v življenju. Zaradi nje je Ahac včasih postavljen v položaj odraslega, ki zavira Škatline nore ideje in poskuša biti glas razuma. Taka zamenjava vlog se mi je zdela zanimiva: otroci po navadi delajo, kar hočejo – toda ali lahko rečejo "ne" nekomu, ki je še bolj neodgovoren kot oni sami? Kot bralec imaš obe možnosti: lahko simpatiziraš s Škatlo ali pa razumeš Ahaca in se strinjaš z bolj odraslim načinom razmišljanja."

Otroštvo na svežem zraku
Svet dogodivščin, v katerem razgrajata Ahac in Škatla, je od našega vsakdana drugačen v ključni komponenti: v niti enem samem prizoru ne vidimo otroka, da bi strmel v telefon ali kak drug ekran; ves prosti čas preživlja na prostem. "Sam živim na podeželju – tega ne boste verjeli, ampak otroci pri nas še vedno odraščajo tako,“ se smeji Wirbeleit. "Moj sin je bil pripadnik prve generacije s pametnimi telefoni, hčerka je prvi telefon dobila pri trinajstih. Takrat to še ni bila tako velika stvar. Zdaj pa opažam, da celo učitelji obupano posegajo po stripih, česar včasih niso počeli. Vidijo, da je to še edini način, da otroke prepričajo, naj kaj preberejo. Pa saj razumem mulce. Ko sem bil jaz otrok, ni bilo nekega silnega programa na televiziji. Če si hotel dobro zgodbo, si preprosto moral brati. Dandanes pa se moraš zavestno upirati temu, da te ne bi na vsakem koraku zamotila kaka oblika zabave. Veliko težje je brati knjigo kot pogledati kaj na YouTubu.“

"Kot ilustrator Uweju ne sežem do kolen"
Povedati je treba, da je Patrick Wirbeleit v domovini tudi priznan ilustrator in se (so)podpisuje pod skoraj 50 knjig za otroke. Zakaj torej Škatlo "samo" piše in ne tudi ilustrira? Njegov odgovor na to vprašanje je presenetljivo iskren. "Veliko srečo imam, da delam z Uwejem, ker je fantastičen ilustrator. V Nemčiji ni veliko risarjev njegovega ranga – jaz, na primer, mu ne sežem do kolen. Saj sem čisto dober, a z njim se ne morem primerjati. Res je nekaj posebnega, kako zna vdihniti življenje risbam."

Vsako Ahačevo dogodivščino si torej izmisli in jo izpiše sam, ilustratorja nato v proces vključi šele pri naslednjem koraku. "Zgodbe, ki mu jih pošiljam, so bolj podobne storyboardom za snemanje filma kot klasičnim romanom. Opišem čustva posameznih junakov, scenografijo in podobno. Kolikor se le da, pa poskušam prepustiti ilustratorjevi domišljiji. Po eni strani mora on imeti svojo ustvarjalno svobodo, jaz pa moram tudi poskrbeti, da je moja zgodba povedana na način, kot sem si ga zamislil. Ves čas iščeva ravnotežje. Ampak dlje kot delava skupaj, manj moram razlagati izraze na obrazih in podobno: Uwe zdaj pozna like enako dobro kot jaz in razume, kako bi reagirali v določenem prizoru.“

Stripi kot portal v svet knjig
"Kot mulc nisem veliko bral, sem pa imel rad stripe," se svojih formativnih let spominja Wirbeleit. "V resnici nisem bral ničesar drugega. Kot najstnik sem vzljubil še šund grozljivke, kar me je končno pripeljalo do branja."

Karierno je sanjal o poklicu umetnika, a pot do tega cilja je bila polna zavojev ("Tako včasih naletiš še na kaj bolj zanimivega,“ pravi danes.) "Zaposlil sem se kot pripravnik v trženju in počel še nekaj drugih reči. Kar dolgo sem potreboval, da sem se dokončno odločil in se deklariral za umetnika. Postavljal sem razstave in celo odprl majhno galerijo."

