V torek, 24. januarja, ob 17. uri, bomo lahko prisluhnili predavanju dr. Tine Bregant, zdravnice – specialistke pediatrije in specialistke fizikalne in rehabilitacijske medicine z doktoratom iz nevroloških ved. Zdravnica, ki že več kot 20 let dela z otroki in mladostniki in predava študentom več fakultet, bo v predavanju z naslovom Glasba v naših možganih prikazala, kateri predeli možganov so ključni za razvoj slušnega zaznavanja in poslušanja pri najmlajših in kaj vse se dogaja pozneje. Kako nas glasba, kot pravi, "očara in začara ter dela naše življenje lepše, možgane pa mlajše".

Glasba, umetnost. Zakaj je umetnost tako pomembna?

Umetnost ima izjemno in različno izpovedno moč. Je odprta in dostopna vsem, če ji le zmoremo prisluhniti. Ljudje namreč radi poslušamo zgodbe, in umetnost nam jih pove različno. Poleg tega smo ljudje socialna bitja. Živimo v skupnostih, kjer soustvarjamo in oblikujemo kulturo. Umetnost in kultura hodita z roko v roki. Če pomislimo, da ima otrok pravico do hrane in varnega zavetja, do izobrazbe in igre, potem lahko dodamo tudi, da ima otrok na poti do svoje uresničitve pravico tudi do kulture in umetnosti. Tako spoznava življenje ne le razumsko, ampak skozi različne zaznave in čustva na načine, ki mu ponudijo življenje bolj polno in lepo, kot če so za umetnost prikrajšani. S tem otrok tudi razvija empatijo, ki je za bivanje v skupnosti izjemno pomembna.

Z vami se pogovarjamo po sobotni premieri glasbenega dogodka Radia Slovenija, kot ga še ni bilo; simfoničnega koncerta za dojenčke in malčke. Kakšen je pomen in kakšne so poti najmlajših k umetnosti?

Ideja in tudi izvedba koncerta se mi zdita fantastični. Druženje staršev z otroki in poslušanje kakovostne glasbe, na prijeten, sproščen način, s sedenjem na mehkih blazinah, z morebitnim sprehodom malčkov naokoli, druženje, ki je dobronamerno, spoštljivo do vseh, se mi zdi krasno. Tega bi si želela več. Ko bom imela vnuke, jih bom gotovo peljala na takšen koncert. Se mi zdi pa zelo pomembno, da se otroci učijo odnosa do instrumenta in glasbe tudi doma. Začne se z uspavankami in petjem pesmic – včasih tudi “za hec”. Te smešne šaljivke imajo otroci zelo radi. Pri nas doma smo bili zaradi majhnega prostora tudi navajeni, da je starejši otrok vadil, ko se je mlajši igral. Tako se je naučil takrat biti bolj uvideven, starejši pa, kako zadržati koncentracijo. Mlajši otrok je tudi pogosto spremljal starejšega na urah v glasbeni šoli.

Kako pomembno je, da so prostori umetniškega uprizarjanja odprti tudi za otroke s posebnimi potrebami; s težko gibalno oviranostjo, motnjami avtističnega spektra ...?

Ti otroci nas lahko zelo presenetijo. Njihovo razumevanje sveta je drugačno kot naše. Zato nam lahko odstrejo prostore, ki so nam nedostopni. Mi pa njim lahko olajšamo vstop v naše svetove. Gre za medsebojno bogatenje življenja.

Kakšne napotke bi dali organizatorjem umetniških dogodkov, da bodo za malčke varni in negujoči, da jim bodo nudili oziroma omogočali estetsko izkušnjo?

Za malčke je osnovna varnost pri njihovih skrbnikih. Mlajši ko so, pomembneje je, da jih spremljajo starši. Zato mora biti estetska izkušnja prilagojena oziroma zanimiva tudi staršem. Pomembne so tudi okoliščine: da prostor omogoča več gibanja, da je omogočen prihod z vozički, sedenje na tleh, da otrok ne more nikamor pasti. Marsikateri stol v dvorani ni prav udoben. Prav tako bi bili lahko prehodi med vrstami širši. Pomembne so tudi primerna temperatura, prezračenost, osvetljenost. Repertoar pa naj bo prilagojen otrokom in njihovi razvojni stopnji. Ne smemo pozabiti, da prek umetnosti otrok vstopa v drug svet, kjer lahko nezavedno postane večji in intuitivno starejši. Na neki način vstopi v večje, čarobne čevlje, ki so večji, kot je njegov trenutni telesni in kognitvni domet, kar ga lahko ponese v razsežnejši, večji in zanimivejši svet. Za reševanje izzivov sodobnega sveta bo potrebno veliko ustvarjalnosti in sodelovanja. Prav tega pa nas uči tudi umetnost. In zato je za nas – in naše otroke ključno, da umetnost negujemo in jo spodbujamo.