Na postavitvi v ljubljanski galeriji Kresija umetnica predstavlja osem portretov, ustvarjenih iz vžigalic, na katerih v obliki "svojevrstnega miniaturnega gledališča" imitira vladarje, od Nefretete in Marije Antoanete do Sedečega bika in Tita.

Vladarska oblačila, ki jih je mogoče videti na portretih, je ustvarila iz vžigalic, ki ponazarjajo ljudstvo, "konstitutivno vlogo mnoštva ter imajo – tako kot ljudje – skupno snovno naravo in specifične individualne lastnosti".

Tina Kolenik je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost ter tam tudi prvič magistrirala. Drugi magisterij je zaključila na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo na katedri za kostumografijo, kjer danes tudi predava. Od leta 1999 soustvarja v tandemu Eclipse.

Leta 2017 je pri Knjižnici MGL izšla njena monografija z naslovom Koža kot kostum: oblačenje in slačenje v vsakdanjem življenju in umetniški produkciji. Je avtorica samostojnih in skupinskih razstav, vpetih v slovenski in mednarodni prostor. V Studiu MGL je uprizorila trilogijo performansov: Kri-nolina, Zlati dež in Leda z labodom. V Galeriji Kresija je prvič razstavljala leta 2018 z razstavo Promenada, Cikel selfijev.

Vabljeni k branju pogovora.

Kaj dela razstavo kostumografsko? Po kakšnem ključu so izbrani portretiranci in portretiranke? Bi postavitev sami opisali kot politično?
Politika vselej vsebuje pomembno in praviloma celo zlahka prepoznavno teatralnost nastopajočih, in sicer ne le nadrejenih, marveč tudi podrejenih, saj se vloge obojih medsebojno dopolnjujejo in predpostavljajo. Ta projekt ponuja odgovor na vprašanje, kaj je tisto, kar iz nekega oblačila naredi vladarski kostum. Razstava prikazuje portrete, na katerih imitiram osem splošno znanih zgodovinskih likov, vladarjev, ki so v različnih obdobjih tako ali drugače krojili usodo ljudi. Nekateri med njimi so bili in so še danes modne ikone, na primer Nefretete, Elizabeta I. in Marija Antoaneta.

Rdeča nit, ki jih povezuje, je ideja, da specifičnost vladarskih oblačil ni v njihovi morebitni sijoči razkošnosti in spremljajočih emblemih, katerih tipični namen je vzbujati vtis moči, občudovanje, čaščenje in strahospoštovanje, marveč je v tem, da jih nosijo osebe, ki jih podrejeni priznavajo (in večinoma ubogajo) kot vrhovne nosilce in izvajalce oblasti. Prav zato sem jih naredila iz vžigalic, ki jasno ponazarjajo to konstitutivno vlogo mnoštva ter imajo – tako kot ljudje – skupno snovno naravo in specifične individualne lastnosti. Vžigalice se razlikujejo po velikosti, barvi, debelini in poreklu, hkrati pa se jih dojema, vrednoti in obravnava kot cenena sredstva za doseganje različnih, dobrih in slabih ciljev, ki jih določajo drugi.

Je bil prvi nabor likov številčnejši od končnega izbora?
Da. Sprva sem imela v načrtu izdelavo dvanajstih portretov, razstavljenih je osem. V končni izbor se niso uvrstili Katarina Velika, Mao Cetung, Ši Džinping in Marija Terezija, za izpad katere mi je še posebno žal, ker je v marsičem vplivala tudi na tukajšnji prostor.

Razstavo sem ustvarjala štiri leta in če bi želela narediti še štiri portrete, bi se delo podaljšalo še najmanj za dve leti, to pa je odločno predolgo obdobje za realizacijo enega samega projekta. Sicer pa sem izbrala vladarje iz starega, srednjega in novega veka, ker so v različnih zgodovinskih obdobjih nosili različna oblačila. Pri Juliju Cezarju mi je bilo zanimivo tudi to, da imava dve skupni obrazni značilnosti, namreč kljukast nos in naguban vrat.

Velik del postavitve je bilo tudi vaše vživljanje v te osebnosti?
Pri vseh fotografijah gre za svojevrstno miniaturno gledališče, ker sem morala imitirati osem likov v njihovih specifičnih psihofizičnih stanjih. Pri sami realizaciji pa so bile pomembne še druge prvine, namreč osvetlitev, kostum in scensko ozadje, tako da gre dejansko za celostno orkestracijo vizualnega. Tudi če je oblačilo videti umetelno, bi imela fotografija manjši naboj, če moj izraz oz. "igra" ne bi bil ustrezen. Dejansko so se morali vsi gledališki elementi ujeti.