Nekje v tem obdobju je – kot bralec – spet odkril stripe in se znova navdušil nad tem, kaj vse zmorejo kot umetniški medij. "Spisal in narisal sem cel grafični roman, ki pa nikoli ni bil izdan. Ampak tako sem spoznal ljudi na tej sceni in dobil svoj prvi ilustratorski projekt. Od tistega trenutka sem bil bolj ali manj samo še ilustrator; takrat sem imel že dva otroka in sem moral kaj zaslužiti. S prodajo slik to ne gre zelo lahko.“

Ves ta čas pa ga je mamilo tudi pisanje stripov za otroke, a ni našel založnika, ki bi bil pripravljen tvegati z njim. "Kar dolgo je trajalo, preden sem našel založbo Reprodukt; še oni so se za otroške stripe odločili predvsem zato, ker je imel direktor sedemletnega otroka in je ugotovil, da na trgu ni tega, kar bi njegov sin rad bral, razen Asterixa in nekaterih drugih klasik. Zaposlili so me kot urednika otroških stripov.“

"Dobra ilustracija razvija občutek za empatijo"
V tej vlogi ugotavlja, da marsikdo še vedno napačno dojema žanr stripa. "Na vrednostnem sistemu besedo postavljamo nad sliko, česar pravzaprav ne razumem. Otroci odraščajo ob slikanicah in tudi v resničnem življenju je ogromno informacij, ki jih dobijo iz okolice, vizualne narave."

"V knjigi bi človek opisal čustva: 'Jaka je bil žalosten.' Pri tem otroku ni treba zares razmišljati, knjiga mu na pladnju servira, kaj se dogaja. Če pa mulec bere strip, mu nihče izrecno ne pove, da je Jaka žalosten: čustvo mora razbrati iz konteksta in njegovega izraza, kot v resničnem življenju. Na ta način so stripi veliko bližji življenju, dobra ilustracija pa naredi tudi ogromno pri razvijanju občutka za empatijo."

Stripi otrokom tudi olajšajo vstop v svet literature. "Premalo se zavedamo, kako naporno je brati, ko se šele učiš. Utrudiš se po približno petdesetih besedah. S petdesetimi besedami ne moreš povedati zelo kul, zanimive zgodbe – razen če si pomagaš še z vizualno komponento."

Zaradi svojega odpora do branja v mladih letih in sinove izkušnje z disleksijo se Wirbeleit zdaj zelo zaveda, kako pomembne so določene podrobnosti, na primer pisava. V izvirniku je uporabljen njegov rokopis, pri prevodih pa sam pomaga izbrati kar najbolj berljiv font. Škatla je poleg izvirnika izšla še v Španiji, na Finskem, v Franciji – in v Sloveniji.

Žalost zapuščenih igrač
V samo idejo Škatle pa je vpisan tudi zametek njenega konca: ko ljudje odrastejo, nimajo več sposobnosti videnja Škatle kot žive. Se bosta morala prijatelja prej ali slej torej posloviti? "Serija bi se verjetno končala s tem, da Ahac z odraščanjem postopoma izgublja sposobnost interakcije s Škatlo. Morda se to zgodi samo včasih, kar pripelje do komičnih situacij … Ampak verjetno bo imel konec žalosten priokus. Na srečo še nismo tako daleč."

Zgodba Škatle torej še ni zaključena, ampak v naslednjih dveh letih žal ne moremo pričakovati nobenega novega stripa iz te serije. Wirbeleit ima za prihodnost še velikopoteznejše načrte: "Začel sem ustvarjati stripovski muzikal. Ideja je, da bi se ga seveda dalo prirediti za oder, a to ni bistvo. Bistvo je v tem, da bi ob stripu izdali CD, na katerem je posneta glasba. Strip nato bereš z glasbeno podlago. Projekt bi bil precej ambiciozen, ampak na žalost je Uwe trenutno tako zaposlen z delom za velike animirane filmske projekte, da nima časa za ilustriranje."

Med obiskom v Ljubljani je stripar vodil tudi delavnici za najmlajše, ki jih ta način ustvarjanja zanima. Imajo otroci naraven dar za izražanje v mediju stripa? "Odvisno od starosti, pravzaprav. Dlje ko so v šoli, manj odprtega duha so. Imam to srečo, da delam z najmlajšimi šolarji, ki jih je treba naučiti predvsem večje strukturiranosti. Navdušeno se vržejo v ustvarjanje, a to, kar naredijo, je na koncu po navadi neberljivo. Naučim jih nekaj trikov, da lažje komunicirajo z občinstvom."