V njem neslutena groza graščine Valburga res ne prizanese skorajda nikomur. Povzpetniki, pornozvezdnice, gotičarji, narkomani, seksisti in drugi, ki si po zapuščenih dvoranah dvorca nadejajo ogleda slovenske turistične znamenitosti, se srečajo s srhljivim podzemljem, drug za drugim prepojeni s kriki in krvjo.

Legendo o prekletstvu Valburge, po kateri naj bi v dvorcu Valburga nekoč domoval domnevni bratranec grofa Drakule, si v filmu izmislita brata Marjan (Jurij Drevenšek) in Bojan (Marko Mandić) kot turistično znamenitost. Z njo želita zaslužiti na račun premožnih turistov z različnih koncev Evrope. Njuna marketinška poteza začne pred našimi očmi oživljati. In ta zgodba ni čisto izmišljena, pravi Gorkič, saj se "beseda vampir prvič pojavi v slovenščini, v Slavi Vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja."

Gorkičev drugi film, ki je nastal v popolnoma neodvisni produkciji, se vizualno obrača k žanrskim slasher filmom iz osemdesetih let preteklega stoletja, obenem pa ima vsak likov nosi hommage svojemu žanru. Gotičarji nosijo vampirje in volkodlake, Švedi demone in peklenščke in tako dalje, razlaga režiser in scenarist filma.

V turiste, demone in druge filmske like se med drugim prelevijo Luka Cimprič, Saša Pavlin Stošić, Tanja Ribič, Jonas Žnidaršič, Zala Djurić Ribič, Barbara Ribnikar, in tudi trije glasbeniki, švedska metalska ikona Niklas Kvarforth, frontman skupine Big Foot Mama Grega Skočir in Davor Klarič.

V najinem pogovoru je Tomaž Gorkič med drugim povedal, od kod ime Valburga, kaj v filmu je navdihnil Emir Kusturica, zakaj so se izognili goloti in tudi o svojem nastajajočem filmu o Metodu Trobcu.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kako to, da je film dobil ime po resničnem slovenskem kraju?
Vedno se mi je zdelo zanimivo in neobičajno ime – Valburga. To je vas z dvajsetimi hišami zraven Ljubljane, kjer je križev pot, lep drevored, pa tudi graščina, a nismo snemali tam, temveč v Novem Celju. Ime Valburga je bila pravzaprav prva zadeva, ki sem jo imel v mislih, ko sem začel razmišljati o filmu. Zanimiv se mi je zdel mednaroden in nekako srhljiv zven tega imena. To bi bilo lahko ime vasi kjerkoli, na Švedskem, v Franciji, Bolgariji ... no, kjerkoli v deželah belega človeka.

Graščina iz filma pa ne bi mogla biti kjerkoli ali pač? V filmu predstavlja Slovenijo? Ali s turisti vred vso Evropo?
Graščina vsekakor predstavlja Slovenijo. Zato je takšna, kot je – prazna in izropana. Slovenija je samo ogromna kulisa, od avtocest, ki jih gradimo, do gospodarstva je vse skupaj umetno ustvarjen balon, ki lahko vsak hip poči. Naša povprečna plača tisoč evrov ni strašen denar, je celo revščina za evropsko državo. Še vedno smo tretjerazredni ljudje znotraj Evrope. Turisti v filmu predstavljajo Evropo. K nam prihajajo vsak s svojimi nameni in nihče med njimi ni nedolžen.

Kako ste se odločili, kdo bo preživel pokol?
Preživi samo tisti, ki je najbolj ignorantski. Najbolj od vseh pa nasrka Slovenec Marjan, ker bi rad na hitro zaslužil tako, da prodaja meglo. Lahek zaslužek je propad. To je slovenska družba – razprodaja vsega, čim hitreje, zato da bi imeli lahko vse, kar imajo drugi. Ko sem kot otrok gledal risanko Tom in Jerry na avstrijski televiziji, so bile zatem na vrsti reklame. Spomnim se, kako všeč so mi bile, ker je bilo v njih polno svetlečih stvari. No, in ravno s temi svetlečimi stvarmi so tujci kupili to celo nacijo.

Slovenska neumnost je ta nenehna želja ustreči, biti prepoznaven, uspešen, nova Švica. Zakaj ne moremo samo biti mi? Večno nezadovoljstvo izhaja iz tega, da naj bi bili ves čas nekaj drugega, kot smo. Lahko bi ustvarili, recimo, butični turizem iz čebelarstva, pa tega nihče ne izpostavlja.

