Društvo nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture Asociacija je v zadnjih dveh letih postalo znano zaradi opozarjanja na status kulturnega sektorja, o katerem pred krizo nismo govorili. Vsaj ne na tak način. Danes smo priča spremembam, političnim in ekonomskim, ki nevladne organizacije in samozaposlene pehajo v nezavidljiv položaj. Razlogov za praznovanje in ponos, če jim prisluhnemo, ni prav veliko.

Vabljeni k branju intervjuja s Polono Torkar, strokovno sodelavko društva Asociacija.

Kako komentirate nedavno izjavo ministrstva za kulturo, ki je ob kritikah, ki so letele na rezultate programskega razpisa, med drugim omenilo, da lahko nevladne organizacije sredstva pridobivajo tudi iz donacij dela dohodnine in da nekatere iz tega vira prejmejo še več denarja kot na razpisih?
Izjava ministrstva je, milo rečeno, problematična. Drži, nevladne organizacije lahko pridobivajo sredstva na ta način, a gre za obliko participativnega proračuna, ki za vse, ne zgolj nevladne organizacije, ki delujejo v polju kulture, predstavlja še en bistven del podpore, ki stabilizira njihovo delovanje in pomaga pri njihovem splošnem razvoju, države pa v primeru NVO v kulturi v ničemer ne odvezuje, da iz javnih sredstev finančno podpira kulturne programe in projekte v javnem interesu, ki jih sama ne izvaja, pa naj tega ne želi ali ne more.

Sorodna novica S Certifikatom Kulturno podjetje bodo v podjetja vpletli čim več kulture

Poudarjamo, da je nevladni sektor pomemben prav zato, ker država v nezanemarljivi meri neuspešno skrbi za izpolnjevanje družbenih potreb in zagotavljanje z ustavo varovanih državljanskih pravic, pa naj gre za kulturo, človekove pravice, okolje, socialni položaj itn.

Lahko bi celo rekli, da sta na neki način številčna pojavnost in razvitost nevladnega sektorja kazalnika stanja demokracije in uspešnosti državne uprave, zrelost odločevalcev in državne ureditve pa se kaže tudi v tem, kako se svoje neuspešnosti zaveda, v kolikšni meri zagotavlja razvoj in subvencije za nevladni sektor, ne nazadnje v odnosu do nevladnega sektorja.

Ministrstvo opozarja na Načrt za okrevanje in odpornost in delež denarja za kulturo v njem. Vtis je, da dobite povsem dovolj denarja. Logika poteka v smislu, da je za "kulturo pa te reči" namenjenega dovolj denarja. Razdelite si ga, vas je preveč.
Spomnimo, da je aktualna vlada večkrat poskušala ukiniti taisti sklad za NVO, ki ga zdaj v izrazito dvomljive namene omenja, hkrati pa zavajajoče predstavlja stanje. V izjavi je zaslutiti, da sta aktualna vlada ali ministrstvo za kulturo za to, da naj najmanj nevladna kultura preživi na trgu, naj bosta merilo in izkaz njene uspešnosti priljubljenost in podpora posameznikov. V tej implikaciji, ki smo jo skozi celoten mandat aktualne vlade slišali že večkrat v različnih primerih, se skrivata zavržen odnos in razumevanje državnega organa do svojega lastnega resorja, do kulture same.

Poslanstvo, ki si ga zadaja nevladni sektor, in javno dobro, ki ga vrši, sta namreč le redko taki, ki bi generirali množično priljubljenost, prej hvaležnost, spoštovanje, in to od tistih neštevilnih, ki si ne zatiskajo oči pred nasiljem oblasti, apetiti kapitala, socialnimi krivicami, ki poskušajo ohranjati tradicijo ali pa misliti onkraj, vzpostavljati novo, drugače, boljše, ki želijo razširiti svoja lastna in naša skupna obzorja.

Izzivi, ki jih nevladni sektor obravnava, so težki, država se jih na primer ne loti, a so za našo družbo temeljni in prizadevanja dolgotrajna, vizionarska, počasnih, a vztrajnih korakov in še kako civilizacijsko pomembna. Naj vse to preživi na trgu? Naj namesto v udejanjanje poslanstva svoje moči in omejene resurse uperi v marketing in se peha za priljubljenost?

Tudi drugi poklici se. Razumem, da primerjam hruške in jabolka, a morda omenjate vizionarstvo, civilizacijske premike, slovenska družba svoje lastne kulturne ustvarjalnosti ne razume kot take? S tem ni nič narobe. Tako pač je.
Kdor misli, da mora kultura preživeti na trgu, da se mora živeti sama kot kakšno gospodarsko podjetje v domači ekonomiji, ki mimogrede niso imuna na državne subvencije, in se mora pehati za priljubljenost, ne razume veliko, ali pa še raje, ne razume ničesar.

Kultura je temelj naše civilizacije, je povezovalna, tudi didaktična, transformativna sila. Naloga države, ki mora skrbeti za naš skladen civilizacijski kulturen razvoj je, da svojo umetnost omogoča in neposredno finančno podpira.