Koliko vžigalic sestavlja razstavo in kako ste se odločili, katere izbrati?
Za razstavo sem zbrala približno milijon vžigalic, ki so bile kupljene v različnih državah sveta. Veliko vžigalic so mi iz tujine prinesli prijatelji, nabavljala pa sem jih tudi prek spleta. So, skratka, z vseh vetrov, zato imajo različne barve, materiale in dolžine. Za oblačila sem uporabila manjše vžigalice, večje pa so bile uporabljene za izdelavo ozadij, na katerih so bili fotografirani portreti vladarjev. Za bolj kompleksna oblačila sem vžigalice krajšala, najkrajša obvladljiva dolžina je bila 0,7 centimetra. Krajša vžigalica se je namreč razdrla.

Kako dolgo je vzelo ustvarjanje?
Izvedba projekta se je začela leta 2018, oktobra so prišle prve vžigalice iz Španije. Projekt sem ustvarjala dokaj kontinuirano, v poletnih mesecih pa od 12 do 16 ur na dan. Vžigalice so me nenehno klicale k delu, bile so zelo "posesiven" likovni material. Zaradi ponavljajočih se gibov se mi je v zaključni fazi vnel ramenski živec. Telo sem očitno prignala do skrajne meje.

Kako pa so postale vaš material ravno vžigalice?
Vžigalice so cenen in zlahka dostopen material, tako kot ljudje, ki so objekt vladanja. V navdih mi je bila tudi naslovnica knjige Leviatan angleškega filozofa Thomasa Hobbesa, na kateri je upodobljen vladar z vsemi tedanjimi vladarskimi simboli, kot so krona, žezlo in meč, njegovo oblačilo pa je sestavljeno iz majcenih človeških bitij, seveda moškega spola. Pomislila sem, da bi jih lahko nadomestila z vžigalicami, saj so prav oni tisti, ki so s svojim priznavanjem, ubogljivostjo in pasivnim ali aktivnim sodelovanjem omogočajo, da neki posameznik ali skupina nastopa kot utelešenje vladarja.

Všeč sta mi bila tudi raznobarvnost in vnetljivost vžigalic. Tudi podrejeni se kdaj pa kdaj vnamejo, ogenj upora ali revolucije pomete s staro oblastno garnituro. A tedaj problemov še zdaleč ni konec. Nujno se zastavi vprašanje, kako na pogorišču konstituirati novo oblast, po možnosti boljšo ali vsaj manj slabšo.

Vnetljivost ljudstva pride najbolj do izraza na največji, nekako osrednji fotografiji razstave. Na njej je Marija Antoaneta, ki je upodobljena v dveh delih.
Da, fotografija je bila posneta v dveh delih, ker je bila Marija Antoaneta obglavljena v času francoske revolucije. Bila je občudovana in osovražena, pravcata kraljica mode, ki je politična stališča izražala tudi z ekstravagantnimi naglavnimi pokrivali, ki jih je nosila na lasnih vložkih, napudranih z moko, ki si je lačno francosko ljudstvo prepogosto ni moglo privoščiti. Naglavno pokrivalo v obliki replike manjše ladje, ki je na fotografiji, denimo sporoča njeno podporo neodvisnosti Amerike.

Vnetljivost vžigalic pa ni bil problem?
Na srečo v glavnem ne. Bilo pa je nekaj nezgod, a s srečnim koncem. Ko sem z manjše ladje Marije Antoanete s škarjicami odstranjevala vžigalice, se mi je zaradi neprevidnega trenja vžgala. Dokaj hitro sem jo pogasila. Na fotografiranju lika Marije Antoanete pa je velika naglavna ladja padla na tla, se obdrgnila ob hrapavo površino in spet zagorela. Drugače pa so bile vžigalice zanesljiv material. Vžgale so se samo, če sem jim preveč "razhudila" s svojim nepravilnim ravnanjem.

Je naključje, kateri modni elementi so se pojavili v nekem časovnem obdobju? Kateri elementi se vračajo, ponavljajo v zgodovini?
Moda je kompleksno družbeno dejstvo. Nanjo vplivajo številni dejavniki, npr. prevladujoči umetnostni slog, ekonomske razmere, razvoj znanosti in tehnologije, produkcijski odnosi, politično, moralno, religiozno in kulturno ozračje, dostopnost materialov, okusi javnih in zasebnih oblastnikov in tako dalje. Ljudje v nižjih plasteh družbene statusne piramide običajno skušajo posnemati življenjski slog onih na vrhu, kar je nemara ideološko najbolj škodljiv in zahrbten učinek razrednega nadzora. To velja tudi za današnji čas, ko čedalje hitreje spreminjajoče se mode določajo kratkoročni poslovni interesi multinacionalnih korporacij, vsiljivo omniprezentno oglaševanje, marketinške manipulacije in zgledi zvezdnikov – elite brez političnoekonomske moči.