V filmu se prepletajo navezave na različne žanrske filme. Je bil velik del priprav na film raziskava vseh mogočih zlih sil iz filmov?
Da, kdor dobro pozna žanrski film, bo točno vedel, na katere filme se navezujem. Vsak lik nosi svoj žanr. Gotičarji nosijo vampirje in volkodlake, Švedi demone in peklenščke in tako dalje. Med raziskovanjem za film sem ugotovil, da je bila beseda vampir prvič zapisana v slovenščini. To pomeni, da smo Slovenci izumili vampirja. Odkril pa ga je Janez Vajkard Valvasor, in sicer v Istri. O tem piše v Slavi Vojvodine Kranjske. Zato sem dal v film lik slovenskega bratranca Drakule.

Pa glavni morilec – iz česa ste ga ustvarili, kako je nastal?
Za zlodeja in vso družino iz podzemlja sem dobil idejo pri Emirju Kusturici. V njegovem filmu Podzemlje (Underground) skupina ljudi živi pod zemljo, prepričana, da druga svetovna vojna še traja. Pri Kusturici se je zdela situacija absurdna, meni pa se smilijo. Ničesar nimajo tam v podzemlju, brez vsega so ostali. Slovenska družba se je po vojni podobno temu zaprla sama vase – spravo izvajamo že šestdeset let, pa je še vedno ni. Z med seboj skreganim narodom je najlažje manipulirati. Če bi lahko enotno sprejeli, kaj se dogajalo, bi bilo manipulacije manj. Partizani so zmagali in potolkli drugo stran, lahko bi bilo pa tudi obratno, zato tudi nosi osrednji morilec nekaj nacističnih simbolov in nekaj komunističnih. Vse je pobral iz zgodovine, a dejansko ne ve, kaj to je.

Del te podzemne družine je tudi umetnik, ki nenehno riše, se ne zna braniti in se ne znajde v pokolih ...
Ja, umetnik je, zato ga vsi tepejo in brcajo. Tako doživljam situacijo v Sloveniji – renomé umetniki dobivajo, šele ko so mrtvi. Podporo bi potrebovali, ko so še živi, namesto da razmišljaš, ali bi bilo lažje iti delat za šank. Grozno mi je, da umetnike v Sloveniji doživljajo kot ljudi, ki nič ne delajo in visijo na državnem denarju. Mislim, da je to sistemsko orodje uničenj, ker je umetnik ta, ki lahko opozarja na nepravilnosti in anomalije v družbi.

Slovenska država dela predvsem proti človeku, lastnemu državljanu, in le za zasebni kapital. Zato mora zatolči vsakogar, ki bi hotel govoriti proti temu. Kaj bomo samo s kulturo pitja in kulturo ničesar? Medtem pa srednjega razreda praktično več ni in razlike med nami so vedno večje. Človeka, ki brska po smeteh, sem prvič videl šele v samostojni Sloveniji. Najhuje mi je to, da je revščina sramotna. Zato je bolje, da ne snemam socialnih dram, ampak žanrske filme, kjer lahko prikažem situacije tudi kot komične.

Lahko žanrski film izraža kritiko celo bolj učinkovito v primerjavi z arthouse filmom?
Vprašanje je, ali mora vsaka stvar izražati družbeno kritiko, ali pa je lahko neki umetniški izdelek namenjen samo za zabavo. Prekletstvo Valburge sem želel narediti za zabavo, vendar pa ne morem iz svoje kože in sem moral v ozadju še nekaj dodati. Trudil sem se, da bi bilo tega čim manj.

Sicer pa mislim, da film preprosto je film. Žanri in ločitve so stvar teorije in kritike, mislim, da ima lahko film v sebi več žanrov, lahko je obenem visokoumetniški, žanrski, socialna drama, ima elemente komedije. Pomembno je tudi to, kako je narejen obrtniško, kako sposobni so ustvarjalci in igralci. Prekletstvo žanra so slabi in wannabe igralci, kar pa ni pravilo. Dober primer odličnih igralcev v žanrskem filmu je Kubrickovo Izžarevanje.

Zakaj ste se odločili za žanrsko oznako črna komedija?
Lahko bi rekli tudi cinična komedija. Film izhaja iz tradicije grozljive komedije (horror comedy), zato je poln cinizma, ironije, norčevanja iz samega sebe. Slišal sem tudi že feministično kritiko filma, a mislim, da film žali oba spola enako. Če se zdi komu neprimeren in žaljiv, bi rekel, da samo ne prenese kritike in samoironije.