Če meni ministrstvo, da se mora kultura pehati za priljubljenost, preživeti na trgu, ne razume ničesar in so razna vprašanja o kompetentnosti aktualne odločevalske sestave in druga, ki iz tega sledijo, na mestu.

Raziskava Slovenski kulturno-kreativni delavec v času covida-19, ki so jo opravili v Poligonu, je pokazala, da 64,2 odstotka delavcev pozna vsaj enega kolega, ki zaradi težavnih razmer želi oditi iz kulturno-kreativnega sektorja. 56,7 odstotka vprašanih delavcev razmišlja, da bi sektor zapustili tudi sami, 3,7 odstotka pa jih je že odšlo v drug poklic. Seveda ta raziskava zajema tudi druga, komercialna področja, a vendarle gre za izgubo kreativnega potenciala. Katere težave so v tem trenutku najbolj žgoče?
Težave so številne in položaj se za ustvarjalce in organizacije vsekakor slabša, to pa navkljub zadovoljivemu proračunu, s katerim se ministrstvo za kulturo rado pohvali. Pri premišljevanju o razlogih za poslabšanja pa ne smemo govoriti zgolj o potezah, ki so rezultat politik in prioritet aktualne oblasti, temveč je v mislih treba imeti tudi kontekst, v katerem je ta zavzela položaje ter kako se je spopadala z epidemično krizo in obravnavala njene posledice, kot so prizadele področje kulture.

Ko gre za samostojne ustvarjalce v kulturi, torej tiste, ki so zaslužni za kulturne stvaritve, osnovne gradnike, okrog katerih je sistem izgrajen in ki ga poganja ter osmišlja, je smiselno najprej opozoriti, da je ministrstvo tudi v predlogu osnutka Nacionalnega programa za kulturo zavzelo stališče, da se status samozaposlenega v kulturi s pravico do plačila prispevkov za socialno varnost podeljuje neselektivno, v čemer je treba verjetno poiskati razlog za številne postopkovne precedense in nepravilnosti v procesu pridobivanja in podaljševanja statusa in z njim povezanih pravic, ki se sistematično rešujejo v škodo prijaviteljev.

Da je šlo v najmanj 39 primerih za kršitev načela ekonomičnosti postopka, načela varstva pravic stranke v postopku in načela dobrega upravljanja, je presodil tudi varuh človekovih pravic, ki je ministrstvu naložil, da v prihodnje postopke vodi tako, da se bo sledilo namenu, ki ga je zasledoval zakonodajalec, predvsem pa za zaščito pravic predlagateljev.

Kako potekajo ti postopki danes?
Kljub presoji varuha so indici močni, da se kršitve nadaljujejo. Ministrstvo javno ni zavzelo nobenega stališča do sporne, z letošnjim letom uveljavljane interpretacije Fursa, ki naj bi samozaposlenim v kulturi, ki so normiranci, odvzelo davčno nagrado, ki je eksplicitno opredeljena v veljavnem Zakonu o dohodnini, in pravi, da se dohodnine od prispevkov za socialno varnost samozaposlenih v kulturi ne plača.

Ministrstvo je močno zamejilo tudi štipendijske priložnosti za samozaposlene v kulturi, in sicer je starostno mejo v okviru Javnega razpisa za delovne štipendije, osrednje oblike neposredne podpore umetnikom in ustvarjalcem, starostno zamejilo na upravičence, ki so stari največ 29 let, predhodno pa so do sredstev lahko dostopali samozaposleni do starosti največ 35 let. To pomeni, da je delovna štipendija iz naslova razpisa danes namesto 24,6 odstotka namenjena zgolj 6,5 odstotka samozaposlenim v kulturi.

Ko že omenjamo štipendije in smo omenili tudi kontekst, v katerem se vse te spremembe vršijo, tj. kontekst epidemije, je vredno poudariti, da so bili samozaposleni v kulturi med tistimi, ki jih je izguba dela zaradi zamejitev, povezanih z epidemijo, najbolj prizadela. Čeprav je država samozaposlenim dala temeljni dohodek, s katerim je nekaterim pomagala preživeti – do podpore namreč številni niso mogli dostopati – jih – precej nedomišljeno – vsekakor ni aktivno spodbujala k ustvarjanju.

Vsakršna pobuda za okrepitev štipendijske politike kot oblike ukrepanja za zamejitev posledic epidemije je bila namreč ignorirana, glavnina sektorja, pa naj gre za samostojne ustvarjalce in tudi organizacije, ni bila upravičena do pomoči od bonov za kulturo, država v ničemer ni obravnavala izgub od omejitev, kot so prazna sedišča, in še bi lahko naštevali.

Vendarle smo v težkih časih, ko se s podobnimi težavami srečujejo tudi druge panoge. Idealnih pogojev nima nihče.
Epidemija, ko gre za področje kulture, na nobenem mestu ni bila niti tema slovenskega predsedovanja EU-ju. Kot da se ni zgodila. Navkljub našim nenehnim pozivom hkrati ne kaže, da bi zaradi posledic epidemije ministrstvo prilagodilo merila obsega dela samozaposlenih v kulturi, ki bodo obnavljali statuse.

