"Slovenska narava je tako lepa, snažna in čista, da si človek, ko pride tja, ne upa prižgati niti cigarete – ne iz strahu, da bo kaj zažgal, ampak iz spoštovanja. Nehajte. V resnici je ravno nasprotno: ko človek stopi v slovensko naravo, začne kaditi. Tudi če prej ni. In kaditi začne od strahu. Stvari, ki se dogajajo v slovenski naravi, so namreč škodljivejše in nevarnejše od kajenja," je v svoji recenziji Idile (v Mladini) med drugim zapisal Marcel Štefančič Jr. Foto: idilafilm.com
Idila
Idila morda ni prva slovenska grozljivka (omeniti velja vsaj Morano (1994) in Rabljevo fresko (1995), medtem ko bi Vampirja z Gorjancev (1998) mogoče najraje vsi kar pozabili), a dejstvo je, da žanr slovenskih filmarjev ne privlači ravno v trumah. Foto: Karantanija Cinemas
Tomaž Gorkič
Gorkič nima enega samega avtorja ali filma, ki bi nanj vplival zares formativno. "Težko bi se odločil za najljubšega, ker sem velik konzument popkulture, od glasbe do stripov in filma." Foto: Karantanija Cinemas

Prvi slovenski "slasher", če že ne ravno prva slovenska grozljivka, je ob sklepu 18. festivala slovenskega filma v Portorožu slavila kot najboljši celovečerec, prejela pa je še tri druge vesne, tudi za najboljšega igralca in igralko v glavni vlogi (ne pa, zanimivo, denimo za filmsko masko). Grozljivko napoveduje že zdaj antologijski citat glavnega filmskega zlikovca: "Franclu ni še noben ušu!"


Trčenje prvinskega s "civiliziranim"
V Idili se, kot najbrž že veste, amaterski fotomodel Zina (Nina Ivanišin) po prekrokani noči odpravi na modno fotografiranje v naravo v družbi ambiciozne kolegice Mie (Nika Rozman), apatične maskerke Dragice (Manca Ogorevc) in snobovskega fotografa Blitcza (Sebastian Cavazza). Na poti do lokacije srečajo nekaj čudaških domačinov, za katere se ne zmenijo.

Na idiličnem travniku, ki so si ga izbrali za fotografiranje, jih grobo napadeta domnevna lastnika travnika Francl (Lotos Vincenc Šparovec) in Vintlr (Jurij Drevenšek). Tako se povsem običajno modno snemanje v naravi kaj hitro spremeni v neusmiljen boj za preživetje.

"Idila preigrava tisti žanrski vzorec, pri katerem gre za grozljivo konfrontacijo ruralnega in urbanega. Pod osnovno strukturo zgodbe so subtilno umeščene nekatere pereče teme, s katerimi se srečujeta sodobna slovenska in tudi širša družba. Je temen odsev sveta, v katerem živimo," so zapisali ustvarjalci.

Slovenci raje snemamo komedije in drame
Film je po Gorkičevih besedah nastal kot neke vrste refleksija družbe, v kateri živimo in sam ne vidi razloga, zakaj ne bi tudi v Sloveniji snemali grozljivk: "Mogoče drugih avtorjev do zdaj ni zanimalo, da bi se izražali na tak način, mene pa je."

Projekt, ki se ga ne lotiš zaradi zaslužka
Slovenski filmski center je za Idilo prispeval 220.000 evrov, producent pa je ocenil, da je bil film posnet za okoli 380.000 evrov. Toda Gorkič opozarja, da to ni številka, s katero bi se lahko hvalili, v smislu, da lahko v Sloveniji grozljivko posnameš za tak denar, saj s tem "sam sebi pljuvaš v skledo". "To so zahtevne stvari, ki zahtevajo celega človeka, ne pa polovičarstvo. Ustvarjanje filmov je služba ali celo več kot služba, saj zahteva 12 ur in več dela na dan," je pojasnil režiser, ki je izračunal, da je za delo pri filmu na koncu zaslužil po 20 centov na uro.

Zmaga žanrskega filma na osrednjem nacionalnem festivalu
Žirija je vesno za najboljši celovečerec filmu Idila dodelila, ker je presodila, da "film resnobno in ironično, prav kakor žanru pritiče, na pladnju ponudi specifičen pogled na svet, v katerem skupaj živimo". Rozmanova in Drevenšek sta prejela vesni za najboljšo žensko in moško stransko vlogo, Gregorju Nartniku pa je žirija prisodila sicer neobvezno vesno za scenografijo.

Film je bil letos prikazan na svetovnem filmskem sejmu v Cannesu, premiero pa je doživel na 11. Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina. Po nocojšnji kinopremieri v Kinu Bežigrad bo potekal pogovor z ustvarjalci, od 1. oktobra pa bo film v redni distribuciji po slovenskih kinematografih.