Včasih na modo vpliva tudi naključje. Recimo ko se je Nefretetin doprsni kip leta 1923 pojavil v berlinskem muzeju, je imel takojšen vpliv na občinstvo in je le še utrdil navdušenost nad egipčanskimi stvarmi, ki ga je leto prej sprožilo odkritje Tutankamonove grobnice. Egiptomanija se je odrazila v modnem oblikovanju art dekoja, na primer v valujočih drapiranih oblekah, eksotičnih vezeninah, motivih piramid in lotusovih cvetov ter uporabi nilsko zelene in svetlo modre barve.

Posebno premišljeni ste bili tudi pri ozadjih?
Fotografije na belem ozadju so bile nepopolne, saj jim je manjkal scenski kontekst. Pri Cezarju in Napoleonu je ozadje zažgano, saj sta bila kot velika osvajalca tudi velika uničevalca. Ludvik XIV. ima na ozadju vzorec kraljeve lilije, Marija Antoaneta pa razkošne floralne vzorce, ki ponazarjajo razkošje francoskega dvora. Angleška vladarica Elizabeta I. je prikazana s šahovnico, ki simbolizira njeno spretno politično manipuliranje, šahiranje.

Kaj lahko rečemo o oblačilih aktualnih vladajočih?
Za vsako zgodovinsko obdobje so značilni specifični oblačilni element, a še nikoli niso bili državniki tako dolgočasno in enolično kostumirani, kot so zdaj, ko so še najbolj podobni državnim/javnim ali korporacijskim/zasebnim birokratom. Vladarska moda ni bila še nikdar tako pusta in, kar je morda še pomembnejše, zavajajoča, saj naj bi izražala nekakšno "demokratično egalitarnost". Dejansko pa so politični oblastniki večinoma zgolj sluge ali poslovni sodelavci plutokratov v centrih svetovnega kapitalističnega sistema in dobičkarjev na njegovih periferijah, torej plenilskih in izkoriščevalskih elit, ki so svetlobna leta oddaljeni od potreb in interesov ljudskih razredov.

V preteklosti je bilo drugače. Že samo oblačilo vladarjev je sporočalo njihovo superiornost v razmerju do vladanih ali celo neposredno povezanost z enim ali več transcenditnih absolutnih gospodarjev stvarstva. Pomislimo na Ludvika XIV., ki je tedaj veljal tudi za vzor moškosti. Nosil je visoke pete, lasulje in teliran suknjič. Samo štiridesetim dvorjanom je dovolil, da so smeli nositi podobno oblačilo.

Zakaj razstavo zaključi ravno Tito?
Tita sem izbrala zato, ker sem se rodila in odraščala v njegovem času, ki ga pomnim kot obdobje varnosti in blagostanja brez večjih socialnih razlik. Spomnim se tudi njegove smrti, ko so po celi državi zavladali molk in solze. Njegov lik simbolizira antifašistično, socialistično, protiimperialistično in neuvrščeno politično usmeritev. Tito je prikazan v uniformi, ker je bil maršal in je imel očitno rad tovrstno oblačilo, saj je imel v svoji garderobi več kot sedemdeset njegovih različic.

Koliko časa vam je vzela posamezna slika in kako striktno ste se držali slik, ki ste jih umetniško reinterpreirali?
Nekatere oblačilne elemente sem delala po večkrat. Nefretete, egipčanska kraljica, je dober primer za to. Sprva so bili poskusi okorni in ljudje so začudeni, ko jim povem, da sem njen ramenski ovratnik naredila štirikrat in krono trikrat, preden mi je uspelo. Veliko je bilo predpriprav, da sem lahko zadovoljivo dokončala ta zahtevna, kompleksna oblačila. Ugotovila sem, da moram biti zvesta izvirnikom in da je treba domišljijske namige sproti krotiti.

Kaj je povzročalo največ tehničnih težav?
Najtežje je bilo izdelati oblačilo Julija Cezarja, in sicer zaradi številnih gub na škrlatnem ogrinjalu. Zapletlo se je tudi pri lovorjevem vencu, ker barve njegove prve različice niso bile dovolj intenzivne. Elizabetin ovratnik pa je bil težaven za izdelavo zaradi številnih miniaturnih detajlov, ki tvorijo razgibano in bogato okrašeno čipko.