Ko gre za nevladne organizacije, lahko govorimo o regresiji instituta strokovnih komisij, pa naj gre za zdaj netransparenten postopek imenovanja članov komisije, skozi Pravilnik o strokovnih komisijah, o spremembah katerega sta se negativno izrekla Odbor za kulturo državnega zbora in Nacionalni svet za kulturo, ki zdaj omogočajo manjše število članov komisij ter ministru omogočajo imenovati predsednika strokovne komisije, ali pa ne nazadnje skozi Zakon o debirokratizaciji, ki strokovno komisijo kot de facto odločevalsko telo, ko gre za strokovnost, reducira na zgolj in samo posvetovalno telo ter odpira duri na široko za ministrovo ali pa politično presojo glede programov in projektov, ki so sprejeti v sofinanciranje.

Tu je nato dejstvo, da so se z rebalansom proračuna razpolovila zagotovljena sredstva na postavki spodbujanje kulturne ustvarjalnosti, iz katere se sofinancirajo programi in projekti nevladnih organizacij, in sicer na vrednost, ki ni dovolj velika niti za izpeljavo spornega in predvsem razvojno nenaravnanega programskega razpisa. Iz tega izhaja dvom o negotovosti glede izpeljave večletnega in enoletnega projektnega razpisa.

Sorodna novica Metelkova 6: Nevladniki pozivajo ministrstvo, naj ustavi sodne postopke

Kaj pa prostori na Metelkovi 6 v Ljubljani?
Vsekakor pa ne moremo niti mimo problematike Metelkove 6, to je procesa sodnega izseljevanja nevladnih organizacij, ki imajo v državni stavbi na tem naslovu administrativne in druge prostore, kot so specializirane knjižnice v javnem dobrem. Celoten proces jasno kaže, da aktualnega ministrstva družbena škoda, ki jo s svojimi politikami in odločitvami povzroča, ne zanima, ter je pripravljeno škodovati ter politično obračunavati z nevladnimi organizacijami, ki zagovarjajo demokratične vrednote, enakost in svobodo ustvarjanja.

Na tem mestu velja dodati, da ministrstvo pogoje za delovanje NVO otežuje tudi skozi nenehno manjše stopnje sofinanciranja javnih programov in projektov, vse večje zahteve po produkciji, dejavno sili organizacije v višanje stroškov delovanja ali nižanje honorarjev ter ne zagotavlja dvoran, prostorov za vaje in druge infrastrukture za izvedbo in pripravo kulturnih vsebin. Še bi lahko naštevali, to pa naj bo dovolj za ilustracijo, da je položaj izrazito slab.

Zakaj menite da ima ministrstvo takšen odnos do nevladnih organizacij in posameznikov v kulturi?
Jasno je videti, da ministrstvo ne razume in nima posluha za sektor, o pomenu katerega v Asociaciji vseskozi ozaveščamo. Navkljub številnim evropskim priporočilom in podatkom vztrajno in sistematično ignorira vsakršne pozitivne evropske prakse in priporočila ter položaj predvsem slabša.

Medtem ko Evropska unija priporoča vlaganja v sektor kulture, ki po raziskavah ob številnih pomembnih učinkih na zdravje, dobro počutje, razvoj družbe in demokracije, predstavlja tudi gospodarsko izjemno razvijajoč se sektor, je vse večji zaposlovalec ipd., ministrstvo za kulturo razvoj sektorja dejavno zavira.

Zdi se, da je po njihovem mnenju ustvarjalcev in kulture preveč, takšen odnos pa je za državo in njene temelje izrazito nevaren. Ignorira tudi strategijo razvoja nevladnih organizacij, ki je mdr. ponudila primerjalne podatke o financiranju nevladnega sektorja po Evropi in pokazala, da je stopnja BDP-ja, ki ga naša država namenja sektorju, pod evropskim povprečjem.

Kateri ukrepi so potem nujni?
Kontinuiran dialog z odločevalci glede razpisov in razpisnih pogojev, krepitev upravljavskih zmogljivosti, odločevalci morajo vzpostaviti načine za promocijo pomena kulture … O razvoju občinstva sploh ne govorimo. Digitalizacija razpisov in postopkov na področju kulture, predvsem za NVO in samozaposlene, je nujna. Administrativno breme je namreč veliko. Zagotovitev delovanja sistema deleža za umetnost je prav tak prednostna naloga.

Pri samozaposlenih v kulturi bi pričakovali odpravo sistematičnih kršitev in oblikovanje transparentno vodenega procesa pridobivanja statusa samozaposlenega v kulturi s pravicami za zagotovitev karierne dinamike, okrepitev štipendijske politike, ureditev zdravstvenega varstva samozaposlenih v kulturi, govorimo o bolniškem dopustu, in ne nazadnje zagotavljanje pravičnega plačila za ustvarjalce in ustvarjalke.