Žanr grozljivk, posebno slasherjev ima pogosto mizogino noto, brez umorjene in trpinčene punce skoraj ni grozljivke?
To je ostanek eksploatacijskih filmov iz šestdesetih let. V zadnjih dvajsetih letih se je t. i. zadnje dekle (final girl) spremenilo v hujšega klavca, kot je osrednji morilec. Če pogledamo denimo v Idili – koliko ljudi ubije Nina Ivanišin in koliko Lotos Vincenc Šparovec? Ona jih več, a je žrtev, in je zato njena morilskost drugače zapakirana. No, sam mislim, da smo tako ali tako vsi žrtve – moški, ženske, otroci, črni, beli. Vsi smo žrtve sistema.

In tudi žrtve žanra?
Ne popolnoma. Eni od zakonitosti žanra smo se v filmu izognili, in sicer ženski goloti. Če rečem vulgarno, "kri na joških" v žanrskem filmu mora biti. Ampak smo se odločili, da jo bomo samo nakazali. In to ni samoumevno. Eden od svetovnih distributerjev, ki je pokazal zanimanje za film, me je najprej vprašal, zakaj ne pokažemo golote. V filmu Briana De Palme Striptiz smrti (Body Double) se dogajanje odpre z žensko pod tušem, ki jo napade vampir, čigar kri se potem zliva po njenih prsih. Izkaže se, da gre za snemanje filma. Skratka, to je eden od ključnih elementov žanra. Ravno s tem prizorom je hotel režiser že takoj pokazati, za kakšen film gre – slasher, ki je zapakiran v umetniški format. In to je to, o čemer sva prej govorila. Film je hibrid več žanrov, od tega, kateri žanr prevlada, je odvisno tudi to, kakšne sodelavce imaš.

Vaša produkcija je bila močno finančno omejena, verjetno se je bilo treba marsičemu odpovedati?
Zagotovo, ampak smo na srečo imeli koproducente v smislu tehničnih storitev in opreme. Tudi vsak igralec je koproducent, vsi so vložili čas in znanje. Film ni bil narejen zastonj. Z Nejcem Sajetom iz Strup produkcije, ki je bil tudi direktor fotografije pri Prekletstvu Valburge, sva napraskala vse, kar smo imeli v produkcijski hiši. Film smo posneli v štirinajstih dneh, kar je nenormalno naporno. Seveda pa od ljudi, ki pridejo delat brez plačila, ne moreš zahtevati, da snemajo še tri tedne. Vse ekipe so bile zelo obremenjene, maskerska, scenografska, kostumografska. Bili so samo trije za petnajst igralcev, v katere šprica kri. Zato smo tudi snemali na mikrolokacijah, produkcijsko smo bili zelo previdni. Veliko bolj enostavno bilo, če bi imeli lahko boljšo opremo. No, vsebinsko bi bil film v vsakem primeru, tak kot je, vizualno pa smo ga "našponali", kolikor smo le lahko glede na razmere.

In tudi glasbeno. Vsa glasba je avtorska, poleg tega pa v filmu tudi igrajo trije glasbeniki, Grega Skočir, Niklas Kvarfort in Davor Klarič. Je to zato, ker ste tudi sam glasbenik?
Več kot dvajset let sem igral bobne v bendu, ampak nisem glasbenik. Tudi režiser nisem, ker nimam izobrazbe za to. To se mi zdi tako, kot če bi rekel, da sem zdravnik. Nisem. To so titule, ki ti jih postavlja sistem šolanja. Mi pa glasba ogromno pomeni.

Glasbenike sem povabil k filmu zato, ker smo snemali brez državnih sredstev ali drugih subvencij in smo se morali sami financirati in poskrbeti za prepoznavnost. Niklas je delno ustvaril filmsko glasbo, skupaj z Andyjem LaRocquem, s katerim delujeta pod imenom Blue Detective. Glasbo je naredil še Jani Mujić. Ideja je bila, da bi Grega Skočir zapel v filmski skladbi, kakršne ni vajen peti, a tega nismo mogli izvesti zaradi pomanjkanja sredstev. Za promocijo filma smo hoteli narediti še dva videospota, tudi to žal ni šlo skozi.

Kako to, da za film niste zaprosili za finančna sredstva na Slovenskem filmskem centru (SFC)?
Ker že dolgo že razvijam celovečerni film o Metodu Trobcu in sem bil na razpisih za financiranje že večkrat zavrnjen, kljub temu da smo dobili sredstva za razvoj scenarija. Za zdaj je nastal kratki film Metod, ki bo prikazan na letošnjem Festivalu slovenskega filma (FSF), in je produkt denarja za razvoj. Ta kratki film je pravzaprav napovednik za celovečerni film za komisijo na SFC, ker mislim, da ta komisija ne zna brati scenarijev. Hotel sem jim pokazati z napovednikom, kaj želim posneti. Dobil sem namreč obrazložitev ob zavrnitvi, da komisija vidi moj scenarij kot dokumentarni film. Nedavno sem gledal nemški film Der Goldene Handschuh (Zlata rokavica), ob katerem sem imel občutek, da gledam svoj film o Trobcu. Škoda, če bi dobil sredstva pred nekaj leti, bi imeli mi ta film prej.

Mislim, da komisija ne razume žanra. To je tako, kot da bi mi dermatolog govoril o mojih dentalnih problemih. Tudi sam bi težko ocenil, kaj je dobra družinska komedija. Ne prosim za poseben tretma, mislim, da je teh primerov več v slovenskem filmu. Film je tako široko področje, da ne more vseh ocenjevati ista komisija. Mislim tudi, da SFC ne ve natanko, kaj bi s slovenskim filmom. Delali bi samo filme za A-festivale. Morda bi bilo bolje, da se naredi en res dober film za festival v Cannesu, ne pa pet, ki niso ne tič ne miš. Problem je v institucijah, ne avtorjih. Institucije ne vedo, kaj z avtorji, in tukaj merim na celotno področje kulture.

Scenarij o Trobcu je nastal glede na pričevanja oziroma zapise o njem?
Zgodba se odvija od časa, ko ga izpustijo iz norišnice, do tedaj, ko ga ujamejo. Nastal je na podlagi pričevanj, intervjujev, policijskih zapisnikov, vsega, do česar sem imel dostop. Opravil sem tudi veliko pogovorov z ljudmi, ki so ga poznali, in naenkrat se je izkazalo, da ima veliko ljudi z njim povezane anekdote. Resnica v tem scenariju so detajli. Kaj se je zares dogajalo, ne ve nihče. Sodni zapisi so nezanesljivi, vsakič je zgodbo povedal drugače. Njegova pričevanja so po moje sama laž.

Na kakšni točki razvoja pa je zdaj ta film?
Na slabi točki. Gre za zahtevno produkcijo, zgodovinski film je znanstvena fantastika. Vse je treba prestaviti 40 let nazaj. Niti ena stvar ne sme biti od danes. Imam zainteresirane koproducente iz tujine, ampak mi ne bodo dali sredstev, če jih ne dobim na domačem filmskem centru.

Proračun za film naj bi se do leta 2022 bistveno povečal, tako obljubljajo.
To ne bo nič pomagalo. Kaj bodo z več denarja, če ne vedo, kaj z njim. Ne razumem tega, zakaj so naši filmi tako slabo prodajani, zakaj imajo tako slab obisk v kinu. Obstaja negativen prizvok slovenskega filma, po drugi strani pa imajo na televiziji mnogi med njimi zelo visoko gledanost, več kot 100.000 ljudi. Super bi bilo, če dosegli takšne številke v kinodvoranah. Seveda se najbolj gledajo Maščevalci, ampak oni delajo promocijo, pridejo do svojega potencialnega gledalca.

Problem slovenskega filma je podoben kot slovenske politike. Nihče ne odgovarja za svoja dejanja. Politika se odraža na filmu. Nekaj boš storil narobe in boš spet izvoljen. Naredil boš slab film, za to ne boš odgovarjal, čez eno leto boš spet dobil denar za novega. Ni filtra, ki bi rekel: "Dovolj je." Ta filter bi bile lahko komisije, ki podeljujejo finančna sredstva filmom, ampak ne morejo biti, dokler so v njih producenti in režiserji, ki so v istem poslu. Če hočemo imeti kompetentne, neodvisne žirije, potrebujemo novinarje, pedagoge, teoretike, kritike v komisijah, ljudi, ki vidijo širšo sliko.

Ljubljansko premiero bo imel film Prekletstvo Valburge nocoj v Kinu Šiška. S čim pa je povezano to, da filma ni na letošnjem FSF?
Dali so nas v spremljevalni program, česar nisem sprejel, ker je film svež, nov, ni bil še prikazan. Če se ga že javno prikazuje, sem želel, da je to drugače. Dali so nas v slabšo dvorano, jaz pa ne morem filma premierno prikazovati pod vsakim kozolcem. Če bi bil film že eno leto zunaj, bi bila situacija drugačna. Za eno prvih projekcij pa nisem mogel sprejeti tega.

V Kinu Šiška bo poleg premiere filma prikazanih še šest kratkih filmov. Veliko ljudi me namreč sprašuje, kje bi se dalo videti moje kratke filme. Ljubljanska premiera se mi je zdela lepa priložnost, da gledalcem, ki jih zanima Valburga, pokažemo še druge stvari. In zelo vesel sem, ker so v Kinu Šiška upoštevali mojo željo, da je cena vstopnice 6,66 evra.

Spodaj si lahko ogledate napovednike za film Prekletstvo Valburge in tri od kratkih filmov, ki bodo prikazani nocoj.